Ko je izbruhnila afera v zvezi s pritiski za imenovanje neuspešno recikliranega evroposlanca Šoltesa na mesto direktorja v državnem podjetju Uradni list so se mnogi pričeli spraševati, zakaj sploh država potrebuje takšno podjetje v svoji lasti. Analitik Iršič je za Nova24TV pojasnil, da bi lahko dejavnost tega podjetja prenesli na ministrstva, kjer bi se pri omejenih resursih hitro izkazalo, da bi delo lahko opravili že zaposleni, če pa bi dejavnost prepustili trgu, pa bi se gotovo našla podjetja, ki bi dejavnost opravila za desetino cene, ki jo računa Uradni list. Ta sicer prejme okoli 2,5 milijona prihodkov, od tega pa se skoraj ves denar nameni za storitve in za plače. Uradni list je tudi odličen primer, ki dokazuje, da je smiselnost samega obstoja podjetij v državni lasti prav v tem, da tja lahko parkirajo odslužene politike, velika škoda pa se povzroča podjetjem, kot sta Petrol in Telekom Slovenije, kjer že dolgo časa lomastijo politični kadri.
Ob izbruhu afere v zvezi s pritiski za imenovanje neuspešno recikliranega ekosocialističnega evroposlanca dr. Igorja Šoltesa na mesto direktorja Uradnega lista, kjer si je obetal med 5 in 6 tisoč evri plače bruto se mnogi sprašujejo, zakaj ima država sploh v lasti podjetje, kot je Uradni list. Za komentar smo prosili političnega analitika Mitjo Iršiča, ki pojasnjuje, da je to, da se v državnem gospodarstvu politično kadruje tako očitno, da se ljudje običajno kar namuzajo, ki jim izvoljeni predstavniki govorijo o “najboljših in najprimernejših kandidatih z ustreznimi izkušnjami in znanji.”
Državne družbe obstajajo samo zato, da se v njih zaposli odvečni politični kader
Po Iršičevih besedah gre za globlje vprašanje vzdrževanja državnih družb, ki obstajajo samo zato, da se v njih zaposli odvečni politični kader, ki ga ni bilo mogoče potisniti neposredno v kak resor. Uradni list RS na prostem trgu ne bi obstajal v takšni podobi, kot je danes, za fantomske “storitve” namreč zapravi kar milijon evrov, preostanek gre za plače zaposlenim, praktično ves promet pa ustvari z naročili države, se pravi da gre za enega od neštetih lijakov javnega denarja, ki se prefinjeno sifonira v žepe “naših.”
V glavnem, Uradni List.
Naredi bedna €2,5 milijona prometa na leto.
Za stroske dela gre €1,086 mio letno.
Za storitve gre €981000 letno.
Stavim kar hocete, da je ta denar vecinoma raztalan. 2,5 mio pride noter iz drzavnega monopola, 2 mio gre ven posameznikom. Nice. pic.twitter.com/ReNnR7eOsA
— Luka Valas (@lukavalas) August 29, 2019
Vse naloge Uradnega lista bi po vsej verjetnosti lahko opravili zaposleni na ministrstvih, še bolje bi bilo dejavnost povsem prepustiti trgu
Glede predloga, da bi se del nalog Uradnega lista prenesel na katero izmed ministrstev, na primer Ministrstvo za javno upravo je Iršič povedal, da če bi ga prevzelo kakšno pristojno ministrstvo bi bil na omejenih proračunskih plečih resorja in kar hitro bi se ugotovilo, da bi lahko vse naloge pretipkovanja in digitalizacije zakonov in uredb zmogli v svoj delovni okvir inkorporirati že obstoječi zaposleni na ministrstvu, saj gre za dejavnost, ki ne potrebuje ravno doktorjev znanosti: “Če pa bi država zakon o uradnem listu povsem nadomestila in storitev prepustila trgu, bi se brez dvoma našlo cel kup podjetij, ki bi takšno dejavnosti opravili za desetino te cene, seveda ob zagotovljeni kakovosti in podatkovni integriteti, saj se zdi 2,5 milijona evrov iz naslova proračunskih porabnikov absurdno visoka številka za dejavnosti katerega jedro je pretipkovanje že narejenega teksta in osnovna IT podpora.”
Pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti ob pismu pred. nadzornega sveta Uradnega lista I. Prijović glede političnih pritiskov pri imenovanju direktorja je, zakaj sploh imamo Uradni list v državni lasti? Objavo javnih naročil in predpisov naj prevzame MJU, ostalo se proda!
— Svoboda (@SvobodaBlog) August 28, 2019
Prav primer vmešavanja politike v Uradni list je razkril smisel obstoja državnih podjetij
Ob tem Iršič meni tudi, da primer vmešavanja politike v “zombi gospodarske državne družbe kot Uradni List RS je razkril zakaj te sploh obstajajo in hkrati naredil še eno veliko reklamo za privatizacijo vsega kar je še sploh ostalo v rokah države.” Vedno znova in znova nas po njegovih besedah oblastniki spomnijo, da je država, hkrati pa državno kontrolirano gospodarstvo za njih vojni plen, ki so si ga izborili z volitvami: “Nekaj kar jim pripada.”
Po velikih državnih podjetjih, ki poslujejo na trgu, lomastijo politično nastavljeni kadri
Še večja škoda se po Iršičevih besedah dogaja v velikih gospodarskih družbah, ki za razliko od Uradnega lista poslujejo na trgu. Primeri takšnih podjetij so Telekom Slovenije, Petrol, in donedavnega tudi Gorenje, kjer politično nastavljeni kadri že desetletja lomastijo. Podjetja so bila nekdaj znana kot nacionalni šampioni, zaradi politike pa se potiskajo v obskurnost: “Šoltes bi bil v Uradni list ‘parkiran’, nadzorniki in uprave velikih državno vodenih gospodarskih družb pa so tam z zelo specifičnimi nameni izogibanja privatizaciji, sponzoriranja medijev in hobi projektov agentov globoke države. Če smo v aferi Šoltes prvič neposredno izvedeli za ‘brutalni’ telefonski pogovor, pa je naivno pričakovati, da je ob vsakem imenovanju koga v razvejano strukturo družb pod nadzorom SDH (kot tudi v SDH sam) odločevalci ne prejmejo točno takšnega klica, s točno takšno vsebino.” Tokrat smo po njegovem naključno dregnili v en kosmati rog pošasti v temni sobi, za katero vsi vemo da obstaja in da bi jo temeljita privatizacija ubila.
Rok Krajnc