“Delo naših zagovornikov zverjadi. Pred 48 urami so znancu sredi centra Strug, nedaleč od osnovne šole, volkovi izpred hiše odnesli in umorili psa … Ostanek kadavra sem našel s pomočjo krokarjev. Vprašanje časa, kdaj bo človek na jedilniku pri teh mrcinah … Da o medvedih ne govorim, ki jih srečujemo za vsakim vogalom … Hvala AAG, Anima in ostale NVO,” se je pred dnevi razburjen odzval Ivo Francelj – eden tistih, ki se vsakodnevno soočajo s to problematiko. Spomnimo, kako razni NVO-ji preprečujejo odstrel zveri, zato življenje v podeželskih naseljih vse bolj spominja na safari. Slednje so nam potrdili tudi pri ZGS: “Slovenski strokovnjaki s področja upravljanja velikih zveri so soglasni o nujnosti poseganja v populaciji volka in rjavega medveda z odstrelom, saj je to nujno za sobivanje s človekom in dolgoročni obstoj teh vrst. Kljub strokovno utemeljenim in trajnostno naravnanim predlogom za odstrel volka in medveda pa se zadnja leta redno dogaja, da Upravno sodišče RS zaustavi odstrel (na pobudo nekaterih nevladnih organizacij), o zadevi pa se nato vsebinsko ne opredeli, saj odločanje traja dlje, kot traja veljavnost dovoljenj za odstrel.” Za dodatna pojasnila smo se obrnili tudi na omenjeno sodišče. Na odgovore še čakamo. Obenem se pojavlja vprašanje, komu poleg NVO-jev takšno stanje še ustreza. Je to Unesco, EU? Kot kaže, imajo katastrofalne razmere pri nas mednarodne razsežnosti. Govora je celo o ustanovitvi nekakšnega rezervata v Srednji Evropi in na Balkanu, o nekakšni “poslednji evropski divjini” po vzoru Amazonije.
O problematiki prevelikega števila zveri, kot so medvedi, volkovi in šakali, smo že večkrat poročali. Velika težava so ob tem ekosocialistične organizacije, katerih člani nimajo ravno stika s kruto resničnostjo, s katero se spopadajo ljudje na podeželju. Povsem jasno je, da iz blokov v ljubljanski Šiški ali za Bežigradom in zgolj občasnim obiskovanjem podeželja ni mogoče okusiti “pravljičnega sobivanja” (“sladke idile”) človeka in krvoločnih živali, kot si to nekateri zamišljajo v svojem paralelnem fantazijskem svetu. Že zdrava kmečka pamet pravi, da so potrebne regulacije števila divjadi.
V prispevku prilagamo fotografijo posmrtnih ostankov nesrečnega psa, ki ga je s kostmi vred obglodalo krdelo volkov. Skupina za “za zaščito ljudi, domačih živali in okolja pred vdori in napadi zveri!” poroča o tragičnih in potencialno nevarnih stikih med ljudmi in domačimi živalmi na eni strani ter zvermi na drugi. S takšno kruto resničnostjo se namreč dnevno soočajo številni Slovenci, ki prebivajo v manjših podeželskih krajih. Prilagamo nekaj tovrstnih zapisov: “Okoli 6.20 zjutraj je bil opažen volk v kraju Struge pri vasi Četež”, “Opažen volk med Gorenjem in Malo goro pred približno pol ure, ko mi je skočil pred avtom”, “Ob 15. in 5 minut na poti iz službe 100 m od naselja”.
“Zanima me, zakaj se nič ne omenja napadov na pse. Volkovi so v zadnjem mesecu ubili in napadli več psov, ki so pri hišah ali na verigi. Ljudje se bojijo in ne vedo, kdaj bo prišlo do napada na ljudi. Najhuje je na območju Struge-Žvirče-Ambrus-Ratje. Le danes sem zasledila zapis v Slovenskih novicah, da jih je eden od lastnikov odgnal od psa z metanjem petard, drugače ni šlo, ne vem, zakaj nihče ne ukrepa!” nam je pisala zaskrbljena bralka. Svojo izkušnjo z zverjadjo nam je zaupal tudi upokojeni kmet Ciril Škufca, doma iz vasi Ratje v Suhi krajini blizu Žužemberka: “Pred tremi leti so tri ovce in tri koze raztrgali volkovi. Volkov je pri nas veliko pa tudi medvedov. Največjo škodo pa povzročajo prav volkovi, a tudi medvedi.”
NVO-ji za vsak ukrep v tej smeri takoj protestirajo. Pri nas je žal tudi zakonodaja urejena na takšen način, da zadeve lahko nemudoma ustavijo. Trenutno je medvedja populacija zares velika, a letos odstrela ni bilo s 1. oktobrom in še čakajo na to. Vmes so tudi sodišča itd. V ozadju je verjetno neka evropska direktiva, da se v Sloveniji in Romuniji omogoča čim večjo številčnost zveri, da bo tudi preostala Evropa na migracijski način prišla do njih. “Čeprav vemo, da tam, kjer ko pridejo enkrat k njim, to hitro uredijo na svoj način, jim dajo steklo v koruzo itd. V Romuniji pa je tudi velik problem prenaseljenost medvedov.”
Problem se sicer začne že pri tem, da ima gozdarstvo v Sloveniji prednost pred lovstvom … Obstajajo tudi razlike med mnenjem v mestih in na podeželju … V ozadju pa so tudi mednarodne inštitucije, zadeva ni samo slovenska … Soočamo se tudi s to težavo, da so v poletnih mesecih, ko čez noč pride odlok za odstrel medveda, ko je v lovopustu, ko so izredni odstreli, mladiči, zato je zadeva zelo neetična. “Tedaj ko pa je čas za odstrel, pa ga ne smemo izvrševati zaradi raznih “zelenih” organizacij. Takoj ko pride odlok, oni dajo pritožbo in je problem!”
Domen Mezeg