“V (dis)kontinuiteti razvoja ZKS od desetega kongresa do danes pa je pomembno to, da smo za gotovo naredili evolucijo, pri čemer se nismo odrekli nobenemu izhodišču: socializem, revolucija, samoupravljanje,” se je v Dnevniku glasil citat prvega med slovenskimi komunisti Milana kučana tik pred padcem berlinskega zidu.
Bliža se obletnica padca železne zavese, s tem pa tudi spomin na simbol enega hujših zločinov komunistov in Sovjetske zveze nad svobodnim svetom. Medtem ko so se kot domine začeli rušiti totalitarni režimi po Evropi in svetu, pa je predsednik nekdanje Zveze komunistov Milan Kučan še vedno navijaško ter naivno verjel v zmago komunistov, ki so s krvavo revolucijo prišli na oblast, pobili opozicijo ter pokradli vse premoženje, ki so ga ustvarili podjetni ljudje.
Isti Milan Kučan je še dve leti pred demokratičnimi spremembami dal aretirati četverico JBTZ, v tem času pa je Udba v tujini še vedno opravljala likvidacije političnih nasprotnikov. V času njegove vladavine in pod njegovim okriljem so za zidovi sodnih palač in zaporov potekali montirani sodni procesi.
Časnik Dnevnik je 27. oktobra 1989 na veliko poročal o Centralnem komiteju ZKS, o dokumentih za 11. kongres ZKS in o njenem nadaljnjem delovanju. Dokument, ki so ga spisali na kongresu, naj ne bi bil v nasprotju z bistvenimi elementi – socializmom, revolucijo ter samoupravljanjem. Dogodke, ki so v tistem času zadevali države s komunističnim sistemom, je Kučan komentiral z besedami: “Razlike obstajajo in to je dobro; po tem se današnja ZKS razlikuje od včerajšnje.”
Dnevnik tudi danes ostaja zvest režimskim gospodarjem
Medij, ki je dajal podporo komunistom in skupaj z njimi zavajal ljudi, danes še vedno deluje. In zanimivo dejstvo je, da se v svoji 65 let dolgi zgodovini sploh ni spremenil. Naj samo spomnimo, da je bila ustanoviteljica medija Dnevnik Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Časnik Dnevnik si deli lovoriko s časnikom Delo, ki prav tako služi kot močno promocijsko sredstvo v rokah levice. Danes je v rokah tajkuna Bojana Petana in služi predvsem njegovim poslovnim interesom ter političnim umorom opozicije in zdravih sil, ki bi v Sloveniji želele ukiniti hibridni tajkunsko-mafijsko-komunistični model vladanja in gospodarjenja z državnim premoženjem.
Zid, ki je ločil in pogubil številne družine, Kučana ni ganil
Berlinski zid je s svojimi 150 kilometri predstavljal najmogočnejšo prepreko, ki je delila Berlin na komunističen vzhod in kapitalističen zahod. Ta politična, gospodarska in kulturna delitev je vzhodu vzela svobodo in ga pod težo socializma povsem razvrednotila. Grozljiva stena, ki je ločila in pogubila družine, je bila zgrajena na ukaz Enotne socialistične partije Nemčije (SED). “O gradnji zidu ne vem ničesar. Moji gradbeni delavci gradijo le stanovanja in druga poslopja,” je narod slepil predstavnik SED Walter Ulbricht, ki je bil vzhodnonemški glavni pobudnik gradnje.
Komunisti so bili prepričani v zmago kljub bližajočemu koncu
Za komuniste pa je berlinski zid predstavljal simbol junaštva in herojstva socialistov, ki so želeli dobesedno preko trupel zgraditi oblast in ukročeno, nevedno nacijo. Tudi nekateri še zdaj dejavni slovenski politiki so na zaveso gledali s ponosom in bridko žalovali ob njenem padcu.
Lunatiki, ki so verjeli v dedka mraza
Kučan pa ni edini, ki je v 80. letih modroval o uspehu in revolucijah komunizma. “Jugoslavija je imela svojo avtentično komunistično revolucijo, tako kot jo je imela Sovjetska zveza. Zato njen socialističen sistem nikoli ne bo propadel tako kot v državah vzhodnega bloka,” je bila teza Staneta Dolanca, dolgoletnega komunističnega funkcionarja, nekdanjega spremljevalca Tita in Aleksandra Rankovića, enega najvplivnejših nosilcev jugoslovanske udbopolicijske represije.
Padec zidu še ne pomeni premika v nekaterih glavah
Protesti po mestih Vzhodne Nemčije so imeli velik vpliv tudi na dogajanje v takratni SFRJ in posledično tudi na Slovenijo, ki je bila pred dvema desetletjema še ena od jugoslovanskih socialističnih republik s podobnim položajem, kot so ga imele republike v sklopu nekdanje ZSSR. Ko so bili spomladi leta 1988 aretirani slovenski politični zaporniki s strani tajne komunistične policije in so jim sodili brez procesov in pravice do odvetnikov, je tudi v Sloveniji prišlo do množičnih uporov in do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je v dveh mesecih narasel na 100 tisoč članov. Kljub protestom so komunisti svoje nasprotnike zaprli. Prišlo je do formalne spremembe oblasti in svobodnih volitev v SZ in SFRJ, s tem pa je prišlo tudi do razpada obeh socialističnih imperijev.
V želji jugoslovanskih komunističnih politikov je bilo, da bi komunizem v določeni obliki zaradi avtentičnosti preživel. Vodilni slovenski politiki so bili mnenja, da bo, vsaj v Sloveniji in Srbiji, socializem kot enopartijska vladavina v mogoče nekoliko modernizirani obliki ostal.
Njihove teze so padle, tako kot so padli berlinski zid in komunistični režimi. A da je do tega prišlo, je moralo zaradi totalitarnih eksperimentov umreti 100 milijonov ljudi po svetu.
K. Ž.