Pogosto lahko slišimo, da je eden glavnih problemov slovenske politike njena razklanost. Ta izhaja iz dolge tradicije kulturnega boja, včasih med katoliškim in liberalnim taborom, danes med tranzicijsko levico in desnico, njegova intenzivnost pa se v zadnjih letih nič kaj ne zmanjšuje – prej nasprotno. Pri veliki večini vprašanj se politični protagonisti znajdejo na nasprotnih bregovih. Zato je zelo težko dosegljiv spodoben dialog, kaj šele soglasje o najbolj temeljnih družbenih zadevah.
Precejšnja neenotnost vlada tudi znotraj obeh političnih taborov. Na desnici so odnosi med obema dvema parlamentarnima strankama že nekaj časa dokaj napeti. Novo Slovenijo “utesnjuje” Janez Janša in njegova stranka, ki menda duši njene politične potenciale. Medtem pa Slovenske demokratska stranka obtožuje svojo opozicijsko partnerico popustljivosti do levičarske vlade in celo nenačelnega dogovarjanja s premierjem Golobom in njegovimi.
A na nasprotnem polu so razprtije še hujše. Vedno znova se pokaže, da je levica enotna samo takrat, ko so na oblasti Janševi. Takrat ima skupnega sovražnika, ki ga hoče za vsako ceno poraziti. Ko pa sama sestavi vlado, se kmalu začnejo boji med koalicijskimi strankami in tudi znotraj njih. To se je dogajalo v Pahorjevi vladi in vseh njenih levih naslednicah. Vrhunec pa je dogajanje v mandatu aktualne vlade. Ta ima formalno zelo trdno večino v parlamentu, zato bi bilo mogoče sklepati, da bo udejanjanje njenih odločitev potekalo razmeroma gladko. A njeno delovanje je en sam kaos. Afere se vrstijo druga za drugo. V tako kratkem času jih nobena druga vlada ni sproducirala v tolikšnem številu.
Priča bomo postopnemu razkrajanju vladne koalicije ali celo posameznih strank v njej
Aktualna afera z močno preplačanim nakupom razpadajoče zgradbe, ki naj bi služila kot nekakšna pravosodna palača, celovito demonstrira stanje duha v vladajoči koaliciji. Vsi akterji, vpleteni vanjo, se želijo oprati krivde, tako da skušajo čim bolj “namočiti” druge. Tako je vodstvo Socialnih demokratov svojo pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan pozvalo k odstopu. Ona pa se je temu upirala “z vsemi štirimi”. Da bi se rešila, je začela obtoževati vse okoli sebe, od sodelavcev na ministrstvu do funkcionarjev lastne stranke. Svoj odstop je zavračala z absurdnim argumentom, da mora ostati na položaju zato, da bo lahko prišla zadevi do dna, se pravi raziskala, kdo je odgovoren za neupravičeni nakup – kot da lahko sporne posle neodvisno preiskuje nekdo, ki je sam vpleten vanje.
Razreševanje zadev zavlačuje tudi predsednik vlade. Pravzaprav predvsem on. Škandal s pravosodno palačo mu namreč koristi za odvračanje pozornosti od lastnih afer. Denimo od tega, da je stoodstotni lastnik podjetja, ki posluje z državo, kar ni nič manj škandalozno od omenjenega preplačila zgradbe. Zanj pa je v končni fazi sam odgovoren, saj je bila vlada kot celota – in ne resorna ministrica – tista, ki je sprejela dokončno odločitev o spornem nakupu.
A sedaj se javnost ukvarja predvsem s Socialnimi demokrati. V očeh dominantnih medijev so se znašli v precejšnji nemilosti, saj jim očitajo vpletenost v nečedne posle. Videti je, ko da bi jih določeni krogi želeli politično potopiti in s tem narediti prostor za še kakšno stranko “novih obrazov”.
Dr. Matevž Tomšič