Ali se logika delovanja sedanje slovenske vlade ujema z mentaliteto palestinskega Hamasa? Če slednjemu (kolateralne) žrtve svojega terorizma ne pomenijo praktično nič razen tega, da z njimi upravičujejo svoja nova in nova teroristična dejanja, lahko tudi v slovenski tranzicijski levici opazimo podobna žrtvovanja.
Dejstvo je, da Golobova vlada skuša ohraniti svoj obstoj vsaj za zdaj tako, da žrtvuje nekatere ministre zaradi “višjih ciljev”. To pomeni, da lahko že v naslednjem trenutku postanejo politično mrtvi. Taktika, ki spominja na začetek sedemdesetih let, ko je centralni komite partije dal določenim »preveč liberalnim« komunistom (tudi predsedniku republiške vlade Stanetu Kavčiču) “možnost”, da se “častno umakne” v pokoj ali pa ga bodo nasilno umaknili. S Kavčičem so nato res naredili tako, da je kot “petelin, ki je prezgodaj zapel” (kot bi dejal Mitja Ribičič), še petnajst let po neprostovoljnem umiku tako rekoč životaril v hišnem priporu pod budnim očesom Udbe.
Zadnja priložnost GS za predčasne volitve
Kot smo že pisali, je bil Danijel Bešič Loredan, potem ko ga je premier Golob dobesedno ponižal pred Zoranom Jankovićem, prisiljen sam podpisati že napisano odstopno izjavo. No, ministrica za kmetijstvo Irena Šinko se je uprla takemu načinu in vprašanje je, kakšne posledice bo to imelo zanjo osebno. Medtem je v javnost že pricurljala novica, da se je z Golobom sporekel tudi minister za kohezijo in regionalni razvoj, nekdanji župan Murske Sobote Aleksander Jevšek (SD), ki je zapustil sejo vlade. To je morda zanesljiv znak tudi za Golobove »strice«, da gre s sedanjo vlado le še navzdol in da obstaja tudi možnost predčasnih volitev. Seveda pod pogojem, da bi se koalicijske stranke odločile zanje. Vendar obstajata dve oviri: Golob je bistveno bolj trmast kot Marjan Šarec (slednjemu je tako kot Bratuškovi sedaj zaupal celo dve ministrstvi?) in ne bo kar tako vrgel puško v koruzo. In kot drugo: sedanja koalicija ima trdno večino, ki bi jo obdržala, tudi če denimo Levica izstopi iz koalicije (sedaj, ko je v njej, je dejansko glavni gospodar, čeprav je najmanjša stranka v koaliciji). Toda Gibanje Svoboda ima nekaj možnosti, da se obdrži nad vodo, le v primeru, če v predčasne volitve privoli takoj – vsak teden čakanja bo zmanjševal njeno možnost preživetja. Kot pravijo poznavalci, je ob odstopih ministrov, pa naj bodo prostovoljni ali izsiljeni, Arhimedova točka predvsem finančni minister.
Spomnimo: januarja 2020 je odstop tedanjega finančnega ministra Andreja Bertonclja dejansko sprožil Šarčev že legendarni met puške v koruzo – in kot se je pokazalo, je bil odstop zelo verjetno povezan prav z načrti odprave prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Tistega zavarovanja torej, ki ga Golob ni odpravil, ampak spremenil v obveznega. Medtem ko zdravstvene reforme kljub številnim časovnicam kar ni in ni. Ni jih bilo niti pod Bešičem Loredanom niti pod Golobom (kot zdravstvenim ministrom), vprašanje pa je, ali bodo zaživele pod novo ministrico. Kot je znano, vodja poslancev GS Borut Sajovic glede tega obljublja nove “izdelke” – karkoli naj bi že to pomenilo.
Jure Leben kot as iz rokava?
Eno od vprašanj, ki se pojavlja v zadnjem času, je tudi to, ali bi se v vlado lahko vrnil nekdanji minister, “maketar” Jure Leben, ki je bil še do nedavnega zaposlen pri Jocu Pečečniku. Slednji se je prejšnji teden z odprtim pismom obrnil na prebivalce Slovenije in kratko malo obžaloval, ker je lani lobiral za zamenjavo opcije na oblasti. Vendar ob tem pozabljamo na še eno pomembno stranko – da je dejanski “oče” Gibanja Svoboda prav Jure Leben. Maja 2021 je namreč poskrbel za ustanovitev ekološko usmerjene stranke “Zelena dejanja”, a je ta nenadoma izginila, saj je še jeseni istega leta dobila novo ime – Gibanje Svoboda.
In tudi novega predsednika. Ker je bilo veliko laže “sesti” na že pripravljeno infrastrukturo. Toda v slovenski politični zgodovini ni nič novega, da so “strici” nekomu izpulili iz rok že pripravljeno politično infrastrukturo. To dobro ve Peter Jamnikar, ki je dejansko ustanavljal to, kar je nato dobilo ime Stranka Mira Cerarja (kasneje Stranka modernega centra, danes je ni več), in “dobil nogo”. Kasneje je našel zavetje v Dobri državi, tako kot denimo “Violeta na kvadrat” (Tomić in Bulc) in Ivan Gale.
Ustanovitelj stranke Bojan Dobovšek se je že lani iz politike povsem umaknil, stranka pa je ostala zunaj parlamenta, pa tudi Jamnikarja očitno ni več tam. Tako ostaja odprto vprašanje, ali bodo “strici” spet našli kakšen “nov obraz” z novo stranko ali pa bodo preprosto zamenjali Goloba s kakšnim bolj prikladnim “novim” politikom. Vendar imajo težavo, ker je med lovce na “neopredeljene” glasove že vstopil Anže Logar. Tako ostaja edino upanje nomenklature podkupovanje nekaterih vidnih obrazov NSi, da bi se čim bolj distancirali od SDS. A edina posledica tega bo v končni fazi vnovični potop NSi, kjer se očitno še odločajo, ali bo Matej Tonin še vodil stranko, se morda celo potegoval na listi za evropske volitve in tako “džentelmensko” prepustil vodstvo nasledniku.
RTV kot lakmusov papir slovenske zunanje politike
In če smo že začeli s “palestinskim” sindromom, z njim tudi končajmo. Magisterij o palestinski nacionalni identiteti je namreč pred leti zagovarjala novopečena direktorica TVS Ksenija Horvat, ki jo je na to mesto, pa si priznajmo ali ne, postavila vladajoča politika. Očitno ji bo nasvete lahko dajal njen partner, nekdanji direktor TVS Janez Lombergar. In prav dogajanje na RTVS, kjer so po brutalnem napadu Hamasa na Izrael znova ponižali Nejca Krevsa, je lakmusov papir resnične zunanjepolitične usmeritve sedanje vlade. Če je Krevs, ki res dobro pozna Bližnji vzhod, dovolj dober za akademski simpozij Teološke fakultete UL, zakaj torej ni dovolj dober za televizijo? Morda tudi zato, ker so ob Hamasovem napadu vodilni politiki naše države, od Goloba, Fajonove do Nataše Pirc Musar, pretakali krokodilje solze – ali pa je bil to samo “damage control” zaradi “ločenega mnenja” Levice? No, smešno je izpadlo, kako je v petek, 13. oktobra, Gibanje Svoboda v svet poslalo nekakšen svoj “mirovni predlo”, pravzaprav ukaz obema stranema k zavarovanju civilistov in izpustitvi talcev.
Kot da slovenska javnost doslej ni vedela za dvojno igro slovenske zunanje politike, ki je na zunaj obsojala denimo agresijo Rusije na Ukrajino, v ozadju pa še naprej poslovala z Moskvo. Res je, tudi Evropska komisija je očitno precej zmedena, saj je eden od komisarjev ob napadu Hamasa na Izrael v svet poslal sporočilo, da bodo ustavili evropsko finančno pomoč Palestini, nato pa ga je Evropska komisija kar sama demantirala. K temu pa je svoj lonček pristavila še slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon, češ da moramo nadaljevati s humanitarno pomočjo. Toda kdo lahko zagotovi, da bo denar res prišel do ljudi, če je Hamas dejansko tudi vladajoča stranka Palestincev, medtem ko ima Evropska komisija vsaj formalno Hamas za teroristično organizacijo? Očitno smo tu priče podobnemu sprenevedanju kot glede migracij. Morda pa bodo Evropo streznile vsaj divjaške palestinske demonstracije po večjih evropskih mestih in da hujše posledice za dokončno streznitev ne bodo potrebne.
Gašper Blažič