“Ljudje težko zdržijo, ne da bi si delali neke utopične iluzije o prihodnosti. In tudi zato je ideja o socializmu znova začela zeleneti ter poganjati. Po padcu Berlinskega zidu je bilo težko srečati človeka, ki ne bi trdil, da je to pokopano za vse večne čase. Vse življenje sem morala poslušati in se učiti Kardeljeve misli in dobim ošpice, če mi sedaj na starost ponavljajo tiste grozovite neumnosti in klobasanja. Ampak glejte: ljudje vztrajajo, zelo pa se mi zdi nevarno, ko kažejo znake, da so to še vedno pripravljeni doseči z nasiljem. Naj se izkažejo s konkretnimi predlogi, načrti, strategijo, ki bo imela rep in glavo, ne pa z neumnimi, nezaslišanimi obtožbami, da živimo v fašizmu, in da se nam obeta propad, če oni ne pridejo na oblast. To pa so norosti,” je dejala borka za človekove pravice Alenka Puhar.
V oddaji Pogovori z osamosvojitelji je voditelj Aleksander Rant uvodoma dejal: “Vsi vemo, da se je demokratično vrenje začelo dogajati že v zgodnjih 80. letih, in da je počasi prihajalo na dan. Kakor so bili pomembni veliki koraki samega osamosvajanja, je bilo pomembno tudi tisto, kar se je zgodilo prej.” Tokrat je v studiu gostil slovensko prevajalko, publicistko, strokovnjakinjo na področju psihozgodovine in borko za človekove pravice Alenko Puhar. V 80. letih se je aktivno borila za demokratizacijo družbe. Bila je tudi članica Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je sprožil vstajo naroda proti represiji nekdanjih komunističnih oblasti.
Najprej se je Rant vrnil v 60. leta in njeno zanimanje za kritično literaturo v tistem obdobju. Znano je, da je 1967 prevedla slovito delo 1984 avtorja Georgea Orwella, ki je pokazal drugačen uvid, med drugim tudi v socialistični sistem. Ob tem je novinarja zanimalo, kdaj se je v njej vzbudil čut za tovrstno literaturo. “Za kritično literaturo sem se pričela zanimati v gimnaziji. Med dogodki, ki se jih živo spominjam kot motivacijo za odkrivanje skritega, je bil pouk zgodovine, ko se je nenadoma oglasil sošolec in rekel: “Hitler in Stalin sta bila dolgo časa v paktu”. Profesorica je ob tem zgolj obstala in okamenela, vsi ostali pa so ob novem podatku ostrmeli.”
Učiteljica je zadevo nazadnje priznala, “predrzni” fant pa je v razred prinesel nekaj literature, verjetno skrite in prepovedane. Tako je v svojih najstniških letih prvič izvedela, da je šlo v začetku vojne za zaveznike, ki so osvajali vsak svoje ozemlje. Ob 27. aprilu pa se je to vprašanje ponovno razplamtelo. S prikrivanjem in skrivanjem resnice, ki se dogaja še dandanes pa ima precej izkušenj. Med drugim se ukvarja s tem, kako se Angeli Vode odreka, da je bila izključena iz komunistične partije, zato ker je nasprotovala paktu med Hitlerjem in Stalinom ter sovjetskemu napadu na Finsko.
Puharjeva je leta 1967 prevedla Orwellovo delo 1984, ki je veljalo za sporno literaturo
Glede Orwellove knjige pa je dejala, da je bila nedostopna. Ljudje, ki so izvod knjige dobili iz tujine, so ga skrivali in posojali zgolj zaupnim prijateljem. Bila je na robu sprejemljivega, a je kljub temu leta 1967 prevod dela izšel v slovenščini. Odmeva na izid ni bilo, razen morda enega članka v Tribuni, Mladinska založba pa se s tem ni nikdar ponašala. Knjiga je imela nanjo izjemen vpliv, zlasti na intelektualno rast, umevanje družbenih tokov in družbe, v kateri vlada strah ter absolutna konformnost s pravili, ki se jih določa “nekje zgoraj”. Bolje je tudi razumela, kaj se dogaja v ljudeh, ki se odločijo za upor ter zatem doživijo popoln poraz.
Novinar je ob tem spomnil, da je za pripadnika njegove generacije to težko umljivo. Socializem se ponovno prebuja v vsej svoji brutalnosti in zatiranju drugačnega mnenja s parolo svobode, demokracije. Ob tem mnogi vidijo nekdanji totalitarizem celo kot bolj demokratičen in svoboden sistem kot ga imamo sedaj. Puharjeva: “Najbolj očitni element bi lahko bila materialna razlika med vzhodom in zahodom. To je tisto kar se vidi na prvi pogled in to ima pri večini ljudi absolutno prednost pri ocenjevanju kakovosti življenja. Ta vzhodni in srednji del Evrope je bil bistveno bolj dolgočasen, enoličen, zapet in zadrt. Manj opazne stvari so bile številne prepovedi, zaradi katerih se določene stvari sploh niso dogajale.”
Zaradi poskusa prevajanja slovite Živalske farme so padle najtežje kazni
“In zato ker se niso dogajale, večina zgodovinarjev, ki sledijo temu, kar je bilo in ne temu česar ni bilo, se manjkajočemu sploh ne posveča. Orwell je značilen primer. Leta 1947 so nekaj ljudi, med drugim Borisa Furlana in Franca Snoja, zaprli in obsodili na najtežje kazni, tudi zaradi tega, ker so poskušali prevesti Živalsko farmo.” Nekateri ljudje so vedeli kdo je Orwell, večini pa to ni pomenilo popolnoma nič. Dotaknila se je tudi svobode združevanja. “Niti pet ljudi se ni smelo organizirati v karkoli, česar ne bi predhodno odobril sekretariat za notranje zadeve, s pomočjo komunistične partije, socialistične zveze, sindikata ali pa Zveze mladine. To je bilo enostavno nemogoče in neizvedljivo.” Takšne razmere so izjemno zavirale kakršnokoli samoorganiziranje in spontanost ljudi.
V 80. letih se je situacija pričela spreminjati, po zaslugi pogumnih in domiselnih posameznikov, ki jim je svoboda veliko pomenila (več kot iti v Trst po kavo, margarino in pralni prašek). V Titovini je bila prav tako močno omejena svoboda gibanja (bila je mnogo bolj omejena kot v zahodni Evropi). Šele v 60. letih se je pričelo ukinjati izstopne vizume (tudi za tiste, ki so želeli zapustiti državo denimo zgolj zaradi kratkega izleta) za katere je bilo potrebno privoljenje sekretariata za notranje zadeve, kar je prav tako bila resna kršitev Deklaracije o človekovih pravicah. “Če današnji 20-letniki mislijo, da je bilo nekoč več svobode, kot jo imajo danes, bi morali navesti kakšne bolj resne dokaze ter izkazati neko poznavanje prejšnjih časov, ne pa neke popolnoma idealizirane, propagandno skonstruirane podobe.”
“Gnala me je želja, da bi lahko povedala to kar čutim in mislim in Nova revija je bila v tistem času publikacija, ki mi je to omogočala.”
Rant pa je v nadaljevanju spomnil, da je gostja v oddaji spadala v krog Nove revije ter sodelovala v peticiji za odpravo smrtne kazni. Poleg tega jo je omenil še v povezavi z afero JBTZ. “Kaj vas je gnalo v te kroge, v ta upor z ozirom na ves pogum, ki je bil potreben, da se je nekdo zoperstavil partiji? Kaj vas je gnalo v kroge, ki so se borili za neke osnovne človekove pravice? Puharjeva: “Gnala me je želja, da bi lahko povedala to kar čutim in mislim, da bi lahko kritizirala tisto, kar se mi je zdelo nezaslišano, napačno in nesprejemljivo. In Nova revija je bila v tistem času publikacija, ki mi je to omogočala. Tam so bili vselej veseli vsakega članka, vsake pobude.” Cenzure v Novi reviji praktično ni bilo. Obenem so jo spodbujali k pisanju novih prispevkov. Ta odnos s strani urednikov, ki izkazujejo željo in avtorje spodbujajo, je za človeka, ki ceni ustvarjalnost, velikega pomena.
“Med ljudmi, ki imajo podobne težnje, se na takšen način ustvarjajo nove, boljše zamisli, kristalizirajo različni pogledi, rešitve, možnosti, kar je koristno za družbo in koristno za vsakega posameznika. Takšno življenje je bistveno bogatejše od apatičnega vegetiranja in skrivanja misli, načrtov.” Ob tem je Rant spomnil na leti 1977-78, ko je bil sistem še vedno dovolj močan, da bi lahko njeno pisanje, načrte, dejavnosti, do neke mere preprečil. “Videli smo aretacije na Mladini, Janše, Borštnerja, Tasiča itd. Vas je bilo v tistem času kaj strah?” Puharjeva je odvrnila, da se je strah vsake toliko časa pojavil in upala, da se ne bo zgodilo nič radikalnega. “Res pa je, da sem se nekajkrat lotila pisanja skritega pisma svoji hčerki, z navodili kaj naj naredi če bi me slučajno “zmanjkalo”. Ampak tega pisma nisem nikdar napisala do kraja, ker se mi je zdelo preveč patetično.”
Odločenost, da se je potrebno represiji upreti, je bila v 80. letih zelo močna
Ob tem je spomnila na življenjske zgodbe ljudi izpred 2. svetovne vojne, ko so se odločali ali oditi v tujino. “Tako komplicirano se je izseliti, tako nemogoče se je navaditi na kakšno drugo stvarnost. Gre za vprašanje bega pred nevarnostjo. In ko nevarnost mine, se pojavljajo očitki “ali niso vedeli kaj jih čaka? Ne, niso vedeli. Ali so slutili. Ja, slutili so že, ampak se jim je zdelo povsem neverjetno, da bi lahko prišlo do masakra ali do množičnih aretacij itd. V 80. letih smo tisti, ki smo bili na nekih seznamih za aretacije in takšni seznami so nedvomno obstajali, že lahko računali na neko oporno mrežo. Vedela sem, da se bo “ta” in “ta” zavzel za mene, če bom izginila. Hvala bogu pa se to ni zgodilo. Potrebno je povedati, da je v 80. letih v Sloveniji represija hitro kopnela.” Odločenost, da se ji je potrebno upreti, je bila tedaj zelo izrazita.
Zato je odbor za Varstvo človekovih pravic doživel tako velikanski odmev v mnogih slojih in med zelo različnimi skupinami ljudi. Skupno pa jim je bilo to, da se nasilje ne sme več dogajati. O mnogih stvareh so imeli vsekakor tudi različna mnenja, a so vseeno lahko živeli drug z drugim. Rant: “Vemo, da je bilo zborovanje na Kongresnem trgu množično, po pričevanju nekaterih nekaj minut pred samim dogodkom ni bilo nikjer nobenega, saj je bil prisoten strah. Potem pa so ljudje prišli in je zgodba eskalirala tudi v branje Majniške deklaracije, ki se jo je po Sloveniji množično podpisovalo. Šlo je za višek upora proti sistemu. Pa ste v vaših krogih pričakovali, da bo kolaps sistema prišel tako hitro kot je prišel, in da bo v dveh letih podana neka formalna razglasitev neodvisnosti? Obenem se je namreč pričakovalo, da se bo sistem nasilno odzval.”
Proces proti četverici je doživel fantastičen odziv, saj so se zbirali tisoči ter demonstrirali proti nasilju JLA, kar je dajalo upanje, da so ljudje prenehali biti “ovce”
“Nisem pričakovala, da se bo to zgodilo tako hitro in nisem si upala misliti, da se bo to zgodilo relativno poceni. – to, da je slovenski narod dobil takšno državo, brez prehudega prelivanja krvi in brez prehude cene v človeškem trpljenju. To se mi zdi še dandanes osupljivo in vredno spoštovanja. Res pa je, da je to potem, ko je proces proti četverici doživel tako fantastičen odziv, saj so se zbirali tisoči in tisoči ter demonstrirali proti nasilju JLA, dajalo upanje, da so ljudje prenehali biti “ovce”, da mislijo s svojo glavo, in da imajo dovolj poguma ter da jim je vsega dovolj, to pa so zmožni tudi povedati.” Tisti časi se ji zdijo povsem neverjetni in osupljivi. K sreči je situacija sprožila intelektualna prizadevanja. Tako so začeli nastajati: ustava, osnovni zakoni, vojaški načrti in različni scenariji. Posledično je bila Slovenija v ključnem trenutku odlično pripravljena.
Razlika med tem, kako smo to izvedli Slovenci in kaj se je zgodilo na Hrvaškem in v BiH-u, je eklatantna in vredna vsega spoštovanja. Rant je ob tem spomnil na plebiscitaren rezultat na referendumu, kar smo pozneje tudi ubranili, postavili določene institucije itd. Ob tem pa se je dotaknil tudi obdobja po osamosvojitvi, ko se je pričela demokratizacija in prakticiranje svobode govora. Zanimalo ga je glede obdobja med 1992 – 2000: “Ali ste v tistem času opazili nazadovanje teh pridobitev?” Puharjeva: “Zelo opazna značilnost slovenske demokratizacije in osamosvajanja je bilo, da se je treba izogibati pretirano grobemu obračunavanju s komunistično partijo, in da skrivanje zgodovinskih dejstev sodi k temu “varčevanju” s partijo. Na tisoč in en način je bilo poskrbljeno, včasih s komaj opaznimi črtanji oziroma zamolki, da resnica o tem, kako je izgledalo in kaj se je dogajalo, ni prišla na dan.” Spomnila je na primer razstave iz leta 1998.
Jančar je leta 1998 priredil slovito razstavo Temna stran meseca, ki je razgalila vso bedo povojnega titoizma
“Razstava Temna stran meseca iz leta 1998, je nastala na pobudo Draga Jančarja, ki je v muzeju opazoval kako prikazujejo sodobno zgodovino, 20. stoletje in je bil izjemno razočaran. Povojno obdobje je bilo namreč prikazano v običajni propagandni luči.” In kot v odziv je organiziral svojo razstavo skupaj z nekaterimi prijatelji, tudi Puharjevo, ker so jo zanimali dokumenti, usode ljudi itd. Tako odmevne in obiskane razstave, ki bi hkrati vzbudila tolikšno navdušenje in toliko kritičnih napadov, v slovenski zgodovini dotlej še ni bilo. Mnogi so bili sicer globoko užaljeni in jezni. “In ker nikdar niso imeli posebne težave z dostopom do medijev, je bil ta ugovorni del zelo močan. Toda hvale in slave, je bilo več kot negativnega. Na podlagi kritike pa je bila popravljena razstava, ki je sedaj postavljena. Ni pa se mogoče izogniti dejstvu, da je med ljudmi, ki krojijo to razstavno politiko, knjižno politiko, publicistiko, še zmeraj zelo veliko takšnih, ki bi naredili vse, da se o tem ne bi govorilo.”
“Poslužujejo se raznovrstnih “magičnih trikov”, da bi nas odvrnili od tega: treba je gledati v prihodnost, v preteklost gledajo samo ljudje, ki nimajo vizije. Takšno gledanje v preteklost se prikazuje kot delovanje nekoliko problematičnih in rahlo zaostalih ljudi. Govori se, da gre za neke preproste duše, ki ne razumejo, da smo v 21. stoletju, in da je tukaj toliko pomembnejših stvari, ki terjajo našo pozornost in energijo.” Ranta pa je zanimalo, zakaj se duh komunizma danes vrača: preko raznih manifestacij, kolesarjenj, poudarjanja nacionalizacije celo v parlamentu. “Smo v tem procesu osamosvojitve dosegli kar smo želeli? Ali pa smo dosegli zgolj nek premor v represiji, ki znova dviguje svoje vratove in nas želi popeljati naprej v preteklost?”
Pod padcu Berlinskega zidu je bilo težko srečati človeka, ki bi verjel v socializem, a je utopija po 30 letih znova živa
Puharjeva je odvrnila, da ljudje težko zdržijo, ne da bi si delali neke utopične iluzije o prihodnosti. In tudi zato je ideja o socializmu znova začela zeleneti ter odganjati. Po padcu Berlinskega zidu je bilo težko srečati človeka, ki ne bi trdil, da je to “pokopano” za vse čase. “A dejstvo je, da te sanje znova ozelenijo in oživijo, jaz pa sem nad njimi presenečena. Vse življenje sem morala poslušati in se učiti Kardeljeve misli in dobim ošpice, če mi sedaj na starost ponavljajo tiste grozovite neumnosti in klobasanja. Ampak glejte: ljudje vztrajajo, zelo pa se mi zdi nevarno, da kažejo znake, da so to še vedno pripravljeni doseči z nasiljem. Oprostite, danes imajo zelo veliko možnosti za samoorganiziranje, za združevanje in za načrtovanje mnogo boljših in pametnejših idej, kot smo jih imeli mi v 80. letih.” Naj se izkažejo s konkretnimi predlogi, načrti, strategijo, ki bo imela rep in glavo, ne pa z neumnimi in nezaslišanimi obtožbami, da živimo v fašizmu, in da se nam obeta propad in strmoglavljenje, če oni ne pridejo na oblast. “To pa so nezaslišane norosti.”
Za konec pa je Ranta še zanimalo, kaj je prinesla osamosvojitev in za kaj smo lahko hvaležni po 30 letih. Po njenem prepričanju smo lahko ponosno na marsikaj. Denimo razlika med vzhodno in zahodno Evropo se je v materialnem smislu zelo zmanjšala. Spremembe pa so se zgodile tudi na duhovnem področju. Ob tem je kot primer znova podala knjige: stokrat več se jih natisne. Posname se tudi več filmov kot nekoč, vsak pa lahko prireja koncerte, če si to zaželi. Žal pa ji je za preuranjeno smrt osamosvojitelja Jožeta Pučnika. Tudi če ne bi imel več vidne politične funkcije, bi bil “bleščeč” komentator.
Domen Mezeg