Pisateljica Breda Smolnikar, ki je od vseh ministrov za kulturo doslej zahtevala “umetniško pokojnino”, je svojo zahtevo umaknila. Kot pravi, nikakor ne želi biti umetniška upokojenka skupaj s tistimi, ki si bili nagrajeni za svoje “umetniške” ekscese. V pismu, naslovljenem na ministrico za kulturo, piše, da se je iz tega razloga podpisala pod zahtevo za razpis referenduma o zakonu, ki uvaja dodatke za (tudi) tovrstne nagrajence.
“Nikakor ne želim biti umetniška upokojenka skupaj s tremi nosilci umetniških pokojnin, ovenčanih s Prešernovo nagrado, in to z nosečnico, ovito v slovenski simbol, razparano in uničeno slovensko zastavo, z razgaljeno človeško hranilko psa in z duhovnikom, ki se je s svojim človeka nevrednim življenjem dokončno umazal,” je zapisala Smolnikarjeva.
Smolnikarjeva še zdaleč ni bila edina, ki je dodala svoj podpis za razpis referenduma. Zbiranje podpisov je potekalo do srede, včeraj pa je poslanec SDS Zvone Černač javnosti razkril, da je pisateljičine občutke delilo več kot 47 tisoč ljudi.
Kako si levica nabira nasprotnike tudi na levici
Smolnikarjeva piše, da so doslej vsi ministri, vključno z Asto Vrečko, zavrnili njeno zahtevo za umetniško pokojnino. “Šlo mi je za princip, ne za denar. Moja pokojnina je konec decembra 2024 dosegla 942,86 evra, po umrlem možu mi je bilo k temu prisojenih še dodatnih 59,82 evra,” je zapisala.
Smolnikarjeva piše, da so jo pri zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti zmotili nekateri imetniki Prešernove nagrade. Zakon namreč predvideva dodatke k pokojninam za nagrajence Prešernovega sklada in prejemnike Prešernove nagrade.
“Kar nekaj let je minilo, da sem pozabila na to nagrajeno trojko, a zdaj mi jo spet kažete in dodatno nagrajujete in mi ponovno ustvarjate gnus, ki sem ga čutila ob Prešernovem nagrajenju te trojke. Sama sem se sedemkrat veselila materinstva, imam štiri otroke, pisala sem o boli, ki jo čuti mati, ko izgublja otroka, in nikakor ne morem sprejemati takih nagrajencev, ne morem in nočem biti njihova nagrajevana kolegica umetnica,” piše.
“Breda Smolnikar se je rodila 19. januarja 1941 v mestu Herceg Novi v Črni gori. Ob začetku vojne se je z družino preselila v Slovenijo, natančneje v Domžale, kasneje pa se je preselila v Depalo vas, kjer živi še danes. Po končani osnovni šoli se je šolala in živela v Kranju, kjer je končala srednjo tehniško tekstilno šolo. Izobraževanje je nadaljevala na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Kot inženirka tekstilne tehnologije je delala v različnih podjetjih, od leta 1976 pa se je samozaposlila in vodi kemično čistilnico in pražarno kave. Pisati je začela pri dvajsetih. Prva tri dela je napisala za mladino in jih izdala pri Mladinski knjigi, vsa nadaljnja dela izdaja v samozaložbi. Pod psevdonimom Gospa je leta 1980 izdala Balado o divjem mleku. Delo je bilo predlagano za nagrado Prešernovega sklada. V letih od 1982 do 1985 je izdala trilogijo kratkih zgodb o Stobu, zaradi katerih jo je oblast obsodila na tri mesece pogojne kazni, saj naj bi bile zgodbe v neskladju z uradnim pogledom na zgodovino. Leta 1990 je izdala delo Ko se tam gori olistajo breze, zaradi katerega je pristala na sodišču. V delu je pet sester prepoznalo svoje starše, za kar so proti pisateljici podale osebno tožbo. Leta 2007 je bila tožba dokončno ovržena. V času procesa je izdala knjigo Zlate depuške pripovedke, s katero se je odzvala na vse sodne peripetije. Njena dela so prevedena v osem tujih jezikov. Ob svoji 75-letnici je izdala bibliofilsko izdajo svojih besedil z naslovom Si dekle ali si žena z ilustracijami, štirimi študijami in zvočnimi posnetki,” o njej zapišejo na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin.
Ž. K.