Ko je na jugoslovanski trg prišel izvirnik knjige zdravnika dr. Lindsaya Rogersa iz Nove Zelandije, ki je šel za kirurga med partizane, z naslovom Partizanski kirurg, so slovenski založniki, uredniki, recenzenti, prevajalci obstali, se zgrozili in sklenili, da se tako o naši NOB ne govori. In so ga črtali. Sedaj, po 56 letih, je tu nov prevod, ki prinaša čisto vse, kar je avtor zapisal.
Rogersu, ki je v knjigi opisal vse, kar je doživel med zdravljenjem partizanov na Hrvaškem, v Bosni in Sloveniji, so cenzurirali vse politično kočljive zadeve. Torej vse tiste stavke, s katerimi je pokazal preveč ali premalo razumevanja za dogajanje, in sicer, da partizansko gibanje vodijo partijski aktivisti in politkomisarji, ki so izrazito proruski. Vse manj jih je zanimal boj proti nacistom, bolj jim je namreč šlo za boj proti domačim nasprotnikom. V predgovoru knjige je mogoče prebrati, “da svoboda, za katero trdijo, da se borijo, ne ustreza njegovim predstavam o svobodi. Večina partizanov do komunističnih naukov sicer ne čuti nobenih simpatij, a so prisiljeni v to, da jim jih kar naprej vtepajo v glavo”.
Glede na to, da je bil Rogers tujec in major britanske vojske, je bil še posebej sumljiv in kritično ocenjevan. Nič čudnega ni bilo, da je bilo tako med pacienti kot med osebjem postojanke Ajdovec nekaj ovaduhov Ozne. Za nameček so decembra 1944 v Ajdovec poslali dodatno “agentko politične policije”, formalno pa je bila nameščena kot bolničarka. Rogers je v knjigi upravičeno zapisal: “Malo sramotno je bilo za ljudi na oblasti, da so pripisovali vse zasluge Rdeči armadi, hkrati pa mirno sprejemali tako veliko količino britanske in ameriške pomoči. Vendar je bilo človeku v zadoščenje, ko je ugotovil, da si kmetje in vaščani o takih stvareh sicer ne upajo javno govoriti, da pa jih je na tihem zaradi te komunistične propagande sram.”
Vodilni znali poskrbeti zase
Rogers je prišel do spoznanja, da v nasprotju z razglašenim egalitarizmom vodilni ljudje znajo zelo dobro poskrbeti zase. Tudi člani štaba so kar dobro živeli v svojih novih lesenih barakah, stara britanska misija, ki jih je oskrbovala z večino življenjskih potrebščin, pa je dobila najbolj zanikrno bajto v Paki. Sicer pa so po besedah Franca Cerarja od časa do časa nekateri borci odhajali na partijske tečaje. Ti so se vračali večinoma spremenjeni, kot da je tečaj mednje in druge postavil neviden zid. “Naši odnosi so postali hladni. Komunisti, ki so veljali za prekaljene in preizkušene, so bili dostikrat tako samozavestni, da so postali odbijajoči. Vedli so se, kakor da se je svet začel šele z njimi.”
Ob spominu na dogajanje na otoku Vis je Rogers zapisal, da ko so pili zadnje požirke vina, je Borga nenadoma segla v svojo komisarsko torbo, potegnila ven beležnico in oznanila: “Major,” je rekla, “partizani so opazili, da vaš pomočnik Ian gleda za partizanko Gojko.” “Zjutraj sem poklical Iana, mu povedal, kaj je rekla komisarka, in mu v prostodušni vojaški govorici rekel: ‘Roke stran od punce.’ Zardel je in rekel, da bo. Ampak ljubezni se ne da skriti. Že naslednji dan sem opazil, da se kradoma pogledujeta. Naslednji dan se je znova oglasila komisarka. Komisarka je nekaj časa molčala, potem pa se je obrnila k meni in povedala, da se v partizanski vojski ljubezen kaznuje s smrtjo. Tako je rekel Tito. Oba čakata postopek in obsodba. Naslednji večer je Gojka izginila. Nikdar več je nismo videli. Gojkin grob je nekje v Bosni, nekje v gorah. Čez nekaj mesecev sem slišal, da je šla mirno v smrt, omahnila je v blato.”
V bolnišnici vsak dan na sporedu propagandna predavanja
“Moj novi komisar je bil zgleden primerek protibritanskega komunista,” je med spomini zapisal Rogers in dodal, da je nekoč sem spoznal starega partizana, ki se ni strinjal s komunističnim režimom, in ta mu je med pohodi po gozdu in med klepetom ob ognju povedal marsikaj o aktivnostih vojske državne varnosti, to je o brigadi prekaljenih komunistov, ki ima nalogo, tako mu je rekel, da se elegantno znebi ljudi, ki so nasprotniki režima. “V bolnišnici smo imeli vsak dan komunistična propagandna predavanja. Sploh ni bilo pomembno, kako bolni so bili pacienti. Še če so umirali, niso bili oproščeni. Tako sem se navadil poslušati kar naprej eno in isto, da sem se naučil, kot vsi pacienti, poslušati z odprtimi očmi in zaprtimi možgani. Večina jih je sovražila komunistične litanije in čeprav so imeli le redki dovolj poguma, da bi odkrito pokazali svoje nestrinjanje, so bili mnogi do nove vere popolnoma ravnodušni.”
Politični policiji redno pošiljali pisma o dogajanju
“Moj komisar je k meni zmeraj prišel z nasmeškom na obrazu, ljubezniv kot pekinezer, in se nato poslovil,” je v spominih zapisal Rogers, kakor hitro pa ga ni bilo ali pa je bil zaposlen z operacijo, pa je vstopil v njihovo kočo, jo preiskal, prelistal pisma in tako naprej. V poročilih, ki so redno odhajala na politično policijo, je bilo čisto vse, kar so rekli ali naredili. “Višek pa se je pripetil, ko je imel dopoldansko politično uro za bolne in umirajoče, pa ga je zaneslo v divjaški protibritanski govor in je celo izjavil, da tisti, ki imajo prijateljski odnos do Billa in mene, sploh niso partizani, ampak sodelavci britanskih kapitalistov, in da bodo z njimi že obračunali. In tudi so obračunali, saj so redno odstranili vse, ki so nam pokazali kaj naklonjenosti.”
Po besedah Rogersa se je ta en dan pozno zvečer pogovarjal z Josipom Vidmarjem, ki ga je vprašal, ali bi po vojni prišel živet v Slovenijo. Za hip je pomolčal in nato odvrnil: “Če povem po pravici, tovariš predsednik, imam rajši svojo domovino. Niso mi všeč vsi ti politični strahovi in problemi pri vas. Sovražim tajno policijo, ki nas ves čas in vsepovsod nadzoruje. To ustvarja napetosti in po mojem mnenju preprečuje, da bi svoboda, za katero se vendar vsi borimo, postala stvarnost.” Vidmar se je odgovoru zasmejal in mu rekel: “Res vam ni treba skrbeti zaradi tega.” “Jaz pa sem bil vseeno v skrbeh. Ne toliko zaradi tajne policije. Tu je šlo za vsesplošen strah in nezaupanje, za prestrašenost, ki je vladala med preprostimi ljudmi, za to, da nismo mogli govoriti tistega, kar smo mislili in da se nismo mogli javno izraziti – to je bilo tisto, kar se mi je zdelo v popolnem nasprotju z našo predstavo, za kaj se pravzaprav borimo.” Peter Moore je bil ravno tako naveličan stalnega zafrkavanja tajne policije. “Jaz sem brez okolišenja izjavil, da bom spokal in odšel, če se ne mislijo držati našega dogovora, Peter pa je enako trdo dejal, da se v bojih proti švabom ne trudijo prav hudo, pa ga zato zanima, kam gre pravzaprav vse strelivo.”
Prijateljski stiki z Angleži nezaželeni
Rogers je večkrat prosil za dodatne odeje, in večkrat povedal, da se mu zdi boljše, če se odeje uporabljajo za pokrivanje ranjencev, ne pa da jih razrežejo za uniforme, v katerih se petelinijo štabovci. “Spomnim se Franca Gregoriča, ki je bil naš intendant oziroma ekonom. Ko sva z Billom brala ob ognju, je nenadoma dvignil pogled in rekel: ‘Kako rad bi znal angleško.’ In tako sva ga začela učiti. Od sedmih do osmih je vsak večer prihajal na pouk angleščine, vendar pa to ni trajalo dolgo. Imel je preveč prijateljske stike z Angleži. Nekega dne nama je prišel s solzami v očeh povedat, da mora drugo jutro oditi in da ga ne bo nazaj. Izvedela sva, da je bil en dan v glavnem štabu, kjer so ga zasliševali, potem pa so ga poslali ‘naprej’, v zapor.”
Za poroko potreben partijski blagoslov
Med drugim je Rogers spomnil, kako je lepega večera s svojim pomočnikom Billom sedel ob kaminu, pila sta običajen kozarček žganja pred spanjem, ko je Bill nenadoma dvignil pogled in rekel glasno: “Rad bi se poročil z medicinsko sestro Ivico, doktor. Poročil sem bom z njo, partizani gor ali dol.” Jasno mu je bilo, da njegovih želja ne bo omajala nobena sila na svetu. “Rad jo imam in ona me ima rada,” se je glasila njegova preprosta ugotovitev. V naslednjih dneh se je srečal z Borisom Kidričem. Obrnil se je k njemu z eno tistih hitrih, potuhnjenih kretenj, ki so bile značilne zanj: “Kako pa kaj Bill, vaš pomočnik?” Rekel sem: “Bill bi rad, da mu dovolite, da se poroči s partizanko, z Ivico.” Kidriču je obraz potemnel, počasi se je obrnil proti ognju in odvrnil: “O teh zadevah odloča izključno partija, major.” V ponovnem pogovoru je Bill izjavil: “Zakaj, le zakaj je svet tak? Želim si jo bolj kot karkoli na svetu, pa je zaradi komunistov ne morem dobiti. K vragu s politiko! Ali ti prekleti komunisti sploh nimajo duše, nimajo čustev, ali nimajo nobenega posluha za človeško čustvovanje in za človeške želje?” Bill je postajal vse bolj in bolj težak, kar me ni čudilo. Toda, ko so minevali tedni, je Rogers opazil, da je Bill pripravljen vzeti zakon v svoje roke in se poročiti z Ivico brez partijskega blagoslova. Jasno mu je bilo, kakšne težave bi to prineslo. Moral sem ga spraviti stran. Kmalu je tudi prišlo sporočilo, ki ga je posredoval Billu: “Bill, pravkar sem dobil sporočilo, da ste odpoklicani, brez odloga, kar pomeni takoj jutri, in da boste repatriirani nazaj v Anglijo.” Ob slovesu pa mu je dejal: “Hvala vam za vse, kar ste naredili zame. Popazite na Ivico. Ne grem rad.”
Med kmeti je vladala splošna napetost, tudi zaskrbljenost. Povsod je vladal strah, dogajalo se je, da se je ponoči pojavila na pragu skupina moških, naslednje jutro pa o gospodarju hiše ni bilo ne duha ne sluha. Prav nihče ni vedel, kam je izginil. “Tajna policija je povsod, so mi povedali. Tega mi sploh ni bilo treba reči, saj so tudi mene nenehno kontrolirali. Vse ljudi, s katerimi sem bil domnevno v dobrih odnosih, so zaslišali. Ko sem se pogovarjal s prebivalci na deželi, je bilo očitno, da niso za ruski komunistični režim. Med mnogimi kmeti, ki sem jih poznal, je delež komunističnih simpatizerjev po mojem mnenju znašal približno pet odstotkov. Pri partizanih, med katerimi sem imel veliko priložnosti za seznanjenje z dejstvi, je bil ta odstotek okoli deset. Večina partizanov je bila do grla sita politike. Zastavljali so mi vprašanje: ‘Zakaj ne pridejo Angleži in nas zasedejo, dokler se stvari ne pomirijo? Našim politikom ne moremo zaupati.'”
H. M.