Odgovor na vprašanje, po kakšnem premierju kliče čas, je odgovor na vprašanje, v kakšnem času pravzaprav živimo. Naša analiza pokaže, da ima samo Janez Janša potrebno znanje in izkušnje, da na predvečer »velikega nereda« prevzame vodenje države.
Slovenska levica je 24. aprila lani napovedala svojevrsten konec zgodovine[1]. Zmagala je “svoboda” in odtlej naj bi se v domovini cedila med in mleko. Vsaj tako so napovedovali. Koalicija levih strank še ni upihnila dveh rojstnodnevnih svečk, ko je večina volivcev spoznala, da so oblastniki zlorabili izraz “svoboda”, življenjske razmere pa so slabše kot prej. Golobov dramaturški padec so končno zaznali tudi merilci javnega mnenja.
Življenje v Sloveniji postaja vse dražje
Že veliko pred njimi so ga napovedali statistiki. Življenje v Sloveniji postaja vse dražje. Inflacijo poganja predvsem rast cen živilskih izdelkov in energije. Dražitev teh dobrin spodkopava sposobnost preživetja večine. Izgovore, da je inflacija produkt zunanjih dejavnikov, je pred kratkim razblinila Banka Slovenije. Da gre za vladne izgovore, bi sicer zadoščal že pogled »čez planke«. Slovenija ima eno najvišjih inflacij v Evropi. Septembra je bilo huje le še na Hrvaškem in Slovaškem. Naše gospodarstvo je vse manj konkurenčno. Po podatkih švicarskega inštituta IMD pa ne boleha samo gospodarstvo, temveč celotna država. Na lestvici konkurenčnosti smo v primerjavi z lanskim letom zdrsnili za štiri mesta. Največji padec so zaznali pri infrastrukturi, kjer je Slovenija izgubila devet mest, nato pa na področju vladne in poslovne učinkovitosti. In najpomembnejše, Slovenija je na pragu recesije. Ohlajajo se tudi za Slovenijo najpomembnejša gospodarstva. Nemčija in Avstrija sta bolj ali manj že v recesiji, Italija in Švica sta se ji je za las izognili. Vlada kljub temu zateguje davčno in regulatorno zanko in tako še dodatno poslabšuje situacijo.
Nazadovanje je opaziti tudi v ključnih državnih resorjih. Zdravstvo je na robu kolapsa. Kljub vsem obljubam reforme ni pričakovati. Delo policije, ki bi morala nadzorovati zunanje meje države, hromijo multikulturni ideologi. Prestolnica je med prometnimi konicami neprehodna. Vojska kljub nekaterim pozitivnim premikom ostaja tradicionalno podhranjena. Na področju energetske preskrbe državo hromijo partikularni interesi lobijev. Delo kmetij ovirajo okoljevarstveni in veganski fantasti. Cveti samo nevladni sektor, ki ga vlada obilno financira.
Svet na pragu “velikega nereda”
Danes je že povsem jasno, da se dolgi lok zgodovine po koncu hladne vojne ni končal. Padec Sovjetske zveze je povzročil t. i. monopolarni moment, ki so ga s svojo izjemno močjo in vplivom zaznamovale Združene države Amerike. Monopolarna ureditev se sedaj krha. Na prizorišče je prispelo “Srednje kraljestvo” oz. Kitajska, ki želi skupaj s svojimi zaveznicami, v prvi vrsti z Rusijo, spreminjati svet po svoji podobi. Vojne vznikajo na znanih nevralgičnih točkah. Najprej v Ukrajini, nato v Gorskem Karabahu, sledil je Izrael, številni so prepričani, da bo naslednji konflikt izbruhnil na Balkanu in šele kasneje v Aziji. Zdi se, da Slovenija tokrat ne bo neposredno teritorialno ogrožena, bo pa zagotovo trpela posledice globalnega konflikta. Energija in hrana bi se lahko še podražili, v primeru konflikta na Balkanu pa bi bila naša država preplavljena z begunci iz držav nekdanje Jugoslavije.
Scenarij, v katerem se ti v trumah, pomešani z nezakonitimi migranti z Bližnjega vzhoda, pomikajo skozi Slovenijo, ni tako oddaljen. Konflikt v Aziji bi lahko, kot smo videli v času pandemije covida-19, prekinil globalne dobavne verige. EU se v nekaterih kritičnih dobrinah zanaša na tovarne na Kitajskem. Te znamo nadomestiti, znanja imamo več kot dovolj, a primanjkuje proizvodnih zmogljivosti. Na ravni EU si prizadevajo, da bi se pri nekaterih ključnih proizvodih države EU v večji meri zanašale nase, a na rezultate še čakamo. In najhuje, v globalnem konfliktu bi se lahko začela krhati varnostna in politična arhitektura, znotraj katere obstaja Republika Slovenija. Nekdanji ameriški predsednik, ki se znova poteguje za predsedniško mesto, Donald Trump pravi, da članstvo ZDA v zavezništvu Nata ni samoumevno, če evropske države ne bodo izpolnile danih obljub. Če ne bodo za namene obrambe namenile vsaj dveh odstotkov bruto domačega proizvoda, je pod vprašajem tudi 5. člen severnoatlantske pogodbe. Ali bodo članice zmogle potrebno politično modrost, ostaja odprto vprašanje. Slabitev varnostne arhitekture je opaziti tudi pri primeru Turčije. Vojna v Izraelu je razkrila ne tako latentna razhajanja med najmočnejšima državama v zvezi NATO. Evropska unija je v primeru vojne v Ukrajini zmogla robusten in skupen odgovor na rusko agresijo. To opogumlja, a ne do te mere, da bi lahko države članice zaspale “na lovorikah”. Izzivi, ki so pred njo, so veliki in bodo testirali njihovo zmožnost, da uspešno oblikujejo skupne politike.
Zdi se, da naštete okoliščine še niso prodrle v zavest povprečnega Slovenca. Vesti iz tujine polnijo naslovnice domačih medijev, a jih bralci bolj kot iz iskrene zaskrbljenosti spremljajo iz nekakšne morbidne radovednosti. Niti se ne zdi, da se je hitro slabšanje stanja dotaknilo slovenskih oblasti. Že res, da se je predsednik vlade s svojo spremljevalko pred časom odpravil v Carigrad, a si je tam samo ogledal nogometno tekmo. Tudi je res, da je odpotoval na humanitarno konferenco za Gazo v Pariz, čeprav so od poti imeli še največ spletni sledilci njegove spremljevalke, ko se je odela v barve palestinske zastave.
Parlamentarni nered
Zdajšnje stanje države je logična posledica nereda na političnem parketu. Največja koalicijska stranka je spet stranka “novih obrazov”, ki jo v državnem zboru predstavljajo na hitro nabrani posamezniki iz kadrovskega bazena levice. Tako kot druge instantne stranke pred njo je tudi ta inherentno nestabilna. V času pisanja tega članka se krepijo govorice, da bi lahko predsednik vlade izgubil podporo v lastni poslanski skupini. Svobodnjaki so v koaliciji z vse bolj nezadovoljnimi Socialnimi demokrati in skrajno Levico. Obe stranki razumeta, da nizka podpora vladi škodi tudi njima, zato se bosta v prihodnje hoteli distancirati od predsednika vlade ali pa kar vlade kot take. Prihaja čas, ko bosta obe stranki skušali zavarovati predvsem svoje interese, delo v javno dobro pa bo vse bolj stvar srečnega naključja. Politični potencial vladajočih se zato nezadržno zmanjšuje.
Recept za katastrofo
Upehano gospodarstvo, razpadajoči javni sektor, vse bolj nestabilne razmere v tujini in neoperativna oblast so okoliščine, ki izrisujejo potencialno katastrofični scenarij. V SDS so mnenja, da lahko negativno spiralo prekinejo le predčasne volitve. Druge rešitve, kot bi bila denimo vlada s »tehničnim mandatarjem«, bi samo podaljševale agonijo. Volivcem je treba ponuditi priložnost, da popravijo napako, ki so jo storili na zadnjih volitvah. To priložnost bodo imele tudi politične stranke. Razvojni zastoj, ki ga povzročajo s politiko izključevanja SDS, največje opozicijske stranke in hkrati vodilne stranke v javnomnenjskih anketah, se mora nehati v dobro države in njenih ljudi. Z drugimi besedami, čas za mizerno politikantstvo se nezadržno izteka.
Janez Janša mora znova voditi vlado
Pred dnevi je bil na televiziji Nova24TV objavljen kratek pogovor s poslancem SDS Dejanom Kalohom. Tako kot mnogi je tudi on prepričan, da je četrta vlada Janeza Janše samo še vprašanje časa. Pogovor smo začeli z vprašanjem, ali se ponavljajo razmere ob koncu vlade Marjana Šarca. Spomnimo, v začetku leta 2020, tik pred nastopom pandemije, smo imeli vlado, ki ni bila več sposobna sprejemati večjih političnih odločitev. Vozel je tedaj presekal Janez Janša z oblikovanjem svoje tretje reformne vlade.
Poslanec je v kratkem pogovoru, ki je dosegljiv na Nova24TV, izpostavil, da je predsednik SDS že dokazal, da je sposoben voditi Slovenijo v času krize. Janez Janša je bil namreč obrambni minister v času vojne za Slovenijo. Zaradi te izkušnje izstopa ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Evropi. Aktivnih politikov, ki imajo izkušnjo z vojno, ni na pretek. Po uspešnem prvem mandatu (2004–2008) je med letoma 2012 in 2013 tlakoval izhod Slovenije iz finančne krize. Ko je tretjič prisegel kot predsednik vlade, je to storil tik pred izbruhom pandemije covida-19. A Janšo bi bilo krivično predstaviti samo kot kriznega upravitelja. Skozi svojo dolgo politično kariero se je izkazal kot razvojno naravnan politik. Za njegove vlade je bila doslej značilna gospodarska rast, zmanjševanje davčnih in regulatornih bremen, izboljševanje standardov bivanja, jasna moralna drža, razumna socialna politika, skrb za slovenstvo in opaznejša vloga Slovenije v svetu.
Po kakšnem premierju torej kliče čas? V uvodu smo postavili tezo, da odgovor na to vprašanje ponudi analiza časa, v katerem živimo. Nakazuje se, da je pred Slovenijo serija kriz, vezanih na nestabilno mednarodno okolje in nevestno upravljanje z državo. Potencialno katastrofični razvoj dogodkov lahko prekine samo sprememba politike izključevanja, predvsem pa izkušen predsednik vlade. Čas kriz je namreč čas, ko je treba sprejemati težke odločitve. Janša je dokazal, da jih je sposoben sprejeti.
Žiga Korsika
[1] Skovanko »konec zgodovine« uporabi Francis Fukuyama, ko v svoji knjižni uspešnici napove dokončno zmago liberalne demokracije. Kasneje se je izkazalo, da je bila njegova teza napačna.