V zdravstvu se razmere rapidno poslabšujejo, strokovnjaki odhajajo, čakalne dobe se daljšajo, oddelki se zapirajo, materiali in zdravila so nekajkrat dražji kot v drugih državah. Ista zgodba je pri državnih investicijah. Racionalizacij ni, zaposlovanje v javnem sektorju narašča, stroški delovanja države rastejo. Kljub ugotovitvam parlamentarnih preiskovalnih komisij se v preiskovalno-sodnem sistemu nič ne premakne. Pravna država spi, leta tečejo, marsikaj se bliža zastaranju.
Pogovarjali smo se s podpredsednikom Državnega zbora Republike Slovenije in poslancem Slovenske demokratske stranke Jožetom Tankom, ki je na nedavni slavnostni seji pred dnevom samostojnosti in enotnosti navdušil z govorom, v katerem je odlično analiziral slovensko tranzicijo in sedanje stanje v državi.
Gospod Tanko, vaš slavnostni nagovor v vlogi podpredsednika Državnega zbora RS na slavnostni seji državnega zbora 23. decembra 2019, pred dnevom samostojnosti in enotnosti, še vedno odmeva. Domnevam, da ste se zavestno odločili za govor, s katerim ste želeli prikazati stvari takšne, kot so, brez olepševanja in nepotrebnega “sajenja rožic”!? Ob koncu govora vam namreč niti prejšnji niti sedanji predsednik vlade, Miro Cerar in Marjan Šarec, nista vljudnostno zaploskala …
Po navadi so slavnostni govori res polni leporečja z malo dejstvi in praviloma se z njimi ne posega preveč, sploh pa ne pregloboko v družbena ali politična razmerja. Ne v prejšnja ne v sedanja. Svoj govor sem opremil z dogodki in dejstvi, ki bi lahko pripeljali do drugačnega konca kot do samostojne države Slovenije. Tudi oris zadnjega desetletja je preverljiv z dejanji in ravnanji oblasti. Podatki na ravni EU pa povedo, kje smo začeli svojo pot in kje smo sedaj. Sicer pa se s tem, kdo je zaploskal ali kdo ni, sploh ne obremenjujem. Bistveno je, da povedano stoji. Gojim upanje, da je večina razumela, kako pristopiti, da se bodo trendi obrnili navzgor, na bolje.
Že v začetku govora ste opozorili, da se je takrat slovenski narod odločal, ali bomo še ostali v totalitarni Jugoslaviji, ki ni delovala kot pravno urejena država, ali pa bomo šli po svoji poti, ki bo temeljila na svobodi in demokraciji …
Zdelo se mi je pomembno, da sem to dilemo poudaril. Odločitev ljudi na plebiscitu je nedvoumno pokazala, da nočemo več brutalnega jugoslovanskega režima s partijsko-vojaško nadvlado in da hočemo samostojno državo Slovenijo, v kateri bosta vladali svoboda in demokracija. Kot drugje v razviti Evropi.
Pri tem ste jasno opozorili na pomen in vlogo koalicije Demos in njenega predsednika dr. Jožeta Pučnika pri osamosvojitvi Slovenije …
Pa saj to je nesporno. Nisem naletel na noben dokument, ki bi temu oporekal. Dr. Jože Pučnik je bil vodilna oseba Demosa in osamosvajanja Slovenije, on je določal ritem, drugi so mu sledili in se prav tako kot on izpostavljali nevarnostim neuspeha. Brez drugih močnih osebnosti in brez množične podpore ljudi, ki so posvojili idejo samostojne države Slovenije, te ne bi bilo. Dr. Pučnik sam ne bi mogel storiti prav ničesar, saj je bilo v tedanjih oblastnih strukturah na vseh ravneh veliko takih, ki so projektu samostojne države Slovenije nasprotovali ali imeli vsaj močne zadržke. Obstaja veliko dokumentov, ničesar ni mogoče prikriti.
Ob tem ste opozorili tudi na to, da je bil Demos odprt do drugače mislečih ter ni izvajal lustracije in revanšizma. Spomnili ste tudi, da se je po padcu Demosove vlade začel obračun z nekdanjimi Demosovimi politiki, kasneje pa še s predstavniki pomladnih strank …
Vse to drži. Ne boste našli nikogar iz tedanje partijske garniture, ki ga je Demos v dveh letih obstoja lustriral. Iz vseh je hotel potegniti najboljše in pri vseh je računal na pomoč. Veliko bolj kot sedaj se je gradilo na prepričevanju. Po razpadu Demosa pa se je koncept popolnoma obrnil, tedaj vplivni demosovci so padali kot muhe. Nekateri v naročje strank, ki so se transformirale iz nekdanje partije, drugi so poniknili. Če niso bili poslušni, so jih obdelali z aferami.
Edini, ki se mu je kljub insceniranim aferam uspelo obdržati ves ta čas, je obrambni minister osamosvojitvene vlade Janez Janša, ki pa še danes nima miru pred sodnimi procesi.
Vaša jasna analiza dogajanja v Sloveniji po letu 2008 je v slabo voljo spravila predstavnike tranzicijske levice, ki vedrijo v različnih političnih strankah. Naj vas citiram: “Iz najbolje pripravljene nove članice, tako so nas pred letom 2008 upravičeno označevale stare članice EU in so nam zaradi tega kot prvi novi članici dodelili tudi vodenje EU, smo postali obrobna članica skupnosti, ki je v slabih odnosih z vsemi sosedi. Zapravili smo politični in gospodarski kapital. Prehitevajo nas članice z vzhoda, ki so bile po standardu še leta 2008 daleč za nami. In samo tri levičarske vlade z novimi obrazi so bile dovolj za tak zdrs.” Po vaše je to v veliki meri tudi posledica enostranskih političnih odločitev levičarskih vlad, ki so Sloveniji, z izjemo druge Janševe vlade, vladale v zadnjem desetletju.
Tudi to drži. Vse druge vzhodne države, ki so skupaj z nami vstopile v EU, so po standardu zaostajale vsaj za 30 odstotnih točk za Slovenijo. Če ne bi bili daleč najbolje pripravljena članica vzhoda, ki je vstopila v EU, tudi časti, da smo prvi od njih prevzeli vodenje EU, ne bi dobili. In kar je pomembno, kljub političnemu in medijskemu nagajanju je tedanja Janševa vlada vodenje EU opravila z odliko. Danes nismo več najboljši, prehiteli so nas Čehi, zelo blizu ali že pred nami so baltske države, bolj ali manj vse pa so v desetih letih krepko zmanjšale ogromen zaostanek za Slovenijo.
Po vaše aktualna oblast “naših človekovih pravic in pridobitev evropske civilizacije ne varuje”. Pri tem izpostavljate tudi problem nezakonitih migracij.
Vsaka oblast mora storiti vse, da se njeni državljani na svojem ozemlju počutijo varne. Naša nam tega ne zagotavlja. Meja ni ustrezno varovana, saj horde ilegalcev v tisočih vdirajo prek naših meja, na poti uničujejo premoženje, povzročajo kazniva dejanja, priča smo izgredom, posilstvom, ugrabitvam, umorom, vlada pa nas prepričuje, da smo varni. Ob tem pa so ilegalci deležni bistveno boljše oskrbe države kot naši državljani, ki polnijo proračun. Nas “marica” odpelje v pripor ali zapor, kjer smo pod ključem, ilegalce pa v azilni dom, kjer jih nahranijo, preoblečejo, jim dajo žepnino in pustijo brez nadzora. Drugje po Evropi je sicer še huje, a ne želim, da bi se to dogajalo pri nas.
Po vaše je največje breme te države delovanje preiskovalnega in sodnega sistema. Zakaj? V kakšnem smislu?
To je resen problem. Ni znano, da bi se preiskave velikih finančnih afer sploh kaj premaknile, čeprav imajo preiskovalni organi že vrsto let ogromno obremenjujočega gradiva in dokazov. Medtem ko so v drugih državah končali postopke v zvezi z bančnim kriminalom, ki ga je naplavila finančna kriza, se pri nas ni zgodilo še nič. Podobno se dogaja s preiskavami kriminala v zdravstvu, pri investicijah, pri prodajah in preprodajah državnega premoženje, pri pranju denarja in še kje. Leta pa tečejo.
Po vaše ta vlada s svojimi odločitvami ne pomaga k vladavini prava. Kaj konkretno ste imeli pri tem v mislih?
Najprej odločbo ustavnega sodišča, ki nalaga, da se uredi oziroma izenači financiranje zasebnih osnovnih šol z javnimi. Že pred štirimi leti bi se moralo. Predloge SDS so leve vladne koalicije zavrnile, vladni predlogi so nesprejemljivi, saj z njimi še poslabšujejo razmere. Za nekatere levičarje še premalo, zato se prepirajo tudi v koaliciji. Nedavno je vlada v državnem zboru dosegla sprejetje zakona o poplačilu razlaščencev v postopku sanacije bank. Pravna mnenja so opozarjala vlado in poslance, da so rešitve neustavne, temu je pritrdil celo vladni predstavnik Dragonja, a so zakon kljub vsemu sprejeli. Namenoma. Jasno je, da za to vlado poplačilo razlaščencev ni opcija. Če pa še pogledate, kaj se dogaja pri velikih javnih naročilih, predor Karavanke je zadnji tak primer, ali pri preplačilih v zdravstvu in še kje, potem je taka ugotovitev več kot logična.
No, če poslušamo prejšnjega predsednika vlade in sedanjega zunanjega ministra Mira Cerarja je očitno, da je besedni zvezi “vladavina prava” in “pravna država” s svojimi dejanji in ravnanji pravzaprav sam razvrednotil, čeprav ju ima kar naprej na jeziku …
Najprej je treba osvetliti, kako so Cerarju pripravili volilno zmago. Skoraj sočasno, ko so Janšo z indično sodbo obsodili na zaporno kazen v zadevi Patria, so lansirali Cerarja s parolo vladavine prave in spoštovanjem sodb sodišč. Za povrh so Janšo v času kampanje še zaprli. Kljub temu smo v tistih okoliščinah dosegli odličen volilni izid in Janša je dobil tudi mandat poslanca. To jih je najbrž presenetilo. Po volitvah so politiki »vladavine prava« vseskozi zagovarjali še odvzem mandata poslancu Janši, pri čemer so zavračali vsa stališča in pravna mnenja, ki so opozarjala na neustavnost take odločitve. Tedanji predsednik parlamenta Milan Brglez je naročil in dobil eno nepodpisano pravno mnenje, ki je bilo osnova za ugotovitev prenehanja mandata poslancu Janši. Cerar je postopek proti Janši vseskozi podpiral. Tej gonji proti Janši in SDS so se pridružili tudi nekateri poslanci in pravni strokovnjaki iz opozicije.
Kako pa komentirate besede zadnjega šefa CKZ ZKS in nekdanjega predsednika republike Milana Kučana, ki je vaš govor označil kot tipično strankarski govor, govor predsednika republike Boruta Pahorja na osrednji državni proslavi v Cankarjevem domu v Ljubljani pa kot “pravljičnega”?
Ima pač svoje mnenje.
Veljate za enega najbolj izkušenih poslancev državnega zbora, dolga leta ste bili tudi vodja poslanske skupine SDS. Kako ocenjujete Marjana Šarca kot predsednika vlade?
Predsednik vlade se še kar naprej vede kot “stand up” komik. Tako deluje tudi vlada, zato resnih premikov ne more biti. V zdravstvu se razmere rapidno poslabšujejo, strokovnjaki odhajajo, čakalne dobe se daljšajo, oddelki se zapirajo, materiali in zdravila so nekajkrat dražji kot v drugih državah. Ista zgodba je pri državnih investicijah. Racionalizacij ni, zaposlovanje v javnem sektorju narašča, stroški delovanja države rastejo. Kljub ugotovitvam parlamentarnih preiskovalnih komisij se v preiskovalno-sodnem sistemu nič ne premakne. Pravna država spi, leta tečejo, marsikaj se bliža zastaranju.
Tudi na zunanjepolitičnem področju ni nič bolje. S sosednjimi državami se malo komunicira, s Hrvaško smo še v sodnem sporu. Se pa Slovenija oglaša in pojavlja tam, kjer ji to ne bi bilo treba, ter deluje kot provokator in intrigant v mednarodni politiki. Kot da se ne zaveda, v katerih integracijah (so)deluje ter katere zaveze in načela je z vstopom vanje prevzela.
Vlada je malenkostno popravila dohodnino, minimalno plačo in pokojnine. A edina resna reforma, ki jo je Šarčeva vlada do sedaj izpeljala, je reforma “trga nedela”. Mesečni znesek denarne socialne pomoči je dvignila za več kot 120 evrov, še bistveno bolj, za 180 evrov na mesec pa nadomestilo za brezposelnost, za 15- oz. 20-krat več, kot so se v tem obdobju povečale najnižje pokojnine. Ob tem je treba povedati, da ima več kot 50 tisoč upokojencev nižjo pokojnino, kot sta omenjeni nadomestili. Takih nelogičnih odločitev zlepa ne boste nikjer našli.
Kakšno pa je funkcioniranje vladne koalicije v državnem zboru?
Ni dobro, kar naprej nekaj trgujejo. Do sedaj so trgovali z Levico, zaradi česar so sprejeli precej neumnih odločitev, zdaj še z Jelinčičem. Če je edini koncept, ki mu podredijo vse, vladanje, potem se ne more dobro končati. Mnogo preveč je priložnostnih, nenačelnih, nekonceptualnih odločitev, zato bolj resnim in lucidnim poslancem koalicije počasi popuščajo živci.
Kako pa gledate na to, da je po novem vladna koalicija, ki je med seboj vse bolj sprta, odvisna od predsednika SNS Zmaga Jelinčiča?
Nekaterim koalicijskim poslancem mora biti kar precej nelagodno. Matjaž Nemec je npr. nedavno na Twitterju zapisal, da noče biti v koaliciji, ki bi bila odvisna od Jelinčiča. A zgodilo se je prav to, poslanec Nemec pa je še kar zraven, le političnih stališč ne objavlja več. Sicer pa je strah manjših strank pred predčasnimi volitvami vedno velik, zato je pričakovati, da se bo tovrstno politično trgovanje nadaljevalo. Lahko pa je v tihi strateški rezervi koalicije poleg Levice še kakšna stranka.
No, razhajanja znotraj vlade so se verjetno kazala tudi v kadrovski politiki te vlade in njenem lomastenju po gospodarstvu …
V državi, kjer je veliko državne lastnine, je politično kadrovanje neizbežno. Klani koalicijskih strank se prerivajo, rezultati poslovanja državnih družb niso najpomembnejši, važno je le, kam se usmerjajo denarni tokovi. Zneski izčrpavanj prek različnih pisarn, agentur in nabiralnikov so enormni, vse pa poteka na isti osnovi kot v stari Jugoslaviji. Vrednost podjetij se znižuje. Ker preiskovalno-sodni sistem na področju sankcioniranja tovrstnega kriminala ne deluje, zaradi česar tudi nihče za nič ne odgovarja, bi bilo smiselno bolj ali manj večino državnih družb odprodati, sicer se to ne bo zlepa ustavilo.
Mnogi ob tem že mesece ugibajo, ali bo Šarčeva vlada predčasno padla ali se bo morda oblikovala nova, bolj desnosredinska vlada ali pa bo znova prišlo do predčasnih volitev. Kateri scenarij se vam zdi verjetnejši?
Obstaja možnost, da bo ta “stand up” koalicija še kar nekaj časa zdržala. Se pa resno pripravlja podlaga za volitve, saj so v zadnjem času podelili kar nekaj bombončkov svoji glavni volilni bazi, uradništvu in prejemnikom različnih socialnih transferjev. Vsekakor sem za to, da se nova vlada sestavi na podlagi novih volitev.
In še za konec, če se navežem tako kot vi na pesnika Valentina Vodnika in njegovo pesem Dramilo. Kdaj se bo slovenski narod predramil iz otopelosti, iz nekakšne brezbrižnosti, ki jo t. i. globoka država odlično izkorišča za svoje potrebe, za plenjenje države?
Želel bi, da bi se to že zdavnaj zgodilo. A kaže, da se da slovenskega človeka hitro premamiti z obljubami o lepši prihodnosti in z nekaj popravki socialnih prejemkov. Vprašanj, zakaj plačujemo storitve, materiale, hrano, prevozna sredstva, gorivo in druge dobrine dražje kot v soseščini ali zakaj plačujemo višje davke kot drugje, kam gre “naš” javni denar in kdo je za to odgovoren, si še ne postavljajo. Ko si jih bodo, bo to znak, da obstajajo možnosti za resne spremembe.
Metod Berlec