Te dni buri prenos posmrtnih ostankov žrtev revolucionarnega nasilja iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico v državno kostnico v Škofji Loki. “Naše začudenje je hkrati ogorčenje”, izpostavlja vladna komisija za reševanje vprašanja prikritih grobišč, ki jo vodi zgodovinar dr. Jože Dežman. “Da je to sama dodatna sol na rane svojcev”, pa opozarja zgodovinar dr. Mitja Ferenc.
Spomnimo. Arheologi so od aprila do septembra 2022 v breznu pod Macesnovo gorico izkopali posmrtne ostanke 3450 moških, ki so bili umorjeni od 2. do 10. junija 1945. Izkazalo se je, da je bila okoli polovica žrtev starih nad 24 let, več kot 800 jih je bilo starih med 20 in 23 let, več kot 800 pa manj kot dvajset let. Nobena od žrtev ni bila stara manj od 14 let. Raziskave in pričevanja pobeglih so pokazala, da je Jama pod Macesnovo Gorico predstavljala morišče in grobišče slovenskih vojnih ujetnikov.
Minister za obrambo Borut Sajovic po poročanju STA pravi, da so se posmrtni ostanki žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico hranili v neprimernih kletnih prostorih kočevske komunale. V zvezi z okolico kostnice, ki je bila na pokopališču Lipce zgrajena v ta namen, pa po navedbah STA pravi, da je bila urejena v skladu z običaji in da ta omogoča spoštljivo spominjanje. “Vsakdo od teh ljudi je bil nekomu mož, oče, brat in to je treba spoštovati in razumeti. Čas je, da na spoštljiv in dostojen način zapremo boleče obdobje naše zgodovine”, je navedel in dodal, da ima vsakdo pravico do spominjanja, zlasti svojci. Čeprav gre v konkretnem primeru za začasno premestitev, sam na to gleda kot na pogled naprej in spodbujanje k strpnosti, razumevanju, toleranci in enotnosti.
Macesnova gorica, kosti umrlih
© Jože Bartolj pic.twitter.com/fkoTwP05sc— Petra Janša (@petra_jansa) October 28, 2022
Vladna komisija ne skriva presenečenja
Vladno komisijo za prikrita grobišča, ki jo vodi zgodovinar dr. Jože Dežman, je odločitev o prenosu posmrtnih ostankov presenetila. Dežman je v izjavi komisije za grobišča spomnil, da so se lani udeležili srečanja predstavnikov političnih strank, Komisije in civilne družbe, ki predstavlja svojce umorjenih, ki ga je gostila predsednica republike. “Prav tam je bilo soglasno stališče svojcev in predstavnikov Katoliške Cerkve, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov iz ene začasne lokacije na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa, ki naj bi bila Ljubljana – glavno mesto države.”
Kot poudarja Dežman, se je vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč pogovarjala z obrambnim ministrom, s slednjim pa so tudi soglašali, da “sklep Vlade Republike Slovenije glede lokacije pokopa v Ljubljani predstavlja predpogoj za premik posmrtnih ostankov iz Kočevja”. Ker je minister sam odločil o stvareh, ki so v zakonu izvirna pristojnost komisije, se pri njih pojavlja vprašanje, ali je mogoče “razumeti to potezo v kontekstu jasne odločitve vladne koalicije, da je opredelila pokopno mesto nepokopanih žrtev v Ljubljani”.
V prihodnje pričakujejo, da bodo z namerami, ki so v njihovi pristojnosti, seznanjeni
“Dostojnost in spoštljivo ravnanje s posmrtnimi ostanki ni zgolj vprašanje lokacije začasne hrambe, ampak odnos do pokojnih 3450 posameznikov, ki so revolucionarno likvidacijo doživeli v odročnosti kočevskih gozdov in bili potem izbrisani iz spomina”, vztrajajo pri komisiji in dodajajo, da “dostojnost predpostavlja, da brez ozira na lastno politično prepričanje ali osebno mnenje o njihovi medvojni vlogi, njihovo tragedijo vidimo kot nečloveško in za sodobno slovensko demokratično kulturo neopravičljivo razčlovečenje, ki naj bodočim rodovom služi kot opomin pred nasilnim reševanjem političnih razlik”. Člani komisije sicer pričakujejo, da jih bodo vlada, minister in strokovne službe obveščali o namerah, ki sodijo v pristojnost komisije. “Ali pa naj člane komisije razrešijo, ker nam ne zaupajo.”
Gre za dodatno sol na rane svojcev
Dr. Mitja Ferenc je za Planet TV spomnil, da je bilo na lanskem srečanju pri predsednici jasno stališče društev, ki zastopajo interese svojcev pa tudi vladne komisije za reševanje vprašanja prikritih grobišč, da prenos posmrtnih ostankov 3450 žrtev iz Macesnove gorice z ene začasne lokacije na drugo začasno lokacijo nima smisla, če se ne odločijo o trajnem mestu pokopa. “Mislim, da je osemdeset let od teh pobojev zadnji čas, da se država sooči s tem problemom.” Meni, da je to samo dodatna sol na rane svojcev, ki so premike pričakovali najprej ob demokraciji, ob spravni slovesnosti. Sedaj pa se po petintridesetih letih še vedno soočamo s temi temeljnimi civilizacijskimi in humanitarnimi zadevami, ki jih naša država, kot kaže, ne upa ali ne more spremeniti.
Odločitvi vlade nasprotujejo v Novi Slovenski zavezi. Bojijo se namreč, “da se vladajoča politična levica s pobitimi igra neiskreno igro: govorijo o začasni lokaciji, praktično pa bo, potem ko bodo pokojni enkrat preneseni iz Kočevja v loško kostnico, pokop za njih končan”. “Če bi vladajoči imeli iskrene namene, bi takšen preprost sklep sprejeli in nato poiskali zemljišče v lasti vlade za pokop ali bi spremenili zakon o glavnem mestu ali pa bi določeno vrsto pokopališke dejavnosti z zakonom izvzeli iz pristojnosti občin ipd., toda vlada ni hotela sprejeti nobene od teh rešitev,” je v izjavi med drugim izpostavil predsednik društva dr. Matija Ogrin.
Tudi v Društvu Združeni ob Lipi sprave opozarjajo na neprimernost ravnanja s posmrtnimi ostanki v revoluciji pomorjenih žrtev. “Prenos pobitih žrtev iz Kočevja v kostnico v Škofjo Loko pomeni, da pristojni ne nameravajo urediti dostojnega pokopa žrtev, pač pa ga odložiti za nedoločen čas,” opozarja zasl. prof. dr. Janez Juhant, predsednik Društva Združeni ob Lipi sprave. Po njihovo gre tukaj za teptanje pravic žrtev in njihovih svojcev do osebnega groba kot tudi stališč strokovne javnosti, društev itd. Poudarjajo, da je potrebno zadevo urediti v skladu ustavnim redom in mednarodnimi dokumenti, ki jih je Slovenija podpisala. Neustrezno ravnanje, po mnenju članov društva, zgolj podaljšuje trpljenje, ki ga je povzročila revolucija in je ovira do sprave ter nas oddaljuje od želenega “zaprtja” bolečega obdobja naše skupne zgodovine, svojci žrtev tako ostajajo drugorazredni državljani, Slovenija pa brezpravna družba.
Ž. N.