Videti je, da skrajnega levičarstva na Ustavnem sodišču ne bo kmalu konec – kandidaturo sta za časnik Dnevnik zaenkrat potrdila nekdanja predsednica sodniškega društva Vesna Bergant Rakočević in vodja specializiranega in kazenskega oddelka na ljubljanskem okrožnem sodišču Ciril Keršmanc. Funkcija pa naj bi zanimala tudi predsednika vrhovnega sodišča, “pištolerosa” Miodraga Đorđevića, Nino Betetto in Primoža Gorkiča. “Sami naši” torej. Član NSi Janez Pogorelec, ki je v preteklosti že neuspešno kandidiral, se tokrat ne bo prijavil, Franci Matoz pa špekulacij, da naj bi bil eden izmed kandidatov, ne komentira.
Danes se izteče rok za prijavo kandidatov na dve mesti za ustavnega sodnika. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je javni poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za dve prosti mesti ustavnih sodnikov objavila konec aprila, danes pa se izteče rok za prijave. Nova kandidata bosta nadomestila levo aktivistko Špelco Mežnar in Marka Šorlija, slednji je sicer do zdaj predstavljal glas razuma na ustavnem sodišču in je bil eden od treh nekontaminiranih ustavnih sodnikov ter ni pripadal zloglasni šesterici, ki je skoraj vedno glasovala po godu leve politike. Šorliju in Mežnarjevi mandat namreč poteče.
Poleg višje sodnice Vesne Bergant Rakočević, ki jo za ustavno sodnico predlaga inštitut za primerjalno pravo pri ljubljanski pravni fakulteti, nam je kandidaturo potrdil tudi vodja kazenskega in specializiranega oddelka na ljubljanskem okrožnem sodišču Ciril Keršmanc.
Vesna Bergant Rakoćević preverjen kader levice
Spomnimo, Vesna Bergant Rakoćević, sicer prek moža Igorja E. Berganta, aktivista-novinarja RTV Slovenija, del klana Bergant-Rakoćević, se je zahvalila. Postala je razvpita, ko je sodnici, ki je Janšo spravila za rešetke, čestitala za pogum. Zapis se je pojavil na koncu članka v reviji Pravna praksa z naslovom “Zakaj meni nihče ne piše sodb v Murglah”.
S temi besedami se je takrat Rakočevićeva zahvalila sodnici Barbari Klajnšek, ki je obsodila Janšo v zadevi Patria. Zanos predstavnikov tranzicijske elite v sodniških vrstah je bil tako močan, da so čustva prevladala nad profesionalno držo, ki jo od sodnikov pričakujejo. Spomnimo, da gre tudi za osebo, ki je povezana s spornim upokojenim sodnikom Brankom Maslešo (kako ga je v povezavi s sporno diplomo čustveno branila …).
Zakonca Bergant sta nekakšen simboličen primer prepletanja posameznih vej oblasti, ki bi se morale v zdravi demokraciji medsebojno nadzirati, si gledati pod prste, biti neodvisne ena od druge.
Precej manj je v javnosti poznan njen oče Slobodan Rakočević, ki je bil v nekdanjem režimu vidni funkcionar SZDL (Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije). Znano je, da je še ob koncu osemdesetih zagovarjal in opravičeval cenzuro, ki jo je izvajal totalitarni režim. Klan Bergant-Rakočević sicer slovi kot pomemben vezni člen med levo politiko in slovenskim krivosodjem (več tukaj).
Drugi kandidat službuje na sodišču, ki grobo krši zakonodajo, njega pa so tožilci v preteklosti obtoževali pristranskosti
Drugi kandidat Ciril Keršmanc je vodja specializiranega in kazenskega oddelka na ljubljanskem okrožnem sodišču, pri katerem je več domačih in mednarodnih institucij zaznalo kršitve človekovih pravic.
Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru odvzetih otrok z decembra lani je pokazala vrsto kršitev, med drugim celo nepravilnosti pri delovanju predsednika okrožnega sodišča Marjana Pogačnika. Pri izbiri sodnice, ki je vodila postopek, je celo kršil nacionalno zakonodajo, saj ni upošteval pravnega reda o naključni dodelitvi zadev, pri tem pa naj bi se enako zgodilo še pri drugem primeru. Z zadevo je bil seznanjen tudi sodni svet, ki je prav tako zaznal kršitve. Pogačniku zaradi tega grozi tudi razrešitev.
Dne 9. 1. 2025 se je sodni svet seznanil s sodbo Evropskega sodišča in od predsednika Pogačnika zahteval pojasnila. Po 64. členu zakona o sodiščih predsednika sodišča razrešijo funkcije, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev.
Keršmanc je postal javnosti znan, ko je sodil v zadevi umora znanega igralca Gašperja Tiča, ki ga je umoril Stefan Cakić. Tožilka Tamara Gregorčič je takrat zahtevala njegovo izločitev, saj naj bi se v procesu zaslišanja prič jasno postavil na stališče, da je Tič Cakića spolno zlorabil in da je ta ravnal v samoobrambi – čeprav ga je Cakić zabodel kar 17-krat, zaradi česar je Tič izkrvavel. Spomnimo, sodnik po poklicni dolžnosti v procesu ne sme kazati jasnih subjektivnih znakov naklonjenosti eni od različic dogodka, ampak mora skozi postopek z izvajanjem dokazov priti do objektivne resnice.
Kaj se nam obeta na ustavnem sodišču?
Trenutni nabor kandidatov za ustavne sodnike daje jasno vedeti, da se bodo politične sodbe 6 : 3 v bodoče spremenile v politične sodbe 7 : 2, kjer bo sedem levih političnih aktivistov po diktatu leve politike odločalo točno tako, kot si želi globoka država.
Prav tako bo to garant, da se o ustavnosti (zelo očitno neustavnega) Zakona o Radioteleviziji Slovenija ne bo nikoli zares odločalo in bo zadeva za zmeraj ostala zabetonirana v pravnih sivinah in predalih ustavnega sodišča. Tudi starši, ki svojih otrok ne šolajo v državnih institucijah, nikoli ne bodo deležni pravice, da jim država plača javni program šolanja, čeprav je to jasno neustavno. Vsakič, ko bo na tehtnici svobodna ekonomska pobuda, proti centralnoplanskemu gospodarstvu in vodenju družbe, bo rezultat enak: sedem proti dva. Defacto torej postajamo socialistična država.
Seveda koaliciji ne bo težko izglasovati ustavnega sodnika po svojem okusu, saj uživajo močno (koronsko) večino v parlamentu.
I. K.