Študijski center za narodno spravo ob zaključku šolskega leta vabi k poslušanju izjemnega pričevalca, sopotnika Alojzija Grozdeta, interniranca, nekdanjega učitelja in ravnatelja Stanislava Novačana.
Po letu 1945 ga je povojna komunistična oblast poslala v najbolj zahodno slovensko vas, v Robidišče, ki je s treh strani obdano z italijansko mejo. Takrat je vas štela blizu 200 prebivalcev. Kot učitelj se je Stanislav zavzel za kulturno oživitev življenja na vasi. Vodil je pevski zbor, igralsko skupino, organiziral družabne večere in se na tak način vključil v življenje na vasi. Ustaljen vsakdanjik sta zmotila dva neznanca, informatorja oziroma udbovca iz Tolmina, ki sta nekega dne leta 1949 potrkala na njegova vrata. Prijazno sta ga povabila, da bi sodeloval z Udbo, na kar Stanislav ni pristal. Čakal ga je zapor, z njim je bilo zaprtih sedem drugih domačinov. Zaprli so tudi sedemnajstletno Irmo Cencič, domačinko iz Robidišča, ki se iz zapora ni nikoli več vrnila. Njen glas je Stanislav prepoznal, ko jo je slišal peti v zaporu.
Iz Novačanove pripovedi razberemo, kako je Udba razpredla mreže po slovenskih vaseh, naj so bile še tako majhne in nepomembne. Nesodelovanje z Udbo je Stanislav plačal z zaporom in odpovedjo službe v Robidišču. Premeščen je bil v Borovnico, kjer je začel poučevati na osnovni šoli, postal ravnatelj in od blizu občutil, kako se je komunistični sistem zasidral v šolske prostore, tudi v tem času je namreč doživljal različne partijske pritiske. Učitelji v šoli se o politiki javno med seboj niso upali pogovarjati.
Sara Kovač