Menjave v Darsu naj bi bile že konec avgusta, in če sodimo po imenih, se gradbena mafija ne bo imela kaj pritoževati. In znova ne boste verjeli − ob tako natančno napovedanem scenariju, ki se udejanja, se ne zgodi nič. Marjan Šarec molči, kar je seveda modro, saj ne bo prehitro reagiral, počakati mora dovolj napak ministrice za upokojence, pardon, za infrastrukturo Alenke Bratušek, in kot v koluarjih naslavljajo njenega svetovalca oziroma oficirja za zveze, nadministra Jerneja Pavliča. Prav on naj bi bil tisti, ki se redno srečuje z gradbenimi baroni in dogovarja posle “za penzijo”, kot so se mladi naučili v filmih.
Še pomnite, kako smo v Demokraciji napovedali scenarij gradbene mafije, v katerem je predvidena rušitev nadzornega sveta in neposlušne uprave Darsa, vse z jasnim ciljem, da domača gradbena mafija prevzame ključne investicijske razpise, seveda predvsem Karavanke? In ne boste verjeli, vse se dogaja, kot smo napovedali, celo hitreje.
Predor Karavanke – drugič!
In nazaj k našim napovedanim scenarijem oziroma scenariju vseh scenarijev. Te dni je Dars kot naročnik končno – in to z zamudo, kar si velja zapomniti – v drugo odprl ponudbe za graditev druge cevi predora Karavanke. Da je najnižja ponudba vnovič priletela iz turškega Cengiza, ne preseneča. Poznavalce dogajanj seveda ne preseneča nič, so pa zanimivi komentarji dveh podrobnosti, ki so ju, nič hudega sluteče, prezrli in preslišali vrhunski analitiki tako imenovanih podpornih medijev.
Prva je neverjetna hitrost, kako je STA relativizirala nenavadno ponudbo, če jo kot tako sploh lahko imenujemo, Gorenjske gradbene družbe, ki je ne samo ponudila najvišjo ceno s skupaj 122 milijoni, temveč je celo presegla najvišjo dopustno ceno razpisa in jo bo kot takšno Dars moral izločiti. Kako prosim, se ne pogovarjamo o famozni GGD, ki je lani ponudila več kot 15 milijonov evrov nižjo ponudbo in zasedla odlično drugo mesto? Drugo mesto, ki naj bi ji zagotavljalo veliki finale? Seveda, prav ta Gorenjska gradbena družba, ki kar nenadoma ne zmore nižje. Presenečeni? Seveda ne, saj vemo, da so se baroni pod in nad mizo v tisti posebni sobici tiste legendarne gostilnice dogovorili, da se GGD mora ukloniti Kolektorju in mu tako po svojih najboljših močeh pomagati, da prav on prvi oddrsa v ciljno ravnino. Seveda šele po tem, ko naj bi obračunali s turškim Cengizom na Državni revizijski komisiji s pritožbo, ki jo ima že vnaprej spisano avtor zakona o javnih naročilih, nekdanji predsednik Državne revizijske komisije in čisto po naključju pravni zastopnik velikega Kolektorja, odvetnik Mužina. Samo za pravne posle v zvezi s pritožbami na izbore pri Karavankah naj bi bil od Kolektorja že prejel nekajkratne šestmestne številke. Kako bo s tem pod novim vodstvom DKOM, bomo še videli, menda pa ne bo šlo tako gladko, kot se je bilo mogoče dogovoriti s tudi nekdanjim predsednikom Smrdelom.
Druga zgodba o GGD pa govori še o eni težavici, ki jo ima njihov velepartner – češki Metrostav. Ta naj bi bil med reference za Karavanke navedel svoj paradni projekt predor Blanka v Pragi. Zajec pa tiči v problemu, da se jim je prav ta paradni projekt vseh projektov kar trikrat zrušil, za nameček pa so si zaradi enormnega preplačila glede na osnovno ponudbo naprtili še korupcijski postopek na sodišču, ki naj bi bil največji v moderni in manj manj moderni zgodovini Češke. Vsekakor zadosten razlog, da ponudbe ne smejo odpirati in da nihče ne sme zahtevati kakršnih koli revizij.
Ko mediji obrnejo realnost
Ste mogoče kje prebrali, da bi se kdo vprašal, kako je mogoče, da je znova tako visoko ponudbo – za skupaj 121 milijonov evrov – poslal Kolektor? Seveda ne, na gospoda Stojana Petriča ne sme v slovenskih medijih z redkimi izjemami pasti senca dvoma. Že tako ali tako so nekaj let reševali njegov kazensko zaseženi prenosnik. Saj res, so mu ga vrnili ali je ostal v trajnem zasegu, čisto tako, za vsak primer?
Ste pa verjetno zasledili, kako so mladinci v medijskih vrstah, ki radi poslušajo navodila urednikov, slednji pa ukaze lastnikov medijev, hiteli pisati in recitirati, naj bi bila ponudba turškega Cengiza višja kot lani. Seveda noben mladinski zapisovalec ni seštel stroškov garancij, ki so jih ponudniki morali vplačati v vmesnem času, ko so si slovenski razpisovalci podajali roke na kljukah vseh prostorov, kamor so romale razpisne dokumentacije, preden je častitljiva ministrica za upokojence, pardon, za infrastrukturo Alenka Bratušek dovolila, da jo Dars dejansko pošlje ponudnikom. Saj se spomnite, kako smo prav mi, seveda edini, ugotovili, koliko dni se je razpisna dokumentacija valjala na ministrstvu. No, najprej nazaj k mladinski sekciji. Tabela prispelih ponudb jasno kaže, da Cengiz, ne samo da ni dal višje ponudbe kot lani, dal je nižjo osnovno ponudbo za izvedbo del v višini 87,5 milijona EUR. Je pa Dars (če res Dars?) tokrat zahteval od ponudnikov, da opredelijo tudi 10-odstotne vrednosti nepredvidenih del, s čimer bi se zavaroval pred kasnejšimi aneksi tipa Kolektor & prijatelji, kjer je Cengiz znova postavil najnižjo ponudbo in hkrati v tretji postavki – t. i. izdelavi na ključ. Vse tri postavke je Cengiz tokrat ponudil za skupaj 99,6 milijona evrov, ne pa da je dal višjo ponudbo kot lani. Vendar je tovrstna matematika za mladinsko sekcijo dogovornih medijev seveda prezapletena. In nerazumljiva.
Pomenljiva vloga Bratuškove
Je pa, kot kaže, prišlo še do enega nenavadnega zapleta, ki smo ga (znova edini) napovedali že uvodoma. Že tradicionalno ima izvorno kodo na ministrstvu za upokojence, pardon, za infrastrukturo, kjer so sredi postopka Darsovega zbiranja ponudb dodatno spremenili razpisno dokumentacijo – čeprav so osnovno prav na ministrstvu potrdili (!) – in na ta način podaljšali rok oddaje ponudb ter seveda posegli v vsebino razpisa. In vse to po javnem medijskem žuganju Bratuškove upravi Darsa in najverjetneje jasnim navodilom domačih baronov, kako naj jo zagodejo tujim prijaviteljem na čelu s Cengizom, da jih bodo lahko kasneje znova lovili na DKOM. Saj veste, skoraj ni več potrebe ugotavljati, to smo znova ugotovili samo na Demokraciji. Vsem drugim tovrstni podatki nič ne pomenijo. So neuporabni za t. i. novinarje, ker s tem povzročajo skrbi urednikom, ker jezijo lastnike.
Niso pa Karavanke višek gradbenega poletnega desanta 2.0. Ta se namreč dogaja na javnosti bistveno manj zanimivem razpisu za železniško progo Maribor−Šentilj. Tam se je razpisovalcu v nenavadno kratkem času 14 dni – istem času, ko je v medijih hrumela in žugala Bratuškova – referenčna cena razpisa z 92 milijonov evrov kar tako dvignila na 101 milijon evrov. In ne boste verjeli, prijavil se je tudi Cengiz ne glede na to, naj bi bila dokumentacija načrtno pripravljena na način, da se ne bi mogel prijaviti. In ne boste verjeli, Cengiz v tem primeru ni bil najcenejši. Kdo, mislite, je ponudil natanko novo spremenjeno referenčno ceno projekta – 101 milijon evrov? Prav imate, Kolektor. Naključje? Seveda ne. Ni si mogel privoščiti, da bi bil znova medijsko izpostavljen kot dražitelj projektov. Ampak razen Demokracije očitno nikogar ne zanima, da se sredi razpisa spreminjajo referenčne cene. In še manj, da se vse to dogaja na za barone neverjetno benevolentni Direkciji za železnice, ki, jasno, tudi spada v resor ministrice za upokojence, pardon, za infrastrukturo Alenke Bratušek. Kako dolgo se boste še norčevali iz nas?
Demokracija