Nizozemskega ministra za finance, ki je hkrati predsednik Evroskupine, Jeroena Dijsselbloema, je resnično zanimalo, kaj se je dogajalo v NLB. Pravi, da težko razume, da je kriminal takšnih razsežnosti lahko ostal skrit očem javnosti. Za kaj takega je namreč potrebna mreža. To pa potem ni več samo kriminal, ampak organiziran kriminal.
Evropska poslanka Romana Tomc se je včeraj udeležila srečanja odbora PANA (za preiskovanje davčnih utaj in nepravilnosti) s finančnimi ministri nekaterih držav članic Evropske unije. Finančni ministri Nemčije, Nizozemske, Italije in Irske so predstavili ukrepe, ki so jih njihove države izvedle v okviru boja proti pranju denarja in financiranju terorizma, ter posledice, ki so jih ti prinesli za njihove finančne sisteme.
Strinjali so se, da so ukrepi, ki jih je Evropska unija sprejela od izbruha afere Panama Papers, pozitivno vplivali na finančno stanje v njihovih državah. Razkrivanje informacij in poglobljeno sodelovanje med ustreznimi organi pa sta glavna koraka na poti k preprečevanju in hitremu odkrivanju nepravilnosti.
Evropa se je seznanila z največjim pranjem denarja v zgodovini Slovenije
“Nadzor in ukrepanje v primeru nepravilnosti sta v rokah za to pristojnih nacionalnih institucij. A več kot očitno postaja, da so te v nekaterih primerih popolnoma zatajile,” je v sklopu razprave poudarila evropska poslanka Tomčeva. Očiten primer tega je Slovenija in afera Nove Ljubljanske banke. Pristojne institucije in odgovorni so vedeli za sporno dogajanje v največji državni banki, a se niso odzivali. Zadevo so želeli pomesti pod preprogo, dokler ni preiskovalna komisija državnega zbora odkrila, da je bila v letu 2010 prek NLB oprana skoraj milijarda evrov nakazil iranske državne banke, v času, ko je za to državo veljal embargo.
Finančni ministri bi zadevo predali organom pregona in celo parlamentu
Nadaljevala je: “Kako bi vi, kot finančni minister ukrepali v primeru, če bi izvedeli, da se v vaši največji državni banki dogajajo zelo sumljive stvari in da je po vsej verjetnosti prišlo do pranja denarja?” Rdeča nit vseh odgovorov je bila, da bi, kot finančni ministri, zadevo vzeli zelo resno in jo seveda predali v reševanje organom, ki se na nacionalni ravni s tem ukvarjajo, tudi policiji, celo parlamentu. Finančni minister Nizozemske, Jeroen Dijsselbloem, tudi predsednik Evroskupine, je bil nad vprašanjem še posebej začuden in je takoj zaslutil, da je bilo to postavljeno s posebnim namenom, o čemer se je v nadaljevanju tudi pozanimal. Po njegovih besedah do takšnih zlorab ne bi smelo prihajati, če bi bil nadzor učinkovit. Še posebej pa je to nesprejemljivo za banko v državni lasti, kjer ima tudi finančni minister veliko odgovornost.
V neformalnem pogovoru po koncu srečanja je dodal, da ga zelo čudi, da institucije v Sloveniji niso reagirale, še posebej, če so bile o tem obveščene. Tudi državni vrh bi moral ukrepati v okviru svojih pristojnosti. Zaključil je: “Kot finančni ministri nismo zadolženi za pregon kriminala, za to ima vsaka država svoje institucije. Vendar nas to ne razrešuje odgovornosti, da o tem ne poročamo in prijavimo takšnih sumov ustreznim institucijam. Seveda se pričakuje, da te nato ukrepajo.”
C. Š.