“Zelo pomembna je tista tiha družbena moč, ko lahko, ne da bi se izpostavljal, ugotavljaš, da to je sprejemljivo, to pa ni sprejemljivo, organiziraš kampanje, ki poskrbijo za to, da odvračaš ljudi v gledanje določeno smer, dogajanje. Meni osebno se je pred dvema letoma zgodilo, da sem želela o uglednem članu borcev za vrednote NOB napisati, da vem, da je bil v službi na Udbi in da se mi zdi nesprejemljivo, da mi pridiga v pismih bralcev, pa mi tega niso dovolili objaviti,” je v oddaji Intervju med drugim povedala publicistka Alenka Puhar, ki se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja odločno postavila za slovensko pomlad in za demokratizacijo družbe, njen občutek za pravičnost in človekove pravice pa najdemo v številnih knjigah, zbornikih, ki jih je pisala in uredila.
Publicistka Alenka Puhar je uvodoma spregovorila o aferi JBTZ. “Ko so aretirali Janeza Janšo, se je velika skupina njegovih prijateljih in kolegov odločila nekaj ukreniti, se upreti, zavarovati njegove pravice. Tako je nastal tudi Odbor za varstvo človekovih pravic. Ker so bile takrat vse možnosti demonstriranja, manifestiranja izredno majhne, praktično nikakršne, smo delali na pol v ilegali pod različnimi krinkami, si izmišljevali, kaj vse bi se dalo ukreniti. Tako je lepega dne prišlo do ideje, da bi ženske organizirale protestne pohode pred vojašnico, kjer je v vojaškem zaporu bil zaprt Janša. To se je začelo okoli 10. junija 1988 in po eno uro vsak dan se je to odvijalo,” je povedala in dodala, da so prišle tudi do ideje, da se je v trojkah pri vratarju prosilo za sprejem pri generalu Višnjiću, da bi se povprašalo, kaj se z zapornikom Janšo dogaja. Slednji se je pogovora z njimi vedno izognil in poslal dežurnega oficirja.
Na vprašanje, zakaj se je razbila enotnost Odbora za človekove pravice na toliko prafaktorjev, je Puharjeva odgovorila, da je tako, ker so v odboru sodelovali zelo različni ljudje, posebej skupaj so se držali člani komunistične partije. “Oni so se tudi posebej sestajali. Domnevam, da so dobivali posebna navodila.” Ta frakcija je, ko so začeli razmišljali o večstrankarskem sistemu, organizirala nekaj, kar se je imenovalo tretji blok. To so po njenih besedah tisti, ki niso šli v Demos, šlo je predvsem za člane Zveze socialistične mladine, ki je sčasoma prerasla v liberalno stranko.
Vsa levica je v fazi samoobtoževanja
Glede obeležja v čast izbrisanim v obliki črke ć je Puharjeva komentirala, da je vsa ta levica, ne samo slovenska, ampak tudi zahodna, v strašni fazi samoobtoževanja. Dobesedno namreč iščejo povode, kako bi se sami bolj sebi smilili in kako bi se obtoževali različnih grehov. “Spomnite se, kako kolonialistična preteklost boli generacije in so to privlekle na dan, mečejo spomenike s piedestalov v reke. To je zanimiva faza – “selfhate” – samo sovraštvo do samega sebe. Hkrati je to zelo privlačna metoda, kako obtožuješ tiste, ki jih imaš za desne desničarstva, fašizma in je to taka pomožna vojna. Na dan bodo privlekli vse mogoče krivice, dejanske in umišljene. Tudi zato, da bodo lahko pozabljali na dosti pomembnejše krivice, ki so jih predniki levice zagrešili pred nekaj desetletji.” Okrog revolucionarnih spomenikov je povedala, da velika večina nima nobene umetniške vrednosti. Poteza sedaj bivšega direktorja Muzeja novejše zgodovine dr. Jožeta Dežmana, da se te spomenike preseli in organizira v en park, se ji zdi zelo dobra. V nasprotju z ministrico za kulturo meni, da bi morali ti kipi, ki so bili tja pripeljani, tam ostati in bi se jim moral pridružiti še kakšen drug (Boris Kidrič, Edvard Kardelj). “Več bi bilo treba vpeljati modrosti v to komu, kdaj in kje se postavi kakšen drug spomenik.”
V nadaljevanju se je Puharjeva dotaknila svoje knjige Skozi gosto noč, ki predstavlja zbirko pisem med uglednim predvojnim pravnikom in dekanom pravne fakultete Borisom Furlanom, ki je bil na Nagodetovem političnem procesu obsojen na smrt, in njegovo hčerko Stašo. Furlan je bil spomladi 1951 pogojno izpuščen iz zapora v bolnišnico, ker je bil strašno bolan. Slabo leto je po besedah Puharjeve ležal v bolnišnici in takrat so mu dovolili, da piše pisma. “Tega mu prej niso dovolili. Ker je vedel, da je vse kontrolirano in da iščejo povod, da bi ga znova spravili za rešetke, je bil izjemno previden”. Ker sta bila njegova dva sinova prisiljena, da sta ovajala svojega očeta, eden izmed njiju je celo ploskal ob obsodbi na Nagodetovem političnem procesu, je bila Puharjeva povprašana, kakšno je bilo tedaj stanje duha. Povedala je, da je bila popolna, slepa in nora vera v to, da se nam obeta komunistični sistem, ki bo razrešil vse tegobe tega sveta in da je Komunistična partija edina politična sila, ki nam bo zagarantirala prihodnost. “Sodelovanje z njo in njeno politično policijo je obveznost vsakega komunista in tukaj so dovoljena vsa sredstva.” Ker je znano, da se je s komunistično revolucijo (z uničevanjem ljudi, pobijanjem, aretacijami, grozljivimi sodnimi postopki, izvensodnimi postopki, množičnim ovajanjem) rušilo stari red, je Puharjeva omenila, da so bili mnogi sorodniki tako kot Furlanova sinova prepričani, da to delajo za neko prihodnje dobro – da se uniči staro moralo, stare poglede na pravice in dolžnosti, religijo, družinske odnose med starši in otroki. “To je bil totalitaren sistem v tem smislu, da je bil prepričan, da je treba vse nadomestiti z nečim, kar bo ustrezalo novi morali, novim časom.”
Nagodetov proces je bila po besedah Puharjeve strašna farsa. “Začelo se je z zasliševalci, ki so bili v glavnem silovito neizobraženi, nekateri izmed njih so pa danes zaslužni profesorji ljubljanske univerze in jih slavijo za velike pionirje (Roter, Benko – bila sta med zasliševalci dekana Furlana). Dajali so mu lekcije o revolucionarnem pravu, ki se mu mora ukloniti.” V ekipi zasliševalcev so bili posebej prizadevni Niko Šilih, Zdenko Roter, Vlado Benko, Miloš Bučar, Mitja Ribičič, na sojenju pa je najbolj rohnel tožilec Viktor Avbelj. “Mnogi so bili njegovi študentje, nekateri “falirani” študentje. Furlan je sklenil, da se z njimi ne more prerekati v jetniški celici in je raje dostojanstveno molčal.” Puharjeva je bila prepričana, da je bilo veliko ljudi presunjenih, ko so bili izdani Skriti spomini Angele Vode. “Je na stotine in stotine ljudi, ki se jih to najmanj ne prime. Na žalost imajo vse zvočnike v svojih rokah, da ne bova rekli, da jih je j**** več.”
Povedala je, da je posvetila nekaj svoje energije v Muzej slovenske osamosvojitve, ki je bil barabinsko in malomarno izničen oziroma ukinili. “Dva direktorja sta izgubila službo oziroma sta dobila ukaz o neprihajanju na delo. Glejte, to so metode iz najtršega komunizma. To je Berufsverbot, ki je značilen za totalitarne režime. Mirno si to privoščijo pod eno tako moderno masko v imenu evropskih vrednost. Sem samo začudena in ogorčena,” je komentirala in spomnila, da je v imenu Muzeja slovenske osamosvojitve pred par meseci pomagala organizirati simpozij o Jožetu Pučniku. “Kakšni so bili protesti proti temu, takoj je bilo to označeno za mitologizacijo Jožeta Pučnika, hkrati so se pojavili očitki, da smo ga ugrabili, si ga prisvojili,” je izpostavila kritično. Pri teh slovenskih mirovniških pobudah v zvezi z vojno v Ukrajini je povedala, da jo zanima predvsem to, zakaj vsi govorijo samo o Ameriki in se sklicujejo na Ameriko, ki jo je treba ustaviti v tem sporu. “Kako to, da ne čutijo nobene sorodnosti, simpatij do vseh teh malih, včasih se je reklo nezgodovinskih narodov, ki so si tudi želeli imeti svoje države. Nenehno prihaja na dan teza o ubogi, ponižani Rusiji, ki ji je treba še eno ponižanje prihraniti,” je dodala.
Zakulisni možje še zmeraj poskrbijo, da se bo o določenih stvareh popolnoma molčalo
Puharjeva je spregovorila tudi okrog udbovcev v časopisni hiši Delo, o čemer je sicer knjigo napisal Igor Omerza. “Vsake toliko časa od Igorja izvem, kdo vse med mojimi kolegi in prijatelji je ovajal in koga. Med drugim tudi mene. Številnim kolegom sem bila trn v peti, večkrat sem bila odstavljena iz raznih položajev. Groza me je, kaj me čaka ob branju knjig, ki še na to temo prihajajo. Zdi se mi gnusno, je pa potrebno, da se to obelodani, ker cela vrsta teh ljudi uživa različne privilegije, visoke položaje. Med drugim tudi taki, ki skrbijo za izobraževanje Levice in metelkovcev in tako dalje. Ta indoktrinacija se tudi s pomočjo udbovskih ovaduhov širi dalje,” je izpostavila. Na vprašanje, ali je stvar samo v bonitetah, privilegijih, je odgovorila, da ne dvomi v to, da so denar, bonitete, službe in podobni otipljivi rezultati zelo pomembni. “Zelo pomembna je tista tiha družbena moč, ko lahko, ne da bi se izpostavljal, ugotavljaš, da to je sprejemljivo, to pa ni sprejemljivo, organiziraš kampanje, ki poskrbijo za to, da odvračaš ljudi v gledanje določeno smer, dogajanje. Meni osebno se je pred dvema letoma zgodilo, da sem želela o uglednem članu borcev za vrednote NOB napisati, da vem, da je bil v službi na Udbi in da se mi zdi nesprejemljivo, da mi pridiga v pismih bralcev, pa mi tega niso dovolili objaviti. V tej družbi tihi zakulisni možje še zmeraj poskrbijo, da se bo o določenih stvareh popolnoma molčalo. Predvsem o temnih plateh, njihovih grehih, da ostanejo brezmadežni. Tako lahko te mlade generacije, ki ne vedo nič, ker imajo malo priložnosti kaj izvedeti, klatijo take neumnosti, kot je ponavljanje Lenina, Kardelja in tovariša Tita,” je zaključila.
Sara Kovač