Ne vem, kako bi lahko živel sam s sabo, če bi moral v primeru “koroških dečkov” kot odvetnik braniti CSD Velenje? Simona Marko to zmore. Nebuloze, ki jih v javnost spušča dotična odvetnica, sramotijo celoten ženski spol in ne znam si predstavljati, da bi bil jaz mož tako spodletele odvetnice – sram bi me bilo v dno duše. Če bi bil njen oče, bi jo naučil kozjih molitvic. Če bi bil pa njen otrok, bi jo pa pomnožil z ničlo.
Največja groza v celi zgodbi je ta, da ženska niti ne opazi, kako “blond” je, torej kako glupo in spodletelo se obnaša kot odvetnica, kot ženska, kot človek. Svojega moralnega zdrsa sploh ne opazi – tako kot Hillary Clinton ne, ko je branila pedofila, ki je posilil 12-letno deklico, in t. r. zmagala (pedofil je uničil življenje deklici/ženski, dobil pa je samo 2 meseca zapora). Večina žensk ne more zaznati svojih zdrsov v moralnem razsojanju, saj so na stopnji najstniškega, torej konvencionalnega moralnega razsojanja.
Usoda koroških dečkov je sploh ne zanima
Ženske pravnice – pa naj si bo to Hillary Clinton ali Simona Marko (podobno pa razmišljajo tudi nekateri moški, ne pa vsi!) – bi v pravdi rade zmagale kot odvetnice. V primeru Simone Marko jih to, da s svojim branjenjem velenjskega CSD ugonabljajo “koroška dečka”, sploh ne zanima. Če osirotela, v rejo pahnjena dečka ne bosta nemudoma prišla nazaj v objem babice in dedka, bosta s to kalvarijo resnično skrajno ponesrečeno zaznamovana do konca življenja.
Vrhovno sodišče je ta teden odločilo, da je bil odvzem “koroških dečkov” nezakonit. Logično bi sedaj bilo, da se dečka vrneta domov, k babici in dedku, kar je v resnici edino relevantno. V resnici so res najpomembnejše t. i. “koristi” otrok. Ampak, vrhovno sodišče je zavrglo pritožbo odvetnika starih staršev Velimirja Cugmasa v zvezi z izdajo začasne odredbe, s katero bi otroka do pravnomočnosti odločitve vrnili k babici. Prejemanje ljubezni s strani babice in dedka bi moralo biti – če bi bilo sodstvo normalno – edino relevantno.
Fizične okoliščine so v tem primeru nerelevantne
Ravno prejemanje ljubezni bi moralo učinkovati kot veto, ki preglasuje vse. Prejemanje in dajanje ljubezni na relaciji dečkov (vnukov) in starih staršev je v tej aferi edino bistveno in merodajno. Pri psihičnem oziroma čustvenem razvoju otroka obstajajo bistvene in nebistvene stvari. In zelo nebistveno je, kje – na kakšni postelji – otroka spita, koliko kvadratnih metrov ima bivalni prostor, koliko igračk imata. Bistveno je, ali se v svoji psihični realnosti čutita ljubljena. In nobena reja (z neznano rejnico in neznanim rejnikom) otroku ne more dati tistega, kar jima daje babica (nadomestek za mamico) in dedek (nadomestek za očeta).
V kalvariji “koroških dečkov” v resnici niso pomembni spodrsljaji pravne narave, ki so se očitno zgodili. Najpomembnejše in hkrati grozljivo je to, da omenjena dečka iz dneva v dan – še vedno, po pol leta – pridobivata dispozicije za psihično patologijo, ki se jima bo uveljavila sicer šele v odraslosti. Krivo ni toliko sodstvo, pač pa vsa ta leva kvazipsihosocialna stroka, ki domuje na Fakulteti za socialno delo (FSD), ki s svojim kvazipsihosocialnim kadrom, ki je spotaknjen še z latentnim sadizmom, zalaga CSD-je povsod po Sloveniji.
Spodletelo in sadistično ravnanje CSD-jev
Ne pozabimo, kako nespretno, strokovno popolnoma spodletelo in celo sadistično so se murskosoboške CSD-jevke (direktorica Nataša Meolic) – tam pa je v kalvariji “prekmurskega dečka” udeležen tudi moški socialni delavec (Damir Kotnik) – lotile ugrabitve 6-letnika iz šole oziroma iz ljubečega objema družine (mamice, očeta in sestrice). O kalvariji “prekmurskega dečka” si je, tudi zaradi kolumen, ki so bile pisane na tem portalu, “upal” spregovoriti tudi voditelj Odmevov na nacionalni RTV SLO Slavko Bobovnik.
Pravna stroke bi morala biti v primeru “koroških dečkov” predvsem moralno razsodna in ažurna. Načela, da mora biti vsak obtoženec oziroma vsaka stranka v kakršnemkoli pravdnem postopku deležna dostojne obrambe, ne moremo tako suhoparno jemati, kot to očitno jemlje Simona Marko. V pravdnem postopku med CSD Velenje in starima staršema “koroških dečkov”, gre sedaj predvsem za tekmovanje, ali bosta ostarela babica in dedek uspela premagati hobotnico (z vsemi lovkami) in sistem CSD-jev, ki ga perpetuirajo profeministična FSD, resorno ministrstvo in celotna leva politika (diktiran s strani politične stranke Socialnih demokratov, ki daje tudi resorno ministrico Anjo Kopač Mrak). To pa ni moralno prav. Žrtvi tega norega političnega tekmovanja in revanšizma sta mladi koroški/velenjski duši(ci). To je moralno izprijeno, pokvarjeno in sodni mlini bi morali mleti hitreje in pravičneje.
Dečka še vedno “umirata na obroke”
In če odločba o dovoljenju za rejništvo ni bila predmet upravnega spora, o katerem je po pritožbi odločalo še vrhovno sodišče, je to moralni in ne pravni zdrs. Dečka tudi po tej sodni odločbi še vedno “umirata na obroke” in dela se jima nepopravljiva psihična brazgotina, za katero sodnim mlinom (ki meljejo počasi) ni mar. Oni delajo – “počasi meljejo” – po črtki zakona. Psi lajajo, karavana gre dalje – “koroška dečka” pa postajata psihična invalida.
Moralno tudi ni prav in prav tako ni bilo predmet tega odločanja/presojanja sodišča, ali je nadaljnje bivanje otrok pri rejniški družini, v katero sta bila nameščena, v njunem (otrokovem) interesu ali ne. Sodniki so namreč presojali zakonitost prvostopenjske sodbe na podlagi dejstev in okoliščin, ki so veljale v času izdaje sodbe upravnega sodišča.
Še najbolj grozljivo je po svoje to, da je vrhovno sodišče mnenja, da morajo o najboljšem interesu otrok presojati pristojni organi, ki so (domnevno) tudi specializirani za takšne odločitve. Pri tem pa sodišče spodletelo dodaja, da “tako skrbnica kot druge pristojne osebe zagotavljajo, da sta sedanje bivanje in razvoj otrok dobro urejena in da stiki s starimi starši in drugimi sorodniki redno potekajo”. Vrhovno sodišče bi verjetno lahko v tem primeru naročilo neodvisno ekspertizo – lahko tudi mednarodno; in v tem primeru bi se zagotovo izkazalo, da se slovenske CSD-jevske kvazistrokovnjakinje v primeru “koroških dečkov” niso prav posebej strokovno izkazale – celo osmešile so se. Vendar se sedaj skušajo “izmazati” z dobro odvetnico (ki v resnici sploh ni dobra, pač pa moralno pokvarjena – beri: moralno nerazsodna).
Mnogi že sedaj vemo, da ko bo pravdna vojna končana, bosta dečka psihično zapečatena za celo življenje. Dedka in babico pa bosta (nezavedno) krivila, da sta se premalo pobrigala zanju – z nezavednim infantilnim apelom: “Če bi naju z bratom imela dovolj rada, bi šli vsi skupaj takoj – torej že zdavnaj – domov.” Slovenska država pa bo – oziroma je že – kriva za domala vse, kar se bo tema dvema dečkoma v nadaljnjem življenju hudega zgodilo. Slovenijo, kot državo, bosta ta dva dečka lahko nekoč – čez 20 ali 30 let – tožila, ker jima je uničila življenje. In prav bosta imela.
Roman Vodeb