Državni zbor Republike Slovenije je svetilnik slovenske demokracije. No, vsaj moral bi biti, a ta naš teoretično varni pristan razuma in razprave se je pred dnevi znova spremenil v oder predstave, ki bi bila primernejša za satirično rubriko kot za resno politično analizo. V glavni vlogi tokrat ni bil nihče drug kot predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je svojo pravniško natančnost očitno pustila v garderobi, ko je prestopila prag politike.
Ustavnega sodnika Klemena Jakliča je na tiskovni konferenci pozvala k odstopu zaradi njegovega s. p., pri tem pa je zamešala zakonodajne podlage. “Zakon je jasen,” je izjavila s tonom, ki bi bil primernejši za napovedovanje vremena ali športnih rezultatov, ne pa za resno pravno debato. “Pridobitna dejavnost je nezdružljiva s funkcijo sodnika,” je izrekla, kar je sicer pravilno, vendar je popolnoma zanemarila natančno določene izjeme, ki jih pravni okvir dopušča. Zakon o ustavnem sodišču namreč v 16. členu določa izjeme, med katere se uvršča tudi Klemen Jaklič.
Takšne izjave o integriteti, čeprav so retorično plemenite, so zvenele kot slabo izbrane besede iz scenarija drugorazredne drame. Resnično – nad ustavnim sodiščem je morda res le modro nebo, a pod tem nebom se počasi in vztrajno kopičijo temni oblaki pravne in politične zmede, ki napovedujejo hudo nevihto, ta pa nas bo posrkala vase.
Gre za globlje težave političnega diskurza
Poziv k odstopu ustavnega sodnika Klemena Jakliča, utemeljen na pravni zmedi, ni le napačna interpretacija zakona, ampak tudi simptom globljih težav slovenskega političnega diskurza. Ni namreč prvič, da se pojavljajo retorični viharji, ki bolj kot na resničnih pravnih dilemah temeljijo na zmedi in političnih igrah moči. To, kar smo videli po nastopu Urške Klakočar Zupančič v medijih, ni bil samo spodrsljaj na področju prava, temveč simptom širše težave v naši politični kulturi – težnje po medijskem spektaklu, ki je v nasprotju s potrebo po obravnavi perečih vsebin.
V času, ko bi morali biti osredotočeni na resnične izzive, kot so gospodarske reforme, socialna vprašanja in mednarodne obveznosti, se naša politična elita raje ukvarja s teatraliko, ki več pove o njenem (ne)smislu za dramo kot sposobnosti reševanja problemov.
Morda pa je prav to največji problem. V svetu, kjer politična retorika pogosto preglasi razum in kjer so pravne nianse prezrte v imenu političnega točkovanja, je težko ločiti pravo substanco od političnega šova. Čas je, da se naša politična arena vrne k resničnim vprašanjem, ki zahtevajo premišljeno in strokovno razpravo, namesto da se izgubi v megli pravne zmede in političnih igric.
Arhitekti razumevanja resnice
To ni le zgodba o pravni dilemi ali politični igri. To je zgodba o nas, o zrelosti naše družbe, o tem kako razumemo in procesiramo informacije. Mediji ne igrajo le vloge poročevalcev, ampak so arhitekti družbenega razumevanja resnice in pravice. Kako globoko smo kot družba pripravljeni pogledati v ogledalo, ki nam ga nastavljajo?
Upajmo, da se jasnost ne bo izrazila le na osnovi zakonov, ampak iz integritete in etične drže tistih, ki te zakone interpretirajo in z njimi upravljajo. V svetu pravnih zmed in političnih dram je ključno, da državljani zahtevamo transparentnost, odgovornost in predvsem pristnost tistih, ki jih izberemo za vodenje države. Naj bo jasno – v državnem zboru potrebujemo več pravne natančnosti in manj političnega teatra. Kako dolgo še lahko slovenska demokracija prenaša takšno obravnavo, ne da bi pri tem utrpela trajne posledice? To je vprašanje, ki bi ga morali vsi, od politikov do državljanov, zastaviti najprej sami sebi, preden bomo znova, ko se bomo ozrli v to modro nebo nad politiko, ugotovili, da je oblačno zaradi neviht, ki smo jih sami priklicali.
Edvard Kadič