“Meni se zdijo izjave, kot jih je podal Denis Čaleta včeraj v Odmevih, da bo javnost morala razumeti, da se varnostna situacija povsod poslabšuje in da bo treba najvišje predstavnike države ustrezno ščititi, zares grozljive. Zato še enkrat, dovolj je. Kriza nam je dala priložnost in z namenom razkrila vse tisto, kar je najslabše v nas. Raje se zazrimo v ogledalo in spremenimo na bolje. Če bomo pri tem prebili lasten mehurček strahu in se bili sposobni spojiti z drugim, bomo imeli kot družba vsaj kaj upanja na boljši jutri,” glede zaostrovanja družbenega diskurza in zapiranja posameznikov v “mnenjske mehurčke”, kar še spodbuja virtualna resničnost, meni politični analitik Marko Balažic.
V zadnji oddaji Komentar je gostoval politični analitik Marko Balažic, ki je uvodoma dejal: “Ciciban teče v zeleni dan; ptičica znanka v goščavi vsak dan lepo ga pozdravi: “Ciciban, Ciciban, Ciciban, Ciciban, dober dan.” Ciciban, kaj pa je danes, čuj! Kaj ti to ptička prepeva? Po vsej dobravi odmeva: “Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj!” Verjetno marsikdo od vas prepozna te verze. V pesmi Ciciban – cicifuj jih je zapisal Oton Župančič. Župančič je s prvima dvema verzoma kar preroško opisal dva nivoja današnje politične razprave, ki prevladuje v političnem prostoru.” Prvi nivo je ta, da se posamezniku ne oprosti ničesar. To mu damo jasno vedeti z manj spoštljivim diskurzom, manj vljudno in bolj jezno.
“To se posebej izrazito pokaže v čustvenih političnih obkladanjih, ki jih nekateri zlorabljajo kot politično orodje za ohranjanje vzvodov politične moči.” Oba zgornja procesa pa sta za stanje duha družbe izrazito škodljiva, saj onemogočata dialog. Celo nasprotno, z igranjem na čustva vpletenih napenjata struno do te mere, da ta lahko poči v nasilje. Čeprav bi zgodovinarka Margaret MacMillan verjetno trdila, da brez konflikta ne bi imeli centraliziranih držav, penicilina in radarja, pa sta nepredvidljivost v spregi z nasiljem v politologiji za demokratične ureditve že dolgo pripoznana izrazito negativno. V zadnjih letih smo v enačbo dodali še tehnološke novosti.
Družbena omrežja pospešujejo polarizacijo političnega diskurza in ljudi zapirajo v mehurčke enakomislečih
Ko ljudje pomislimo na tehnologijo, imamo pogosto dve sočasni, a nasprotujoči si misli: tehnologija pomaga in boli. Medtem ko cenimo odprtost in povezljivost tehnologije, smo naveličani njenih motenj in zmožnosti zavajanja. Ti pomisleki so še posebej izraziti, ko gre za politiko. “Vzpon digitalne tehnologije je sovpadal s politično polarizacijo brez primere. To ni značilno le za Slovenijo, temveč bi lahko podobno trdili malone za celoten svet.” Bolj je zanimivo, da se znotraj sociološko-političnega diskurza skoraj nikoli ne sprašujemo, kako nas lahko orodja, namenjena zbliževanju, včasih še bolj oddaljijo. Verjetno vsak tehnološki preboj zahteva tudi večjo odgovornost družbe. Te pa, kot opaža prej omenjena MacMillanova, očitno nismo mogli doseči brez konflikta.
Po drugi strani pa je treba vedeti, čeprav je tehnologija nova, da je sodelovanje na spletu pogosto odraz politične vpletenosti širše. Raziskave so pokazale, da tisti posamezniki, ki so politično angažirani, aktivno razpravljajo o politiki tudi na spletu. Vsaj eden od teh petih političnih navdušencev za izražanje mnenja uporablja socialna omrežja, medtem ko jih več kot polovica spremlja politične kandidate ali osebnosti. Čeprav jih opazen delež izraža pomisleke glede tona političnih razprav, pa je verjetneje, da bo tista petina angažiranih menila, da jim socialni mediji pomagajo pritegniti nove glasove v razpravo. Prvi vstopni korak v mehurček torej. Drži tudi dejstvo, da v manjših mehurčkih informacije, bodisi so te prave ali napačne, krožijo hitreje.
Skupni prostori zahtevajo usklajene rešitve tako v tehnologiji kot politiki
Ker pa bolj verjamemo tistim ljudem, ki so del našega mehurčka, bomo tudi hitreje verjeli informacijam, ki jih iz njihove strani prejmemo. S tem pa se v ta mehurček nepovratno ujamemo. Zanimivo je, kar velja vsaj za Ameriko, da skoraj 70 odstotkov uporabnikov družbenih medijev pravi, da na teh platformah “komaj kdaj” ali “nikoli” razpravlja o politiki. Kljub temu se je temi težko izogniti – 37 odstotkov pravi, da so “utrujeni” zaradi količine politike, ki jo vidijo v svojih virih. Kaj je torej treba storiti, ko glasna manjšina in razočarana večina delita isti spletni prostor? Mnogi verjamejo, da je krivda enako porazdeljena med družbena omrežja, iskalnike, oblikovalce javnih politik in predstavnike javnosti.
“Prevladuje stališče, da bi te spletne javne trge morali negovati in nadzorovati njihovi ustvarjalci, ne le njihovi uporabniki, kar se do določene mere sicer že dogaja, a po drugi strani ravno ne sledimo načelu, da skupni prostori zahtevajo usklajene rešitve tako v tehnologiji kot politiki.” Kot velja vedno, pa moramo biti v Sloveniji malce samosvoji. Ne samo, da imamo enormne težave pri tem, če se že uspemo dogovoriti o usklajenih rešitvah, teh že dan kasneje ne bomo več spoštovali – glejte le zmešnjavo okoli PCT-pogojev. Naivno smo mislili, da bomo s pomočjo družbenih omrežjih lahko korigirali izkrivljanje dogodkov in dejstev, kot so jih narekovali vplivni, zakulisni politični in ekonomski interesi. “Pa se bojim, da se nam vrača z obrestmi, saj so se ti interesi hitro prilagodili na nove realnosti, korektorja v obliki institucij pa nikoli nismo opolnomočili.”
Ostaline zadnjega totalitarizma v Sloveniji zavirajo pluralnost mnenj
Za primerjavo: totalitarni sistemi 20. stoletja (fašizem, nacionalsocializem in komunizem) so težili k temu, da so si podredili celoten sistem, da so lahko vzdrževali iluzijo alternativne realnosti. Pomembno je bilo imeti v rokah vse vzvode moči v družbi, od izvršne in sodne oblasti do medijev. Hitler in Orwell sta tak sistem propagande označila za t. i. veliko laž (big lie), namen propagande pa je bil izključno ta, da je skrbela za politično mobilizacijo. Četudi smo zavrgli nedemokratične prijeme kot škodljive, pa je po tridesetih letih demokracije v Sloveniji še vedno opazno, da so določene ostaline sistema v družbi še prisotne. Tem pluralnost mnenj nikakor ni v interesu, saj morajo prodajati svojo resnico, ko je to pomembno. Še slabše, nedokončano demokratično domačo nalogo smo cepili s pristopom, ki ga Timothy Snyder poimenuje za srednje veliko laž (medium-size lie).
Tisti, ki želijo danes vzdrževati alternativno realnost, ne potrebujejo več celotnega aparata države, temveč zadostujejo že moderni politično-marketinški pristopi, segmentacija sporočil in socialni mediji. Zakulisni ekonomski in politični interesi so nam po novem ustvarili ogromno srednjelažnih mehurčkov, pri katerih še vedno ne vemo, kdo pije in kdo plača, v to sprego pa dodali še prej omenjene ostaline, ki so pragmatično sledile interesom. Če je slika o družbenem dogajanju zavajajoča zaradi monopolnega ali interesnega položaja, pa lahko ta vodi celo v totalitarizem, ki je zavit v krinko demokracije. Na eno ali drugo stran. Pri tem smo podlegli nespoštovanju besed, odnosov in prek razvrednotenja resnice ohromili zaupanje v družbi.
Čas je, da izstopimo iz lastnega mehurčka in ne zaostrujemo diskurza v družbi
Namesto, da bi vsaj institucije in nekateri mediji umirjali histerijo, so raje pripomogli k polnjenju soda smodnika. S tem se je fundamentalno omejil prostor treznega razmisleka. Predvsem pa bomo z vsako provokacijo potrebovali več napora, da bomo sposobni umiriti konje in razbrzdane strasti. Dovolj je. “Kot je dejal Matej Avbelj, so družbene razmere prenapete, preresne, da bi si jih verodostojna in spoštovanja vredna politika še lahko privoščila dodatno podžigati. Vemo, da je predvolilni čas, v katerega vstopamo, daleč najboljše okolje za še večje podpihovanje že tako ali tako velikega požara.”
Domen Mezeg