“Človek je zmožen na različne načine izraziti stisko. Kar se je zgodilo na Kredarici, ni bilo primerno. A primeren ni bil tudi odziv. Človeka v stiski, še posebej, če si na položaju, nikoli ne moreš pomiriti s cinizmi. Pa naj si bo to v politiki, podjetju ali zasebnem življenju,” je na Twitterju zapisala evroposlanka Ljudmila Novak iz vrst NSi. Mnogi so se na pripombo Novakove odzvali precej kritično.
Ob tem so evroposlanko Ljudmilo Novak spomnili, da je bil tudi njen strankarski kolega Matej Tonin žrtev verbalnega napada Tee Jarc, in da so protestniki še enega njenega strankarskega kolega Jožefa Horvata ozmerjali in popljuvali. Glede duševnega stanja in nedavnega verbalnega napada sindikalistke Tee Jarc, na premierja Janeza Janšo in notranjega ministra Aleša Hojsa, smo za mnenje povprašali dvojnega magistra in psihoanalitika Romana Vodeba: “To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno.” Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibek Nadjaz.
Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način. “In potem še dodal: “… Takšen eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšni motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati.” Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo lotili.
Opozicijski politiki skupaj s sindikalisti nimajo nobenega političnega bontona več, politična kultura je tako absurdno pokvarjena
Levi ekscesi – na čelu s “kolesarskimi” – so eskalirali do točke, ko opozicijski politiki, skupaj s sindikalisti, nimajo nobenega političnega bontona več. Kar je preveč, je preveč. Jarčeva se svoje megalomanske agresivnosti niti ne zaveda, ker je to del političnega obraza že povprečnega levega aktivista, tudi sindikalista. Za sindikaliste vemo, da gravitirajo na levo – kar ni nič narobe. Narobe pa je, da je postala politična kultura tako absurdno pokvarjena. Takšne ekscese si v povprečnih zahodnih demokracijah ne privošči nihče. Takšna agresivnost je značilna za psihopate, ki so popolnoma brez Nadjaza. Ženska pokvarjenost pa lahko v določenih situacijah – če to kultura dopušča (in naša politična kultura očitno to dopušča) – postane prav agresivna in militantna.
Iz psihoanalize se ve, da je struktura ženskega moralnega razsojanja – torej Nadjaza – okrnjena. Kastracijski kompleks (ki je del “Ojdipa”) je pri ženskah pač takšen, da povprečna ženska v določenih situacijah pač ni sposobna krotiti svojih “onojevskih” struktur, torej tudi agresivnosti. “Torej: ko se ženskam strga, se ne more krotiti – ker t. r. nima Nadjaza. Moški agresivni ekscesi so sicer tudi težko (u)krotljivi – ampak bolj zaradi falične narave možate duševnosti, kot pa zaradi šibkosti Nadjaza.” Pri dotični sindikalistki je ob tem zaznana še povečana faličnost – torej odsotnost ženstvenosti oz. feminilnosti – kar bi pomenilo, da je “specifično”, da ne rečem napačno, razrešila ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, kot bi rekel Freud.
Takšne tipe osebnosti, kot je Jarčeva niti vest ne peče – niti se ne zaveda, da je naredila nekaj, kar ni moralno prav
Strogo teoretsko bi se dalo reči, da zaradi potlačenega (nezavednega) zavidanja penisa (in posledičnega zgledovanja po moških) lahko postane skrajno falična, kar načeloma ni karakteristika normalnih, torej ženstvenih žensk. Če ima dotična sindikalistka v ozadju kakšnega “mecena in/ali/oz.” “strica” (iz ozadja) – to funkcijo lahko na levi opravlja le Milan Kučan ali morda Gregor Golobič, v primeru Jarčeve pa morda še Ivo Vajgl – bi jo moral moralno podučiti in reči: “Ej, punca, tega se mi ne gremo na takšen način – sploh pa tebi, po funkciji to ne pritiče!” Morda bi ji ušesa lahko navila njena sindikalna kolegica, “mama”/starosta Lidija Jerkič. Zdi se mi, da je Jerkičeva vendarle bolj uglajena gospa, kljub temu, da ima falično funkcijo.
Domen Mezeg