Več kot sedem mesecev je minilo od poplav, a ljudje še danes nimajo strehe nad glavo, kot jim je bilo obljubljeno. Obljube države so bile velike, kar pa je oškodovanim v poplavah ostalo, je eno veliko razočaranje. Tako menita Marjan Rakun in Angela Kutnar iz Ljubnega pri Savinji, ki sta ogorčena nad vladno in birokratsko neorganiziranostjo tudi v krizni situaciji, kot so bile avgustovske poplave.
Hitra in učinkovita pomoč, gradnja novih hiš, pridobivanje dovoljenj za gradnjo. Vse to je bilo obljubljeno v najkrajšem možnem času za tiste, ki so ostali brez strehe nad glavo. Marjan Rakun je z nami delil izkušnjo iz leta 1990, Angela Kutnar pa je še danes brez lastne strehe nad glavo zaradi neznosne birokracije in slabe komunikacije ter organizacije tako države kot občine.
Gospod Marjan Rakun je povedal, kako so po poplavah novembra 1990 v pol leta zagotovili obnovo uničenih domov. Menda ima tudi dokumentacijo, kako so tedaj hitro sanirali posledice poplav, ki so 1. novembra prizadele Rakuna in številne prebivalce občine. Tako kot je avgusta marsikdo bežal iz lastnega doma, je bil to prisiljen storiti tudi Rakun s svojo družino, takrat z devetletnim sinom in hčerko, staro le en mesec. A manj komplikacij z birokracijo je bistveno olajšalo njihov čas od poplav do selitve v novo hišo. “Danes pa niti papirji niso urejeni, ničesar ni,” je dejal Rakun, ki tokrat sicer ni bil poplavljen, a so bili poplavljeni njegovi znanci, ki morajo še danes prebivati kot “begunci”, se je izrazil. Sicer je dejal, da država sama bistveno ni pomagala, kolikor so pomagali dobri ljudje in rudnik Velenje, ki se je takrat ponudil za pomoč. V dobrih 14 dneh so dobili dovoljenje za gradnjo nove hiše, kmalu za tem so naredili tudi izkop. Konec decembra so na novi hiši postavljali že streho, v katero so se nato vselili konec aprila, saj jim mraz ni dopuščal takojšnje vselitve.
Precej slabo izkušnjo po poplavah je z nami delila tudi gospa Angela Kutnar, prav tako iz Ljubnega ob Savinji. “Trenutno smo vsi v najemu, več ali manj smo si morali vsi sami poiskati najemno stanovanje,” ki ga je do novega leta plačeval Center za socialno delo, od novega leta pa od 450 evrov na mesec plačuje 150 evrov CSD, 115 evrov Občina Ljubno ob Savinji, preostanek pa sama, “njih ostalo potem ne zanima”. V času po poplavah se je gospa odzvala na razpis na socialnih omrežjih, kjer so nekateri od prodajalcev avtomobilov izbrali nekaj tistih, ki jim bodo podarili avtomobil. Gospa se je odzvala na dva oglasa in imela je to srečo, da je dobila dva avtomobila, nakar so ji na CSD očitali, da je lastnica dveh avtomobilov. “Pri drugem me je priporočila občina, ki je bila v stiku s fundacijo, ki je avtomobile podarila,” je dejala. A to je bila le ena od komplikacij s CSD glede izplačila pomoči, saj so ji očitali tudi lastništvo stanovanja v Kamniku, kjer živi njen nekdanji mož. A spomnimo, da je bilo v obvestilih pri izplačilu pomoči poplavljencem rečeno, da na premoženje ne bodo gledali.
“So obljubljali, da bo občina vse uredila, našla parcele in vse, pa tudi župan Franjo Naraločnik je to govoril, o nekih dogovorih s kmeti,” je pojasnila in dodala, da so to vsa kmetijska zemljišča in da je župan pritiskal nanje, da “morajo to zdaj takoj kupit”, saj jih v nasprotnem primeru lahko nekdo prehiti. “To se nam je že dvakrat zgodilo, da so nam pred nosom parcelo prodali, a ti ne moreš kupiti, če nisi kmet!”. Gospe Kutner je odneslo hišo, zato je ostala tudi brez dokumentov o hiši, ki jih očitno tudi na občini nimajo, saj občina še do danes ni prišla popisat škode. O tem naj bi sestankovali 2. februarja, a se do danes ni še nič premaknilo, kje je šele obnova.
“Nobene stvari še država ni dala,” je bila ogorčena Kutnar, ki je prejela enkratno pomoč od države, medtem ko je vso ostalo denarno pomoč dobila od donacij različnih podjetij.