Predsednica republike Nataša Pirc Musar je za glasbeno spremljavo pri sprejemanju poverilnih pisem novih veleposlanikov, izbrala pesem “Za prijatelje” avtorja Andreja Šifrerja. Kot so ob tem pojasnili v uradu predsednice republike, “gre za skladbo slovenskega avtorja, ki simbolizira pomen prijateljstva”
Šifrer je nad izbiro navdušen. Zadevo razume kot posebno priznanje in dokaz, da je njegova pesem dobra. “Dvignili so jo skoraj na raven himne,” je še dejal. Izkušeni diplomati, po drugi strani, nad prenovo protokola niso navdušeni.
Pesem je brez dvoma simpatična, skratka gre v uho … Se pa pojavlja vprašanje, ali je res primerna, čeprav morda vsebinsko ustrezna. Gre namreč za popevko, kot so: Orion, Mini-Maxi, Med iskrenimi ljudmi, Moje orglice, Dan neskončnih sanj, Tri dečve, Naj pada zdaj dež, Zelen žafran, Šopek maka, Sončen dan itd.
Pahorjeva zapuščina
Nataša Pirc Musar si je po volitvah obula velike čevlje. Narod je kandidatki brez političnih izkušenj podelil najvišjo simbolno funkcijo v državi, po tem, ko je obljubila, da bo predstavljala vse Slovence in Slovenke. Borut Pahor je svojo obljubo držal, zaradi česar je danes nagrajen z visoko priljubljenostjo. Pirc Musarjeva je obljubo hitro prelomila, s poseganjem v dnevno politiko.
Z zadnjo vestjo iz predsedniške palače pa postaje vse bolj jasno, da se predsednica postavlja ob bok predsednici Državnega zbora Urški Klakočar Zupančič, predsedniku vlade Robertu Golobu in njegovi spremljevalki Tini Gaber. Nobenemu od naštetih banalizacija političnih funkcij ne more biti v ponos. Posledično pa s spreminjanjem politike v teater absurda tudi državljani ne morejo biti ponosni na njih.
Domen Mezeg