Zgodba Dušana Lesarja iz Kočevja in njegove družine je tragična. Lesar je izgubil denar, družinsko podjetje in svoj lastni dom samo zato, ker sta mu ministrstvo za okolje in občina Kočevje krivično prisodila lastništvo nad hišo, ki jo je šele nameraval kupiti. To se je zgodilo po tem, ko je moral zapustiti denacionalizirano stanovanje, v katerem je živel 30 let. Lesarjevo zgodbo smo predstavili v zadnji epizodi oddaje Drugorazredni; svojo hišo je nameraval plačati z državno odškodnino, do katere je bil po odločbi ministrstva iz septembra leta 1997 upravičen zaradi prisilne izselitve. Ravnal je namreč po navodilih občine in za uveljavljanje pravice za nadomestilo priskrbel vse ustrezne dokumente. Po tem, ko mu je ministrstvo za okolje in prostor izdalo pozitiven sklep, da mu bodo izplačali nekaj več kot 100 tisoč nemških mark, svoj delež pri tem pa bi morala prispevati tudi občina Kočevje, se je lokalni župan Janko Veber odločil drugače. Še isto jesen je na ministrstvo romal nenavaden dopis, pripravila ga je referentka Mojca Bence, da je Dušan Lesar z nakupom stanovanjske hiše že rešil svoj stanovanjski problem in da do odškodnine ni upravičen. Glej ga zlomka, ministrstvo je delalo z neverjetno hitrostjo in že novembra Lesarju odvzelo vsa sredstva.
Naj spomnimo. Pogoj za pridobitev odškodnine za nakup drage nepremičnine je bila torej že sklenjena kupoprodajna pogodba zanjo, zato je Dušan Lesar prodajno pogodbo podpisal z lastnico, ki je ugodno prodajala hišo. Hišo, za katero je tudi plačal prvi obrok, pričakoval je namreč že odobrena sredstva od države, je kupoval od ženske, ki je imela po nekem bizarnem naključju enako ime kot njegova žena – Tončka Lesar. Zato so birokrati zaključili, da je prodajalka hiše njegova žena.
Kdo so bili tedanji odgovorni na kočevski občini? Šef stanovanjskega oddelka je bil Antun Gašparac, pripoveduje Dušan Lesar. Referentka v njegovem oddelku je bila Mojca Bence, oba pa sta bila podrejena tedanjemu županu Janku Vebru, zdaj levičarskemu politiku in nesojenemu kandidatu SD-ja na prihajajočih predsedniških volitvah. Na kočevski občini je bilo Lesarju večkrat svetovano, katere dokumente mora posredovati, da bi mu ministrstvo odobrilo sredstva, prav tako so mu na občini zatrdili, da bodo finančno nadomestilo v denacionalizacijskem postopku prejeli vsi upravičenci.
Kriminalno delovanje lokalnih in državnih oblasti
A potem so se na občini očitno odločili, da svojega dela ne nameravajo plačati – in tako so v Ljubljano poslali zgoraj omenjeni dopis, v katerem so trdili, da je Dušan Lesar storil narobe, ker je kupoprodajno pogodbo za novo hišo sklenil, preden je zaprosil za sredstva. Lesarju seveda ni preostalo drugega, kot da gre v tožbo, saj je čez noč ostal brez obljubljene finančne pomoči – postal je drugorazreden v lastni domovini.
Ko je bilo pozneje na sodišču po več letih pravdanja vendarle dokazano, da prodajalka hiše ni njegova žena, temveč povsem druga oseba, ki z njim ni v sorodstvenem razmerju, so na ministrstvu na hitro poiskali nov argument. Kar naenkrat je bilo zanje torej sporno, da je bila kupoprodajna pogodba že sklenjena. Celo trdili so, da je bil Lesar že lastnik hiše, čeprav nikoli ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Z lastnico sta se namreč dogovorila, da se hiša nanj prepiše šele tedaj, ko bo odplačan tudi tretji obrok.
Utrpel je nepopravljivo finančno škodo
A dejstvo je, da je Lesar ravnal po črki zakona. Ta pravi, “da se nadomestilo izplačuje šele po tem, ko taka oseba že kupi stanovanje oziroma predloži kupoprodajno pogodbo zanj”. To je šele po sedmih letih pravdanja vendarle ugotovilo Vrhovno sodišče RS, ki je nato razsodilo, da Lesarju pripada finančno nadomestilo. A to ni spremenilo dejstva, da se je država zmotila in da ni lastnik nobene nepremičnine. Dobil je približno polovico prvotno obljubljenega zneska, ki ga je takoj poslal lastnici. A ker je vseeno ostal dolžan zajeten kup denarja, je lastnica hišo prodala, Lesarja pa skupaj z ženo prek sodišča vrgla na cesto.
V vsem tem času je Dušan Lesar utrpel nepopravljivo finančno škodo, bitka z državnimi organi je pustila posledice tudi na njegovem zdravju. Doživel je šest živčnih zlomov, od takrat trpi za depresivno motnjo, njegovo čustveno ravnotežje je popolnoma porušeno. Njegova nemoč v bitki s kruto slovensko birokracijo, da bi mu bila povrnjena škoda za godljo, ki jo je zakuhala, opozarja na pomanjkanje slovenske pravne države. Po pravico je moral na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer pa se njegov odvetnik Miro Senica ni pretirano potrudil, da bi pripravil pritožbo, s katero bi imel možnosti v bitki z državo. Jasno, Senica kot močan odvetnik v odvetniškem lobiju, povezanim z državo, ni imel interesov, da bi država izgubila to sodno bitko. Prispevek o zgodbi Dušana Lesarja si lahko še enkrat ogledate s klikom na spodnjo povezavo.
Luka Svetina