“Prepričan sem, da bodo pristojni organi opravili svoje delo in izsledili storilce,” je v začetku meseca povedal premier Marjan Šarec (LMŠ), ko so veliki mediji množično ugibali, katera skupina je v petek, 1. decembra, napadla Klub Tiffany na Metelkovi v Ljubljani. Predvsem z leve so politiki takoj ostro obsojali napad na drugačne. “Kje ste pi**e, pridite ven, pe**i!” so po informacijah iz tega kluba vpili napadalci, ki so povzročili le materialno škodo. Zaposlenim, ki so bili ob šestih zjutraj še tam, ni bilo nič, ker so se zabarikadirali v stavbi.
Po skoraj že dveh tednih iz policije niso še nič sporočili, kaj je bil razlog napada in kdo ga je izvedel. Je pa res, da premier ni opredelil časa, kdaj bo policiji uspelo. Iz policije so mi doslej odgovarjali, da zbirajo obvestila in da zaradi interesa preiskave več podrobnosti ne morejo posredovati. Opozorili so me tudi, da te stvari ne gredo na hitro.
Niso pa iz policije posebej opozarjali, da imena storilcev policija medijem in javnosti prikrije tudi, če jih najde, ker se morajo držati državne politike varovanja zasebnosti kriminalcev. Za to ni kriva policija. Določila je to politika preko informacijske pooblaščenke (takrat še pooblaščenca). Če je politično koristno za vladajoče, informacije o storilcih praviloma sicer scurljajo v javnost preko z oblastjo povezanih medijev. Ker so v vladi med seboj sprte stranke, občasno doleti tudi njih in izvemo tudi za kakšno Lidijo Mavretič, ki tihotapi migrante.
Zasebnost tihotapcev policija strogo varuje
A to je bila bolj izjema, ker policija zasebnost tihotapcev sicer strogo varuje, da drugi ljudje ne bi izvedeli, kdo to počne. Tihotapcem migrantov bi lahko namreč pokvarilo ugled, ki ga sicer uživajo v skupnosti. Zaradi tega varovanja zasebnosti v medijih tudi nista bila objavljena ime in priimek nesrečnega mladeniča iz Sirije, ki je umrl po prečkanju Kolpe. Po tem, ko je izgubil življenje, smo mu v Sloveniji odvzeli celo pravico do imena in priimka. Tudi imena in priimki drugih umrlih so prikriti javnosti. To nikakor ni kakšna evropska politika. Obratno. Imena umrlih tujcev, ki so jih odkrili v tovornjaku v Angliji, lahko preberete v njihovih medijih.
Tudi imena in priimki umrlih v klubu Bataclan v Parizu so bila vsa objavljena. V rock klubu in drugod po Parizu so na poslušalce streljali verski skrajneži, del jih je z Bližnjega vzhoda pripotoval v Pariz med migranti, ki so takrat brez resnega nadzora, ker so vladi Mira Cerarja stvari takrat nekoliko ušle iz rok, množično potovali tudi čez Slovenijo. Poznejše preverjanje v Sloveniji, kdo od tistih, ki je streljal ali se razstrelil v Parizu, je potoval čez naše ozemlje, je bilo nemogoče, ker ni bilo resnih evidenc, le manjši del migrantov so z odvzemom prstnih odtisov vključili v evidenco. Dokumenti, ki so jih imeli migranti, pa so bili zelo pogosto ponarejeni. Po pokolu so oblasti popravile procedure. Imena žrtev so mediji objavili zaradi pietete in spodobnosti.
Ko so se zaleteli pri sodnici
Slovensko varovanje zasebnosti kriminalcev je razlog, da javnosti avgusta iz policije niso smeli razkriti, kdo je vozil belega fiata punta z goriškega registrskega območja, ki je zapeljal proti novinarki Mojci Dumančič, snemalcu in ruskemu turistu, ki sta ga intervjuvala na Kolodvorski poti na Trgu Evrope v Novi Gorici. Mediji so to razglasili za širok napad na medije in svobodo tiska. Potem pa je vse potihnilo. Varovalo se je zasebnost napadalca na medije. Tudi mediji sami so jo varovali. Tudi v Novi Gorici je bila na srečo poškodovana le oprema, vredna nekaj tisoč evrov. Voznik je z vozilom zapeljal proti članu snemalne ekipe, ki je odskočil, ter se zaletel v kamero, ki je bila postavljena na stojalu, in jo poškodoval. Voznik je potem preko nekdanjega mejnega prehoda v Solkanu pobegnil v Italijo. A se je pozneje oglasil na policiji, ki ji ni neznan iz poslov v povezavi z drogami, smo lahko izvedeli pozneje iz policije. A brez imena.
Napad na Tiffany obsodili mnogi politiki
Ob premierju se je na napad na Metelkovi odzvalo še več politikov, pretežno z leve. To je bilo zanimivo, ker je podobna terminologija, kot naj bi jo uporabljali napadalci, značilna za politične aktiviste s tega pola. Poimenovanje ženskih spolnih organov, ki prihaja iz Balkana, v javnih komunikacijah rad uporablja, denimo, Domen Savič, ki ga je te dni sprejel sam predsednik državnega zbora Dejan Židan. Podobnim ritualom, ko politiki skočijo z izjavami in potem zavlada molk, smo bili priča že junija, ko se je močno pretepena v mariborskem kliničnem centru znašla sodnica Daniela Ružič. Iz SD so takrat sporočili celo, da gre “za nesprejemljivo dejanje tistih, ki menijo, da so v naši državi nad zakoni in ustavo”. Šef te stranke Dejan Židan, ki vodi tudi DZ, je sporočil, da to vidi “kot napad na celoten pravosodni sistem in na vrednote, na katerih je z ustavo utemeljena Slovenija”. Oglasil se je tudi šef vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in se s sodnico Alenko Zadravec javno vprašal, “ali ni ta nasilni izpad tudi posledica dogajanj v zadnjih letih, ko so nespoštovanje sodniške funkcije ter neupravičeni verbalni napadi na sodstvo ter sodnike postali stalnica”.
Politiki in šefi vrhovnega sodišča pa so hitro utihnili, ko je policija brutalnega pretepa sodnice Ružič potem osumila njenega partnerja Andreja Horvata, s katerim se je ta menda razhajala. Kaj je bilo v ozadju, še danes ni povsem jasno. Ker je bilo jasno, da dolgo ne bomo ničesar izvedeli in ker so politiki sprožili politično razpravo o ozadjih, sem v spletnem časopisu bralcem ponudil anketo. Po tednu je bil rezultat takšen:
Peter Jančič, Spletni časopis