Jugoslovanska vojska je bila na slovenskih tleh preganjana, pregnana in izgnana. Zato Janša, Bavčar, Krkovič in Obrulj pravijo, da je “odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije” napačno pojmovanje, saj je JLA v Sloveniji doživela poraz in nikakor niso odšli prostovoljno, kot bi iz “odhoda” lahko sklepali.
Na pogovornem omizju, ki je potekalo v koprskem hotelu Bio, so sodelovali glavni akterji osamosvojitve Slovenije – takratni obrambni minister Janez Janša, takratni minister za notranje zadeve Igor Bavčar, poveljnik 1. specialne brigade MORiS v času vojne za Slovenijo Tone Krkovič in poveljnik vojaško-policijske enote za varovanje MORiS Vojko Obrulj.
Na omizju, ki je potekalo pod organizacijo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je povezovalec programa Jože Možina povedal, da se je Slovencem pred 25 leti uresničila želja po svobodi. Z vojno, ki se je končala 25. oktobra 1991, je Slovenija postala zares svobodna.
Krkovič se je počutil prizadetega
Seveda pa na omizju niso mogli mimo “male” zmage Toneta Krkoviča pred dnevi, ko je sodišče odločilo in ga dokončno oprostilo obtožb o krivi sestrelitvi helikopterja v Rožni dolini. Krkovič je priznal: “Počutil sem se prizadetega od te norosti, ki se dogaja, in to ne prvič, saj sem se v zadnjih letih tako rekoč navadil. Ljudje so mi sicer govorili, da iz te tožbe ne bo nič, vendar po Patrii o tem nisem bil več tako zelo prepričan. Tisti, ki ga piči kača, se boji “štrika” na cesti. Zdaj, ko je odločitev pravnomočna, so moji občutki lažji. Ravno na pretekli seji VSO smo se odločili za konferenco, na kateri bomo napovedali korake, ki bodo sledili.”
Predstavniki poražene oblasti na volitvah jim niso nikoli oprostili
Na omizju pa je sodeloval tudi Igor Bavčar. Še posebej je izpostavil svojo vlogo pri ustavljanju oddajanja orožja: “Takoj, ko je bilo evidentno, da nam jemljejo orožje, smo začeli z organizacijo, predvsem z ustavljanjem oddajanja orožja. Kasneje smo se začeli pogovarjati, kako se temu zoperstaviti in tudi kako se soočiti z oboroženim spopadom. To je trajalo nekaj mesecev, medtem pa smo v ilegali sestavili močno organizacijo Manevrske strukture, ki jo je dokončno oblikoval Tone Krkovič. Nemudoma so šle depeše na postaje milice, začeli smo zbirati podatke o tem, kako lahko te postopke oddajanja ustavimo. Predstavniki poražene oblasti na volitvah nam teh stvari niso oprostili.”
Janša je dodal, da je bila na južnem Primorskem večina orožja pobranega, a se točno ve, kdo stoji za tem: “Seznami z natančnimi poročili so objavljeni v Beli knjigi slovenske osamosvojitve. Nobene skrivnosti ni več, za vsako občino se natančno ve, kje je bilo orožje pobrano.”
Kako je Krkovič naletel na izropano skladišče
Krkovič se je ob tem spomnil, kako je po naključju naletel na stežaj odprta vrata skladišča v Kočevski Reki. “To je pomenilo totalno razorožitev, šlo je za krajo, rop, saj smo v istih skladiščih hranili tudi svoje orožje. In to ni bilo pojasnjeno niti ni bil nihče sankcioniran za ta rop. Ker sem pred funkcijo poveljnika 1. specialne brigade MORiS deset let delal kot operativni častnik v Kočevski Reki, poznal sem vse JLA in lastne teritorialne strukture, mi ni bilo težko ugotoviti, da je to prvi korak agresije na novo nastajajočo državo. Z gospodom Janšo, ki je bil takrat sekretar za obrambo, sem vzpostavil kontakt – sprejel me je, opravila sva analizo in se poenotila, da gre za agresijo in za razorožitev.”
Najprej zavlačeval, potem pa izdal šifriran ukaz
Janša je ob tem poudaril, da v tistem času ni bil minister za obrambo, temveč sekretar za obrambo. “Nad sto tisoči kosi orožja je imelo evidenco predsedstvo Republike. Pobrali so tudi orožje za ljudsko obrambo. Če bi Milan Kučan napisal prepoved oddaje orožja, bi Slovenija obdržala vse orožje. Seveda tega ni naredil, ker je bilo to usklajeno med staro partijsko oblastjo in njim. Dva dni kasneje, ko je bila večina orožja že odpeljana, je le napisal to prepoved. Vendar je bil njegov ukaz šifriran, bolj zaradi zavlačevanja. Občine namreč niso imele profesionalnih šifrantov, kar je pomenilo, da če je na občino prišla šifrirana depeša, so potrebovali tudi 6, 7 ur, da so dešifrirali. In ko so tako čakali šifrante po občinah, je bilo odpeljanih še za 10 tisoč kosov orožja.” Dodal je še, da ko je začel ukaz Milana Kučana veljati, je bila Slovenija že razorožena, razen tistih predelov, ki so se uprli predaji orožja. Zato so tudi ovadili Milana Kučana veleizdaje, vendar je bila njihova ovadba zavržena.
Spremljali so vsak korak Slovencev
Svojo plat zgodbe pa je povedal tudi polkovnik Vojko Obrulj, ki je pobegnil iz varaždinske vojašnice ter se pridružil Teritorialni obrambi. “Ko so se začeli odvijati pekrski dogodki, je šla kolona vozil iz Niša v Maribor. Predstavljeno nam je bilo, da gre za neko vajo, običajno aktivnost. Hitro smo spoznali, da to ni bila nobena vaja, ampak dejansko stanje. Kot zavednemu Slovencu so mi bile stvari dosti bolj jasne, čeprav sem bil deležen šolanja, prevzgoje v jugovojski, vendar sem kljub temu začutil, kakšna je moja pozicija Slovenca. Sedaj, po 25 letih, ko človek dozori in postane zrelejši in razmišlja stvari za nazaj, spoznavam, da so v JLA neprestano iskali notranjega sovražnika. Dogajali so se tudi pritiski, hitro sem spoznal, da me spremljajo,” je dejal Janša. Te besede je podkrepil, da mu je 1990. leta umrl oče in je sporočil v Varaždin, da ga zaradi te tragične izgube nekaj dni ne bo. In čeprav je klical le tri ure po očetovi smrti v varaždinsko vojašnico, so tam že vedeli za njegovo izgubo, saj je dežurni vojak sporočil, da mu je nadrejeni odobril prosto. “Ko danes govorijo, da nas niso spremljali in niso vedeli – zagotovo so vedeli. In prav ta dogodek ob očetovi smrti je bil signal, da sem bil zelo zadržan,” je še dodal.
“Veliko napora smo morali vložiti, da je prišlo do uporabe strelnega orožja”
Bavčar pa se je dotaknil tudi uporabe oborožene sile: “Ukaz o uporabi oborožene sile je bil izdan kar nekaj ur po agresiji. In prav območje južne Primorske je doživelo prve vpade. To so bili eni najtežjih trenutkov, ki so zaznamovali vse ljudi. Težava je bila ne le ukaz o uporabi strelnega orožja, ampak da ga je bilo treba tudi spoštovati. Mladi ljudje in poveljniki niso imeli izkušenj s strelnim orožjem, veliko napora smo morali vložiti, da je prišlo do uporabe strelnega orožja. V Kopru sem morali zamenjati načelnika koordinacije, prav tako v Ljubljani. Ni nam uspelo ustaviti nekaterih ključnih prodorov, čeprav smo bili za to pripravljeni, JLA je zasedla veliko mejnih prehodov, ki smo jih morali osvojiti nazaj. Ognjeni krst ni bil enostaven. Po nekaj dnevih, ko je prišlo do prve iniciative za premirje, pa se je začel obraten proces; ni bilo več mogoče ustavljati lastnih ljudi.”
Popolnoma drugačne občutke kot Bavčar pa ima Krkovič, saj je priznal, da je bila v primeru brigade MORiS obremenitev manjša: “V tej enoti sem se dobro zavedal, da moram med prvimi prioritetami izpeljati kadrovsko diferenciacijo, torej iz zvestoba partiji v zvestoba domovini. Od jeseni ’90 do poletja ’91 sem čas izkoristil za to, da sem izvršil to kadrovsko diferenciacijo. Ves kadrovski sestav brigade sem opredelil v tri kategorije – pogovor, usposabljanje, direktni kontakt – in na hitro odslovil tiste, ki v ta nov sestav ne sodijo. To sem naredil uspešno, saj nisem imel primera, ki bi deloval pasivno. Nobeno selekcijsko usposabljanje se ni končalo, ampak so sledila stažiranja; sleherna enota je šla skozi ta filter, opravljala je naloge na skrivaj, v civilu. To je pripeljalo do višje ravni akcijske sposobnosti, postopno smo bili uvedeni v to agresivno stanje.” Po Krkovičevi “čistki” je v MORiS-u od okrog 2700 ljudi tako ostalo le še 1013 oseb, ki so se izkazale za vredne zaupanja. Krkovič je še dodal, da med večje dosežke šteje zavzetje vojaškega skladišča v Borovnici.
To je pogovor, ki je pomiril Janeza Janšo
Dr. Jože Možina pa je opozoril tudi na dejstvo, da smo v vojno vstopili brez zaveznikov. Se je Janša težko odločil za tako pogumna dejanja? “Če bi s tem znanjem in poznavanjem, ki ga imam danes, odločal o stvareh takrat, bi me bolj skrbelo. Res pa je, da vse ni bilo tako črno. Z Ruplom sva se marca 1991 na skrivaj dobila v Bruslju s pomočnikom generalnega sekretarja Nata v njegovi rezidenci, kjer sva predstavila naše načrte za osamosvojitev. Njegov neformalen odgovor je bil, kar se je dalo razbrati, da bo Nato pasiven, kar je bilo precej bolje, kot če bi se aktivno zavzemali za enotno Jugoslavijo. Tisti pogovor me je precej pomiril, kar je pomenilo, da nas vsaj streljali ne bodo. Iz nekaterih drugih izjav je bilo možno razbrati, da bo podpora Jugoslaviji še kaj več kot le besedna. Evropska unija je na primer Markoviču 5 dni pred napadom odobrila nekaj milijard pomoči oziroma nekega kredita, ki je bil kot nek izkaz podpore enotni Jugoslaviji in nasprotovanja odcepitvi Slovenije. Junija 1991 je vsak dan prišlo kakšno negativno sporočilo od kakšne od zahodnih držav in naša sreča je bila, da nismo imeli časa tega spremljati, to je bila bolj skrb dr. Rupla,” je povedal Možina.
Kako je Ciril Zlobec vse izčvekal naprej
Načrt največjih slovenskih osamosvojiteljev je bil, da Beograd strateško presenetijo. Vsi so govorili, da se bo to zgodilo 26. junija, njihovi načrti pa so bili, da to izpeljejo en teden prej, torej 19. junija. “Ta načrt je bil predstavljen tudi predsedstvu, za to so vedeli Školjč, Ribičič in ostali mojstri zavlačevanja in se je pač vleklo. Ko je nastopil 19. junij, ko bi morali prevzeti efektivno oblast, nismo imeli niti grbov, ničesar in je trajalo cel teden, da smo tik pred zdajci, 25. junija, razglasili samostojnost. Naslednji dan je morala JLA posredovati s silo, da je dobila nazaj del teh institucij, zasegla je mejne prehode, ni pa zasegla drugih institucij,” se tistih pomembnih trenutkov spominja Janša ter dodaja, kdo je krivec, da presenečenje ni uspelo. “Presenečenje je propadlo, ker je Ciril Zlobec to izčvekal italijanskemu konzulu, od tam je šla informacija v Beograd in Rim. Strateško presenečenje – Čadovi tanki so šli en dan prej v akcijo, zato na Primorskem govorijo, da se je vojna začela dan prej. Še posebej v Vipavski dolini, Črničah so ljudje goloroki ustavljali te tanke,” še dodaja Janša.
Poveljniki JLA so se zavedali teže svojega poraza
Vsi sogovorniki so se strinjali, da 25. oktobra ne praznujemo odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije, saj bi se to moralo imenovati drugače. Bavčar je poudaril, da je bila JLA poražena in da se je Kadijević zavedal teže tega poraza, Obrulj pa je dodal, da se je jugoslovanska vojska natančno zavedala, da je v Sloveniji doživela totalen poraz ter da je bil umik samo posledica. “Mi smo ves čas spopada obvladovali in nadzirali celoten teritorij ter tako onemogočili JLA, da bi s protiofenzivo zasegla ključna skladišča orožja. Malteška ladja je samo ena od tragikomičnih slik tega dejanja.” JLA je tako po njegovem ocenila, da Slovenije ni več mogoče osvojiti, zato je odšla drugam – v Doboj, Banja Luko, Tuzlo, Valjevo … Janša pa je dodal: “Ne vem, zakaj se je termin odhoda zadnjega vojaka tako uveljavil, saj ni šlo za odhod, ampak za odvoz, vsebinsko pa za osamosvojitev.”
Kako naj se TO vrne v vojašnice, če pa jih ni imela, saj so TO sestavljali rezervisti
Čeprav je bil na Brionih podpisan sporazum, pa glavni akterji slovenske osamosvojitve niso bili prepričani, da se ga bodo vsi podpisniki držali, zato so imeli ves čas v mislih, da morajo biti pripravljeni v primeru, da bi JLA iz maščevanja udarila nazaj. “Zato smo dobili naloge formirati dodatno formacijo tisoč profesionalcev,” je povedal Krkovič, Janša pa je dodal, da je Brionski sporazum predvideval, da armada dobi nazaj vse izgubljene položaje. Ob tem naj bi prišlo tudi do konfuznosti, saj je na primer v sporazumu pisalo, da se TO vrne v vojašnice. “TO sploh ni imela vojašnic, ker so jo sestavljali rezervisti,” je kritičen Janša.
Kako je slovenska vojska iz nič opreme prišla praktično na vso
V sporazumu je tudi pisalo, da je potrebno takoj izpustiti vse ujetnike. Mi smo izpustili 500 ujetnikov, vendar je v JLA ostalo še okrog 5000 nabornikov iz Slovenije. “Torej, mi smo izpustili vaše ujetnike, vi pa izpustite teh 5000,” je povedal Janša ter dodal, da naši pogajalci na Brionih niso tega izpogajali. Zahteva je tudi bila, da se JLA spravi v stadij, kot je bila pred 25. junijem. “Oni so to tolmačili, da moramo vse nazaj vrniti. Pogajalci pa so bili zelo spretni – začeli so vračati opremo, ki je bila po skladiščih in za nas ni pomenila nič. Vrnili pa nismo nobenega kosa orožja, poleg tega so tudi naši železničarji poskrbeli, da naši vlaki niso tako hitro odhajali, kot bi lahko. Slovenska obrambna moč se je po zaslugi zavzetja teh skladišč med samo vojno podeseterila, iz nič smo prišli pravzaprav na vse, enako velja za protioklepno orožje, dodatno smo prišli do oklepnih transporterjev, tankov, ki so dejansko vse, kar slovenska vojska danes ima,” je dejal Janša.
Kljub vsemu pa do tega ni prišlo in s 25. na 26. oktober, ko je slovenska tla zapuščal zadnji vojak JLA, je bilo čutiti, da je JLA doživela poraz. “To je bil začetek konca, vojska je bila preganjana, pregnana in izgnana. Niso imeli več niti poveljniške strukture, bili so zmedeni,” pa je njihov odhod videl Obrulj.
M. S.