Te dni dobivam več vprašanj, povezanih s policijskim delom v romskih naseljih, natančneje z Romi. To je seveda posledica zadnjega poskusa prijetja ali privedbe mlajšega Roma na Kočevskem, ki se je končal z grobim napadom na policiste. Podobno je bilo pred meseci, ko sta se policista v neki javni garaži v Ljubljani z avtomobilom umaknila na varno pred nasilneži.
Ne le novinarji in morda policijski strokovnjaki, mislim na tiste, ki niso ali pa niso več zaposleni v policiji. Tudi preprosti ljudje se sprašujejo, kaj se dejansko dogaja s policijo kot institucijo in seveda policisti.
Policija je vendar represivni aparat države in je v osnovi zadolžena za vzpostavljanje splošnega reda in miru, kamor poleg klasičnega javnega reda in miru sodijo tudi kriminaliteta, prehajanje meja, prometna varnost in splošno spoštovanje zakonodaje, ki jo sprejema zakonodajna veja oblasti. Policija ima zato tudi ustrezna zakonska pooblastila in opremo, policisti pa so oz. bi vsaj morali biti ustrezno usposobljeni za izvrševanje vseh teh nalog. Pri tem ne smemo pozabiti, da bi morali biti tudi ustrezno nagrajeni. Kateri so torej razlogi za dogodke, kakršen se je zgodil v javni garaži v Ljubljani in pred dnevi na Kočevskem, ko so policisti od izvajanja nalog odstopili oz. bili celo napadeni? Oba dogodka imata en sam skupni imenovalec – policijske naloge niso bile ustrezno opravljene ne v enem ne v drugem primeru in ne moremo s prstom kazati le na Rome, ki jih v primeru v Ljubljani sploh ni bilo.
Bi se to lahko zgodilo v nekdanji državi?
Ker sem v nekdanji državi opravljal naloge policista, natančneje miličnika (da ne bo kdo rekel, da to zanikam), pa tudi policijskega vodje na lokalni ravni v Celju, lahko rečem, da so bile možnosti, da se zgodi kaj takega, bistveno manjše, toda bile so. Sam se spomnim primera z začetkov lastnega vodenja policije na lokalni ravni. V neki gostilni sta policista odstopila od intervencije zoper skupino pretepačev. Ti so se ob prihodu dveh policistov združili v napad na omenja policista, ki sta se morala začasno umakniti. Takrat sem po temeljiti analizi stanja policista pohvalil, toda hkrati začel izvajati disciplinski postopek zoper dežurnega na policijski postaji. Ta je namreč v tistem času nadomeščal vodjo. Zvočni posnetki pogovorov so pokazali, da dežurni policist ni opravil svojega dela, saj ob prijavi ni zbral dovolj podatkov o tem, kaj se dejansko dogaja v omenjeni gostilni, in je na kraj pretepa poslal dva slabo opremljena policista z navodilom: “V gostilni XY je kršitev javnega reda in miru, poglejta, kaj se dogaja.” Če bi dežurni policist od prijaviteljice zbral dovolj podatkov, bi lahko izvedel, da se pretepa osem ljudi, da uporabljajo palice in nože, da sta dva že poškodovana in še kaj. V takem primeru bi moral na kraj poslati vsaj od šest do osem policistov z vso zaščitno opremo in vsemi zakonsko dovoljenimi sredstvi za ukrepanje. Ker tega ni storil, je dva slabo opremljena policista sam poslal v situacijo, v kateri sta se morala začasno umakniti. Kot lokalni vodja policije sem dežurnim policistom dal jasna navodila, kako morajo ravnati v takih situacijah, in kaj takega se v času mojega vodenja policije na lokalni ravni v Celju ni več ponovilo. Dežurni policist je tik pred upokojitvijo končal z opominom pred izključitvijo, kot se je takrat temu reklo. Je kaj podobnega mogoče zaznati v primeru javne garaže v Ljubljani in v Kočevju pred dnevi? O tem v zaključku.
Kaj kažejo raziskave?
Imel sem privilegij, da sem lahko kar dvajset let predaval študentom Fakultete za varnostne vede. Seveda je šlo za predavanja predvsem bodočim policijskim vodjem in s pridom sem izkoriščal praktično znanje, ki sem ga dobil z vodenjem policije na lokalni in regionalni ravni, pa tudi s položajem državnega sekretarja in notranjega ministra, saj sem tako imel pregled nad stanjem v policiji od lokalnega do državnega nivoja. Naj v tem kontekstu omenim dve raziskavi.
Nekega dne je k meni prišla policistka z območja Murske Sobote, ki je želela pod mojim mentorstvom pisati diplomo. Seveda sem takoj pristal in jo vprašal, katera tema bo v ospredju njene diplomske naloge. Ni bila čisto prepričana, dejala pa je, da bi pisala o tem, kako hude so težave z Romi na območju Murske Sobote. Dogovorila sva se, da bo beležila število kaznivih dejanj in kršitev javnega reda in miru, za katere bodo odgovorni Romi, in to primerjala s številom kaznivih dejanj in kršitvami javnega reda in miru, ki jih bodo povzročili drugi prebivalci v določenem obdobju. Rezultat njene zaključne naloge je bil jasen – Romi odstopajo le v primeru prometnih prekrškov, v drugih dveh primerih pa sploh ne. Študentka je na koncu spoznala, da Romi niso bolj problematični v vseh pogledih, kot je v vlogi policistke mislila prej.
Drugi primer se nanaša na magistrsko nalogo, v kateri je moj študent proučeval odnos med Romi, policisti in večinskim prebivalstvom. Pri tem je v izhodišču postavil vprašanje o medsebojnem zaupanju. Ne spomnim se podrobnosti, toda eden od rezultatov je bil ta, da Romi veliko bolje ocenjujejo zaupanje v policiste in druge prebivalce, kot ti ocenjujejo zaupanje do Romov.
Seveda se postavlja vprašanje, zakaj je tako, sploh pa se postavlja vprašanje o tem, zakaj je toliko problemov z Romi na Dolenjskem in zakaj takih problemov ni z Romi v Murski Soboti. Odgovor se nahaja v dejstvu, da so že pred 70 leti lokalne oblasti v Prekmurju sprejele sklep o gradnji kanalizacije, elektrike, šole, vrtca in še kaj v naselju Pušča, česar na Dolenjskem še danes ni.
Primer Švice
V kontekstu napada na policiste na Kočevskem naj omenim izkušnjo iz Švice. Leta 1992 sem s skupino strokovnjakov s policije obiskal policijo v kantonu Thurgau ob Bodenskem jezeru. Policijske vodje sem prosil za pogovor s katerim od policistov v kakšnem majhnem kraju. To se je tudi zgodilo. Šlo je za izpostavo lokalne policije v neki vasi in tam je delal le ta policist, ki je bil sam. Med množico vprašanj, sem ga vprašal tudi to, kako ukrepa v primeru hudih kršitev javnega reda in miru. Odgovoril mi je, da v takem primeru ne kliče kolegov iz centra, ampak intervencijo opravi sam. Začudeno sem ga gledal in vprašanje ponovil z navedbo primera. Zanimalo me je kaj naredi ko se npr. v nekem gostinskem lokalu pretepa več ljudi. Svoj odgovor je ponovil in tako odvrnil, da ukrepa sam. Tega nisem razumel, zato je posredoval regijski šef policije, ki me je spremljal. Njegova žena je bila Slovenka, zato je poznal tudi naše razmere.
Povedal je približno tako: “Veste, tukaj so razmere drugačne kot v Sloveniji. To je policist, ki tu dela že trideset let in vsi ga poznajo in vsi ga spoštujejo. Ko on v primeru, po katerem sprašujete, vstopi v gostilno, kjer je pretep, je pretepa konec, ker je naš policist pač avtoriteta, katere prisotnost spoštujejo vsi. Če bi ga kdo skušal napasti, bi večina prisotnih stopila na njegovo stran in ga zaščitila, saj je njihov policist.”
Obnemel sem, kar malo sram me je bilo, saj je to povedal policijski vodja, ki je poznal njihove razmere in tudi razmere pri nas v Sloveniji. Primer sem na svojih predavanjih študentom, zlasti bodočim policijskim šefom, predstavil vsako leto in jih vprašal, kdo naj kaj stori, da bomo tako stanje dosegli tudi v Sloveniji. Navadno odgovora nisem dobil, zato sem jim dejal da ljudi pač ne moremo menjati, lahko pa spremenimo policijsko delo, vendar se stanje do danes na žalost ni spremenilo na bolje.
Kateri so razlogi za tako stanje?
Ne domišljam si, da bom v tem prispevku naštel vse razloge za tako stanje v naši policiji, toda naštel bom le nekaj razlogov, ki so v zadnjih letih vodili v stanje, ko policisti odstopajo od opravljanja uradnih nalog ali pa so pri tem celo žrtve.
Naj spomnim na dogajanje v času zadnje Janševe vlade med letoma 2020 in 2022. Kot vsi vemo, so se v tistem času odvijali masovni in nasilni protesti, na katerih je policija ukrepala skladno s svojimi pooblastili. Pri tem ni nepomemben podatek, da je bilo ob enakih dogodkih v letih 2012–2013, ko sem bil notranji minister, prav tako tudi v že omenjenem času tretje Janševe vlade, vedno poškodovanih veliko več policistov kot nasilnih protestnikov. Uradne številke so javno znane. Seveda se je treba vprašati, kdo je bil torej nasilnejši – policisti ali nasilni protestniki. Ob vsem tem smo v Sloveniji lahko opazovali zmerjanje in žaljenje policistov in še kaj. Česa takega ni bilo mogoče videti v Bruslju, Parizu ali Berlinu, kjer so policisti odločno ukrepali z uporabo vseh prisilnih sredstev.
V času zadnje Janševe vlade so bili nasilni protesti zaradi covida-19 še posebej množični. Policisti so seveda ukrepali skladno z zakonskimi pooblastili. In kaj se je zgodilo po nastopu nove vlade?
Šef “golobnjaka” je sam sprejel nekatere organizatorje nasilnih protestov, kot je Zoran Stevanović, in jim izrazil podporo, nasilnim protestnikom so morali pristojni vrniti že plačane globe. V kazenski postopek so poleg tega spravili okoli petnajst policijskih šefov, ki so vodili policiste, saj so zakonito ukrepali proti nasilnežem. Taka početja seveda pomenijo grobo žalitev za policijske šefe in vse policiste. Posledično policisti danes raje pogledajo stran, kot da bi videli in obravnavali takšne ali drugačne kršitelje. Za varnost države in državljanov je to seveda več kot alarmantno.
Policisti niso problem, problem je vodenje v policiji
V navezavi na zgoraj opisane primere in na to, kar se je zgodilo v javni garaži v Ljubljani in pred dnevi na Kočevskem, se mi vse bolj potrjuje prepričanje, da terenski policisti, ki opravljajo vsakodnevne policijske naloge, dejansko niso problematični. Mnoge diplomske in magistrske naloge na to temo, me prepričujejo v to, da je problem naše policije v vodstvenem kadru. Ne le da jih je tam veliko preveč, če upoštevamo število terenskih policistov, problem je zlasti v vodenju, in sicer tako na lokalni in regionalni kot tudi na državni ravni. Tako v primeru v Ljubljani kot tudi v primeru na Kočevskem je po moji oceni odpovedalo lokalno ali pa tudi regionalno vodstvo. Nedopustno je, da so nad skupino nasilnežev v ljubljansko javno garažo poslali dva policista, ki sta se morala umakniti, prav tako je nedopustno, da so na prijetje in privedbo mladega Roma v romsko naselje poslali nekaj policistov, ki so jih množično napadli. Vedno mora biti v igri varnostna ocena policijskih šefov, ki morajo oceniti vse okoliščine nekega varnostnega dogodka in morajo na kraj poslati zadostno število policistov s pravo opremo, s katero lahko nalogo zakonito in učinkovito opravijo. V primeru ljubljanske javne garaže je analiza policijskih šefov pokazala, “da sta policista ravnala prav, ko sta se umaknila”, s čimer se strinjam. Toda manjka bistvo, to pa je odgovornost policijskih šefov samih, ki je le dva slabo opremljena policista poslala na hordo nasilnežev v omenjeni garaži. Kaj bo pokazala policijska analiza dogodka na Kočevskem, bomo še videli, sklepam pa, da si bodo policijski šefi tako ali drugače umili roke, čeprav je evidentno, da so za napad na policiste odgovorni prav oni.
Kaj storiti?
Splošno ljudsko prepričanje, ki ga priročno povzemajo tudi mnogi politiki, je, da je policija tista, ki lahko in mora narediti red med Romi. Zgoraj opisani primer iz Pušče pri Murski Soboti nas prepričuje v nekaj nasprotnega. Tudi sicer je znanstveno dokazano, da je policija zadnja v vrsti za reševanje romskega problema. Ravnati mora namreč represivno kot v primeru vseh drugih državljanov. Za spreminjanje stanja med Romi so pred policijskim ukrepanjem potrebni ukrepi na področju infrastrukture, šolstva, zdravstva, notranjih zadev in še mnogi drugi ukrepi, šele nato je na vrsti policija. Na to opozarjajo tudi ugotovitve komisije dr. Antona Olaja, dolgoletnega policista in policijskega šefa na območju Novega Mesta, ki je bil v zadnjem mandatu Janševe vlade generalni direktor policije in je omenjeno komisijo tudi vodil. Ugotovitve in priporočila te komisije so jasne in praktične. Komisija je pripravila serijo konkretnih členov zakonskih sprememb in sprememb podzakonskih aktov, ki bi jih v ustrezen postopek morali poslati ministrstvo za izobraževanje, ministrstvo, pristojno za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ter notranje ministrstvo. V “golobnjaku” so vse to kljub temu vrgli v koš za smeti. Tudi skupina županov je omenjene predloge zakonskih sprememb povzela in jih poslala v “golobnjak”, vendar so doživeli enako usodo, danes pa jokajo in stokajo, da je treba nekaj ukreniti.
dr. Vinko Gorenak