Ko so pred kratkim izgnali uslužbenca ruskega veleposlaništva v Sloveniji – ki je biL v resnici višji častnik njihove obveščevalne službe – pod obtožbo širjenja dezinformacij z namenom vplivanja na slovensko javno mnenje glede odnosa do vojne v Ukrajini, se je razkrilo to, kar je bilo vsakemu boljšemu poznavalcu domače in mednarodne politike znano že dolgo pred tem.
To, da ima Rusija po zahodnem svetu zelo razširjeno mrežo propagandistov, ki širijo agendo Putinovega režima in skušajo doseči čim večjo naklonjenost njegovi politiki. V teh mrežah sodelujejo tako uslužbenci državnih služb, ruski državljani v tujini kot tudi lokalni rusofili. Med slednjimi nekateri to počnejo iz prepričanja, drugi so v vlogi plačancev, tretji pa so preprosto zavedeni (Lenin je takšne poimenoval “koristni idioti”).
Slovenija je zaradi splošne razširjenosti proruskih sentimentov zelo primeren teren za širjenje putinistične propagande. Da je v te v izobilju, je lahko jasno vsakomur, ki spremlja medijske prispevke o tematikah, povezanih s to državo. Ti pogosto izražajo naklonjenost do ruskih pozicij. Pri tem še posebej izstopa spletni portal nacionalne radiotelevizije (kako povedno!). Posebej pa bodejo v oči komentarji pod temi prispevki. V njih mrgoli na eni strani poveličevanja Rusije in njenega predsednika ter na drugi strani blatenja Zahoda, ZDA, Ukrajine in vseh, ki nasprotujejo uveljavljanju kremeljskim interesov. In ti komentarji so si zelo podobni ne glede na to, v katerem mediju jih zasledimo. Iste floskule, iste dezinformacije, isti konstrukti. Včasih se zdi, kot da bi jih pisala ista roka. No, saj morda jih. Ali pa vsaj nekdo natančno inštruira in usmerja njihove avtorje. Prav to je bila naloga izgnanega obveščevalnega častnika.
Prozoren poskus diskreditacije
Kmalu po izgonu omenjenega se je zgodila afera s spletnim medijem Voice of Europe v lasti prorusko umerjenega ukrajinskega oligarha, ki naj bi bil namenjen širjenju kremeljske propagande v evropskih političnih krogih. Propagandni aparat slovenske vladajoče nomenklature pa je želel to izkoristiti za politično manipulacijo. Tako so nekateri mediji, predvsem tisti iz konglomerata smetarskega tajkuna Martina Odlazka, uperili prst na nikogar drugega kot vodjo največje opozicijske stranke Janeza Janšo, ki je lani jeseni dal intervju za omenjeni spletni medij. Glavni slovenski putinist naj bi bil torej on.
A ta poskus je bil tako prozoren, da je v večji meri klavrno propadel. V omenjenem intervjuju Janša ni rekel ničesar takega, česar ne bi rekel ob številnih drugih priložnostih. Predvsem pa ni bilo v njegovih izjavah niti trohice simpatij do Putinovega režima. In kot vselej se je odločno postavil na ukrajinsko stran. Še več, zavzel se je za okrepitev pomoči tej državi, kar ni presenetljivo. Gre namreč za enega najodločnejših podpornikov Ukrajine v evropski politiki (spomnimo se, skupaj s poljskim in češkim kolegom je bil prvi, ki je obiskal oblegani Kijev).
Šlo je torej za – resda precej šarlatanski – poskus preusmeritve pozornosti glede vprašanja, kdo so slovenski promotorji Putinove agende. Dejstvo je, da je večina rusofilov v levici. Nekaj jih je sicer tudi v desnici, vendar gre v tem primeru za par – sicer precej glasnih – posameznikov, ki v odločevalskih procesih nimajo neke veljave. Medtem pa imajo levi podporniki Rusije in njenega vodje veliko moč in vpliv na javno mnenje. Mednje sodi siva eminenca slovenske politike Milan Kučan, številni sedanji in nekdanji politiki, novinarji in drugi mnenjski voditelji. Rečemo lahko, da gre za gosto spleteno omrežje, ki ima povezave s Putinovim režimom. Vemo namreč, kdo se je v Moskvi bratil z ruskim predsednikom; vemo, kdo je prejemal njegova odlikovanja. To so bili izključno ljudje iz levice. In sklepamo lahko, s kom je sodeloval izgnani ruski obveščevalec.
Dr. Matevž Tomšič