Ko sem v svojih ranih novinarskih letih veliko pisal o onesnaževanju Zgornje Mežiške doline, med domačini se jo je pred desetletji prijel tudi naziv Dolina smrti, so mi nekateri takratni direktorji in politični veljaki očitali, kako s svojim pisanjem škodujem tem krajem, kjer tudi sam živim.
Ne pišite o svinjariji, to preganja turiste
S pisanjem o zastrupljenem zraku, o umiranju gozdov, o zastrupljeni zemlji s svincem, kadmijem, cinkom, o kromosomskih aberacijah, o prezgodnjih smrti ljudi, ožigih in umiranju gozdov, o umiranju knapov zaradi sevanja radona v jami itd., naj bi škodoval tem krajem, ker tja ne bo turistov, če bodo mediji prenašali takšne novice, občine in vsa dolina ter regija pa so si želeli živeti tudi od turizma.
Kasneje so novi lastniki in delničarji med vrsticami napovedali, da se ne bodo v nedogled ukvarjali z nadležnimi novinarji ali kakšnim čudnim občinarjem in če se bo nasprotovanje nadaljevalo, bodo iz doline pobrali šila in kopita in proizvodnjo prestavili v tujino. Ja, seveda, kot da bi države kar čakale, da bi pri njih naselili sporno industrijo.
Nekateri mediji del koruptivnega legla
Ljudje takrat – v veliki meri tudi še dandanes – niso razumeli bistva: ljudje imajo pravico delati, pa ne karkoli in kjerkoli, ampak delati v zdravem okolju. Ne le delati, ljudje imajo pravico bivati v zdravem okolju. Namesto, da se dobički prelivajo na zasebne račune, je pač treba investirati v okoljsko brezhibno ali vsaj sprejemljivo proizvodnjo. Dogajanje okrog Kemisa na Vrhniki, kjer ljudem ne povedo vseh podatkov, kjer se vlada skriva in ministrica za okolje govori notorične neumnosti, ali na drugi strani dogajanje okrog Magne Steyr, kažejo na to, da smo v Sloveniji na tem področju na začetni ravni barbarov.
Sprejemanje posebne zakonodaje Cerarjeve vlade za posamezne primere, kot lex Mercator, lex Magna in lex Drugi tir, pa je šolski primer sistemske korupcije, ne pa operativnosti ali učinkovitosti oblasti, da s hitrimi zakonskimi potezami prinesejo državljanom blaginjo, o čemer javnost prepričujejo vladni mediji v sodelovanju z rumeno medijsko kanalizacijo, kot je, denimo, Kanal A.
Vse bolj defekten genetski material
Zaradi rdečega incesta, ki smo mu priča že desetletja, ima ta država slabe gene in ne more normalno delovati. Ta rdeči, tovarišijski, medijsko-partijski incest potiska našo državo na obrobje. To bratsko in sestrsko, to družinsko incestiozno obvladovanje celotnega gospodarskega in družbenega življenja, je pogubno, siromaši državo in državljane, naropani plen se deli znotraj te rdeče incestne združbe.
V katerikoli veliki državni posel dregnemo, v katerikoli veliki državni firmi ali javnem zavodu odpremo kadrovsko mapo, povsod naletimo na rdeči incest. Vse ostane znotraj njihove družine, državi zapuščajo defekten genetski material, mladi in sposobni zapuščajo to državo, ker jih rdeča elita, ki se plodi med sabo, s svojimi orgijami spravlja na rob brezupa in apatije. Pri tem rdečem incestu se ne bi smeli zaustaviti zgolj pri razpravi o (ne)moralnosti, ampak bi z njim morali obračunavati tudi na kazenski ravni.
Miro Petek