Včeraj je bil prvak opozicije Janša oproščen na prvi stopnji v zadevi Trenta. Globoka država je ocenila, da bi njegovo “križanje” na veliki petek prineslo več škode kot koristi, ker bi mobiliziralo volivce. Univerzitetni profesor Turk je situacijo primerjal kar z desetletnim mučenjem pacienta s strani zdravnikov.
Sodišče v Celju je včeraj oprostilo Janeza Janšo in še dve osebi v zadevi Trenta. Gre za sodbo prvostopenjskega sodišča, zato ta še ni pravnomočna. Zdi se, da v slovenskem krivosodnem sistemu počasi le nastajajo razpoke. Nismo več leta 2014, ko je bilo mogoče prvaka SDS Janeza Janšo dokaj enostavno zapreti (zadeva Patria). Mera krivic, ki jih povzroča pristransko sodstvo/krivosodje je polna. Gre za vejo oblasti, ki nekatere ščiti (kar je pred leti javno potrdil župan Zoran Janković, ko je dejal, da ga nikdar ne bodo zaprli, ker je bil v politiki vedno največji nasprotnik Janše.
Globoka država se zaveda, da nismo leta 2014
Po drugi strani pa se brutalno sankcionira tiste, ki se globoki državi drznejo postaviti po robu (primer bivšega sodnika Zvjezdana Radonjića). A zagotovo ne gre samo za naveličanost. Tradicionalni mediji izgubljajo vpliv, na moči pa pridobivajo družbena omrežja (to so pokazale tudi volitve v ZDA, Romuniji itd.). In tu smo navsezadnje tudi alternativni mediji. Prav zato bi bile razmere ob morebitni vnovični obsodbi bistveno bolj nepredvidljive …
Dobljena je bitka, vojna še ne …
Predvsem bi zadeva dodatno mobilizirala del volilnega telesa. Lahko bi se celo pripetilo (bog ne daj!), da bi se posamezniki odločili za nadaljevanje protestov (ki so doslej potekali pred celjskim sodiščem) na domačih naslovih posameznih sodnikov. Obup lahko človeka pahne v sprejemanje res nerazsodnih odločitev (spomnimo, da je pred časom po spletu zaokrožil seznam z domačimi naslovi sodnic in sodnikov) …
Kljub dobljeni bitki pa posledice ostajajo. Janšo so 15 let vlačili po sodiščih, mu kradli čas, ugled, denar, mu uničevali duševno zdravje. In navsezadnje se bo sodni boj odvijal še naprej, vojna še ni dobljena … Ker gre za zgodovinski dan, smo pridobili komentarja dveh političnih analitikov: univerzitetnega profesorja Boštjana M. Turka in predsednika Združenje novinarjev in publicistov dr. Matevža Tomšiča.
Desetletje trajajoč postopek temelječ na sporni obtožnici in zamegljenih motivih
Turk: “Oprostilna sodba v zadevi Trenta ni samo zaključek dolgotrajnega sodnega postopka (na prvi stopnji), temveč tudi zrcalo stanja v slovenskem pravosodju in širšem političnem prostoru.” Postavlja se temeljno vprašanje: Ali res niso že prej vedeli, da obtoženi niso krivi? Zakaj je bilo torej nujno voditi desetletje trajajoč postopek, ki je temeljil na sporni obtožnici in zamegljenih motivih?
Primer Trenta je simptomatičen – ne toliko zaradi absurdne vsebine očitkov, temveč zaradi širšega konteksta delovanja pravne države in njenih institucij. Gre za klasičen primer, kjer se zdi, da je bil pravosodni aparat uporabljen kot sredstvo političnega pritiska – dolgoletno vodenje postopka brez jasnih dokazov, nenehno zavlačevanje, spremembe obtožnic in medijsko usmerjanje percepcije javnosti.
Če si dovolimo primerjavo z medicino, je to, kar se je dogajalo, podobno situaciji, v kateri bi zdravniki desetletje mučili pacienta z invazivnimi preiskavami, terapijami in diagnostičnimi postopki – vse na podlagi napačne domneve, da je ta smrtno bolan. In ko bi se naposled izkazalo, da je povsem zdrav, bi preprosto skomignili z rameni in odšli naprej, kot da se ni zgodilo nič. V medicini bi takšno ravnanje označili za institucionalno nasilje nad posameznikom.
Montirani proces, značilen za avtoritarne in totalitarne sisteme
“V pravosodju pa to pomeni nič več in nič manj kot največjo možno anomalijo: montirani proces, značilen za avtoritarne in totalitarne sisteme,” je prepričan Turk. Kam si prišla, Slovenija? Žal to ni osamljen primer. Spomnimo se afere Patria – še enega procesa, kjer je bilo že na daleč razvidno, da ne gre za iskanje pravice, temveč za politično motivirano obsodbo. Tudi tam se je sistem sesul šele na najvišji ravni, potem ko so nižje sodne instance že legitimizirale krivičen postopek.
Najbolj zaskrbljujoča je sistemska odsotnost odgovornosti
Tisto, kar je najbolj zaskrbljujoče, pa je sistemska odsotnost odgovornosti. V medicini bi takšno ravnanje zdravnikov pomenilo disciplinske ukrepe, izgubo licence ali celo kazenske postopke. V slovenskem pravosodju pa se tudi po desetletjih neutemeljenih postopkov, ki so rušili politične kariere in osebna življenja, ne zgodi prav nič. Tudi v primeru Trenta se zdi, da je bil politični namen močneje izražen kot pravna logika.
Turk: “Nihče ne more resno verjeti, da je bilo naključje, da se je proces vlekel v času ključnih političnih prelomnic in da se je razpletel šele v trenutku, ko je domača in mednarodna javnost začela resno pritiskati na slovensko sodstvo.” Oprostilna sodba je morda rezultat tega pritiska – ali pa zadnji odsev moralne hrbtenice sodnice, ki ni podlegla političnim pritiskom. V vsakem primeru pa je jasno, da zaupanja v pravičnost postopka ni več mogoče vzpostaviti.
Pravna država temelji na predpostavki, da je vsak posameznik nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. V politično občutljivih primerih bi morala ta načela veljati še toliko bolj strogo. Namesto tega pa smo bili znova priča situaciji, kjer je bil nekdo očitno že vnaprej zaznamovan kot kriv – vse dokler se sistem ni sesedel pod lastno težo ali pod vplivom zunanjih dejavnikov. To se še toliko bolj potrjuje, če sojenje analiziramo vzporedno s političnim dogajanjem v državi.
Proces proti Janši je bil del širše zgodbe, kjer sodstvo ni več ločeno od politike
“Medijsko-politična kampanja okoli Goloba, – Karigador – je bila jasen pokazatelj, da obstaja zakulisna volja za obsodbo prvaka opozicije, četudi na račun pravne logike.” Proces proti Janši je bil v tem smislu del širše zgodbe – zgodbe, kjer sodstvo ni več ločeno od politike, temveč je vse bolj njeno orodje. Goloba so vlekli po medijih, da so dokazovali, češ, poglejte, do vseh smo enako strogi. Ta recept je učinkoval 13 let nazaj pri KPK, na isto temo – Trenta.
Namesto da bi bil Janša izločen iz igre, se je vsakič vrnil še močnejši
Kje si sedaj Goran Klemenčič, ko je sodišče razsodilo, da nisi imel prav? Kakšne bodo posledice za tedanje vodstvo KPK. Bo kdo odgovarjal? Vprašanje je retorično. Nihče. In vendar – kakršna koli bo sodba na koncu, če se proces (i) še nadaljuje(jo) – politične drže prvaka opozicije to ne bo omajalo. Paradoksalno je, da mu vsak tak proces, vsaka obsodba ali sodna preiskava, le še utrjuje politični položaj. Namesto da bi bil izločen iz igre, se je vsakič vrnil še močnejši.
“To je tudi posledica očitne instrumentalizacije pravosodja, ki vedno znova izgubi kredibilnost, ko poskuša politično soditi,” še opozarja Turk. Evropske institucije, predvsem @EKvSloveniji, bi se morale vprašati, kaj se dogaja s temeljnimi vrednotami pravne države v Sloveniji. Ali je njihov molk res nevtralnost – ali pa tiho soglasje k zlorabam? To bi se morala vprašati tudi Evropska komisija.
Sodstvo bo moralo prej ali slej narediti temeljno refleksijo
Slovensko sodstvo bo moralo prej ali slej narediti temeljno refleksijo. In predvsem, če so obtoženi res nedolžni, kdo bo odgovarjal za desetletje izgubljenih let, za stroške, za osebno in politično škodo? V demokratični in pravni državi bi moral obstajati tudi sistem odgovornosti za napačne obtožbe in zlorabe sodne veje oblasti. A prav tu se Slovenija še vedno lovi v lastne zanke.
Tomšič: “Priznati moram, da me je oprostilna sodba za Janeza Janšo in soobtožena presenetila. Pa ne zato, ker bi verjel, da so bili obtožbe zoper njih utemeljene. Nasprotno, bile so še bolj ‘za lase privlečene’ kot v zadevi Patria. A vemo, kako se je takrat izteklo na prvi stopnji. Zato je bilo zelo razširjeno prepričanje, da se bo sedaj zgodilo nekaj podobnega. Na srečo se ni. Vendar nakljub temu težko rečemo, da je slovensko pravosodje nepristransko. Do tega procesa namreč sploh ne bi smelo priti. In kot takšen je bil oblika pritiska na vodjo največje opozicijske stranke.”
Domen Mezeg