“Ta preveč na glas pove, da ni nobene razlike med našimi “bulšit” liberalci in stranko Levica,” je zapisal komentator Mitja Iršič v odzivu na izjavo Mojce Pašek Šetinc, ki pravi, da bi verjetno šla tudi v Levico, LMŠ ali SAB, če bi jo povabili …
Patološka simptomatika nedovršene tranzicije se v Sloveniji kaže na vsakovrstne bizarne načine. Nekaj, kar je v zrelih zahodnih demokracijah bedasto, je pri nas normalno. Ena takšnih patologij je tudi brisanje meje med (kvazi) liberalnimi in postkomunističnimi vrednotami, kar naj bi potrdila tudi Mojca Pašek Šetinc. Dejala je, da če bi jo na primer povabili v Levico, LMŠ ali SAB, bi se jim verjetno kar pridružila.
Očitno ni razlike med liberalnimi in socialističnimi strankami
Očitno med kvaziliberalnimi levimi strankami (LMŠ, Svoboda in SAB) na eni strani ter ponosnimi dediči revolucije na drugi (Socialni demokrati, Levica) v Sloveniji ni razlike (vsaj ko gre za interese in politično zaledje). Spomnimo na nekdanjega poslanca LDS (Liberalne demokracije Slovenije) Aleša Guliča, ki je naknadno prestopil v Levico. Človek se sprašuje, ali so evropske liberalne vrednote res enake (post)komunističnim?! Ali pa enostavno nimamo evropskih političnih standardov.
Še ena patologija: zmagovite stranke so ustanovljene tik pred volitvami
Podobno politično kameleonstvo smo zaznali pri nekdanjem premierju Antonu Ropu, ki je iz LDS-a prestopil v Socialne demokrate. Enako se je zgodilo tudi v primeru razvpitega Milana M. Cvikla. Po isti poti sta šla vsaj še dva nekdanja LDS-ovca – Darja Lavtižar Bebler in Marko Pavliha (tukaj). Je pa svobodno prehajanje posameznikov med kvazi liberalnimi in socialističnimi opcijami le eden od simptomov bolne demokracije. Še eden je ustanavljanje zmagovitih strank tik pred parlamentarnimi volitvami.
Domen Mezeg