Z zgodovinarjem in ministrom za kulturo v prejšnji vladi dr. Vaskom Simonitijem smo se pogovarjali o evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, škandaloznih potezah, ki jih izvaja njegova naslednica na tem mestu, delovanju Golobove vlade, dogajanju v medijskem prostoru in drugem aktualnem notranjepolitičnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Gospod Simoniti, v sredo, 23. avgusta, smo zaznamovali evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, ki ga je leta 2009 določil evropski parlament. Nedvomno je pomembno, da se spominjamo žrtev vseh totalitarnih režimov, ki so pustošili po Evropi in svetu v 20. stoletju!? Na akademiji, ki je sledila maši v ljubljanski stolnici, je slavnostni govornik dr. Matej Avbelj dejal: »Kot človeku se mi zdi samoumevno, da zaznamujemo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. Zakaj? Zato, ker so določene stvari samoumevne, so resnične ne glede na to, kako jih sodi človek, kako jih označuje ali (ne)spoštuje večina.«
Simoniti: Dvajseto stoletje je bilo v dobršni meri stoletje organiziranega zla. Spoznanje o tem se je začelo v večji meri kot kadar koli prej uveljavljati v precejšnjem delu Evrope, če ostanemo le pri njej, šele po drugi svetovni vojni. To spoznanje zahteva namreč ozaveščenega posameznika, svobodnega in zavezanega, če si sposodimo misel nekega pisatelja, »religiji dobrega spomina«. Pri tem seveda ne gre za to, da bi se spominjali le dobrih stvari, ampak za to, da bi se čim manj preteklosti izgubilo v pozabi. Ogromno je že napisano, upodobljeno in zabeleženo o totalitarnih režimih na vseh ravneh znanstvenih in umetniških praks, a varnost poti, ki naj bi izhajala iz razumevanja religije dobrega spomina, je še vedno bolj ali manj ogrožena. Tudi zato je prav in celo nujno, da posebej zaznamujemo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov.
DEMOKRACIJA: Kako to, da je pot v totalitarni režim še vedno mogoča? Vidite tudi pri nas tako možnost?
Simoniti: Vsekakor. Svobodna demokracija je že sama po sebi krhka in zahteva dosledno spoštovanje postavljenih pravil in institucionalnih razmerij, ki so potrebna za dobro delovanje take družbene ureditve. Pri nas demokracija počiva na dediščini totalitarnega režima, ki sili z mišljenjskimi vzorci in praksami v našo sedanjost. Tu imamo ogromne težave. Ob tem se pojavljajo nove generacije, ki se naslanjajo na idealizirano podobo mrtvih vzornikov – gre za idealiziranje zla, hkrati pa imajo sedanje vzornike, ki ščuvajo k vnovični vzpostavitvi totalitarnega režima. Takšen režim na srečo ni mogoč, ker obstajajo različne izvorno demokratične svetovnonazorske politične stranke, ki imajo za zdaj še tolikšno specifično težo, da se politični sistem ne prekucne povsem v preteklost. Tako se trideset let s težavo ohranja vsaj invalidna demokracija. V taki stvarnosti biti zagovornik prejšnjega totalitarnega režima, kar pomeni biti zagovornik političnega nasilja, ne predstavlja nikakršnega problema. Celo še več: z relativizacijo in opravičevanjem prejšnjega zločinskega početja komunističnega gibanja ter zagovarjanjem ali pa zamolčevanjem dejanj njegovih mrtvih in predvsem še živih akterjev se skuša zabrisati razlika med demokratično in nedemokratično politično ureditvijo. V novo stvarnost se poskuša pripeljati vsa ideološka navlaka prejšnjega režima.
DEMOKRACIJA: Vlada Republike Slovenije je na svojem X- računu (prej Twitter) na ta dan zapisala, če jo citiram: »Države članice EU danes obeležujemo evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, ki ga je leta 2009 določil evropski parlament. Obsojamo vse zločine proti človečnosti in sočustvujemo s svojci žrtev. Slovenski narod je še posebej trpel zaradi fašizma in nacizma.« Vas preseneča, da so spustili omembo komunizma?
Simoniti: To me pa res prav nič ne preseneča. Kako naj bi omenjali komunizem in se spominjali žrtev tega zločinskega sistema, če mladi politiki, člani vlade, tak sistem idealizirajo, javno častijo ustanovitev komunistične partije in se javno klanjajo njenim voditeljem. In kako naj bi omenjali komunizem in se spominjali žrtev tega zločinskega sistema, če je zadnji predsednik te organizacije še tu, med nami, in skupaj s svojim krogom, v katerem seveda ne manjkajo nekdanji aktivni člani zločinske tajne politične policije, nenehno ščuva proti politično drugače mislečim. Vladi naroča, kako zoževati politični prostor in kako ustvarjati pogoje za vnovično prevlado enoumja, političnim prilagodljivcem pa hinavsko ponuja za sodelovanje »mehurčke žlahtne penine«. Če bi namreč omenjali komunizem in žrtve komunizma, nad katerimi se je ta režim znašal vse do svojega konca, bi imeli problem – morda, kar je sicer malo verjetno, celo z lastno vestjo.
DEMOKRACIJA: Se pravi, da vas ne preseneča niti to, da se vodilni državni funkcionarji pod vodstvom predsednice republike Nataše Pirc Musar in predsednika vlade Roberta Goloba na ta dan niso udeležili nobene spominske slovesnosti, vezane na ta dan. To je »pietetnega spominjanja in prebujanja zavesti«, kot je v svoji pridigi opozoril ljubljanski nadškof Stanislav Zore …
Simoniti: Ne, seveda ne. To je ob povedanem povsem logično. Omenjena predsednica države in predsednik vlade pa res nimata zmožnosti lastne presoje o teh vprašanjih. Lahko le posnemata in izvršujeta tisto, kar jima je posredno ali neposredno predlagano. Še zlasti to velja za predsednika vlade, ki ima že po funkciji operativno vlogo, tako da to velja zanj tudi v zvezi z drugimi vprašanji.
DEMOKRACIJA: Kako pa odgovarjate tistim, ki pravijo »pustimo preteklost zgodovinarjem«?
Simoniti: … in obrnimo se v prihodnost! To je velika floskula, s katero naj bi umaknili neprijetne teme naše preteklosti v krog akademskega raziskovanja in razpravljanja. To se preprosto ne da. Tudi najin pogovor se že od vsega začetka vrti okoli preteklosti in zgodovine. Morda bi kdo lahko rekel da zaradi tega, ker sva oba zgodovinarja, vendar ni tako. Vsak človek je sicer že s svojim rojstvom obrnjen v prihodnost, a ga v njegovi sedanjosti močno določa preteklost okolja, v katerega je narojen. S preteklostjo se ukvarjajo pravzaprav vsi. Zakaj se pa postavljajo spomeniki? Zakaj se eni postavljajo in drugi ne? Zakaj nekatere ljudi lahko pokopljemo na določenem pokopališču in drugih ne? Od kdaj? Zakaj? Kdo ustanavlja muzeje in kdo jih ukinja? Zakaj? Kdo določa praznike? In kdo praznike ukinja? Zakaj? Od kod pa vemo, da je danes nekdo fašist? Od kod pa vemo, kaj je to skrajna desnica in kaj žlahtna konservativna stranka? In od kod naj se obrnemo v prihodnost? Od danes? Od včeraj? Od ruske kapelice? Od Bičkove skale? Od Hude jame? Morda od leta 1945? 1981? 1986? 1990? 1991? Itd. itd. In zakaj politični kriminalci zažigajo arhive? Vse to in še marsikaj je močno povezano s preteklostjo in z zgodovino.
DEMOKRACIJA: Včeraj, danes in jutri so torej neločljivo povezani med seboj?
Simoniti: Točno tako. Temporalno – tehnično – jih ločujemo, dejansko pa so med seboj usodno povezani. In če bi imeli v sedanjosti kar se da celovito zaobjet spomin v obliki zgodovine, bi imeli lahko tudi dobro in varno sedanjost, ki bi obetala prepričljivo prihodnost. Vendar ni tako. Glede na dediščino totalitarnega režima, ki še ni ugasnila, prav na tem polju že dobrih trideset let še vedno poteka kulturni boj. Ob razpadanju prejšnje države in zlasti po nastanku samostojne države, ko ni bilo več mogoče nadzorovati zgodovinopisja, sta postala preteklost in njen pomen predmet silovite politične razprave in nasploh družbenega življenja. Pokazalo se je, da je prav premislek o preteklosti osrednjega pomena za razumevanje sedanjosti in za naše delovanje v njej ter za naše pričakovanje prihodnosti. Od tod očitki nekdanjih zgodovinarskih in političnih aparatčikov o revizionizmu, pa o tem, naj se z zgodovino ukvarjajo zgodovinarji itd. Z reprezentacijo zgodovine, in če hočete, z revizionizmom v dobesednem pomenu, kar ne pomeni pačenja zgodovine, ampak ideoloških plašnic osvobojeno raziskovanje, pa se ukvarja seveda vrsta zgodovinarjev, in to zelo kvalitetno, enako uspešno pa tudi visoko kvalificirani in izobraženi poznavalci in raziskovalci zgodovine.
DEMOKRACIJA: V zadnjem intervjuju za Demokracijo novembra lani sva govorila o prvih potezah Golobove vlade in vaše naslednice na ministrstvu za kulturo Aste Vrečko. Nedvomno je bilo za vse nas, ki nam osamosvojitev Slovenije pomeni največji dogodek v vsej slovenski zgodovini, prav neverjetno, da je predsednik vlade Robert Golob v začetku leta na predlog ministrstva za kulturo, ki ga vodi Vrečkova, podpisal škandalozni sklep o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve!?
Simoniti: Namen današnje oblasti je, da je treba vse, kar bi postavljalo pod vprašaj ideološko in materialno navlako prejšnjega režima, izbrisati, odstraniti ali pa vsaj toliko omejiti, da ne povzroča pretiranega vpliva v širšem družbenem okolju. Današnja vlada je tako ukinila Muzej slovenske osamosvojitve, ukinila je dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov pa seveda komunizma ne omenja. Gre jim za to, da je treba ločnico med prejšnjim režimom in sedanjim demokratičnim sistemom, če že ne povsem, pa vsaj čim bolj zabrisati. Osamosvojitev Slovenije tem ljudem dejansko ne pomeni pomembnega zgodovinskega dogodka. V ta kontekst sodi tudi vnovična postavitev kipov z vsebino brutalne socialistične estetike v protokolarno okolje grajske parkovne kulture na Brdu, kar je potrditev tudi popolne duhovne revščine današnjih oblastnikov. Seveda vse to sodi v kontekst večletnega vzpostavljanja prejšnjih vzorcev avtoritarne oziroma totalitarne oblasti.
DEMOKRACIJA: Očitno je, da tranzicijska levica po novem obvladuje vse tri veje oblasti, tudi t. i. četrto vejo oblasti, to je večino medijev. Da na govorim o t. i. civilni družbi in še bi lahko našteval. Kako naj se slovenska demokratična javnost temu upre, da ne bomo postali replika Putinove Rusije?
Simoniti: No, v Rusiji sem ter tja v zraku eksplodira kakšno letalo ali helikopter z ljudmi, ki so sovražni predsedniku države, v tujini koga zastrupijo ruske tajne službe, nekdanji oligarhi in prijatelji predsednika, ki so postali neposlušni, pa »nenadoma in iz neznanih razlogov« skočijo skozi okna v visokih nadstropjih. Sicer pa so zapori polni političnih oporečnikov, svoboda govora je močno omejena, mediji so večinoma pod nadzorom, ovaduštvo je razvito v polni meri itd. itd. Od Rusije nas loči predvsem to, da se pri nas na eni strani nenehno vzdržuje sovraštvo do Katoliške cerkve in njenih vernikov, medtem ko se v Rusiji v odnosu do Pravoslavne cerkve to ne dogaja. Na drugi strani pa je bila v Rusiji cela vrsta političnih umorov politikov, oligarhov in novinarjev, kar je glede na velikost države in število prebivalcev primerljivo z razmerami pri nas – spomnimo se na strahoten poskus umora novinarja Mira Petka pred dvajsetimi leti in na umor predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja pred tridesetimi leti.
DEMOKRACIJA: Kakšne pa so še podobnosti z Rusijo?
Simoniti: Tudi sicer je mogoče najti podobnosti z Rusijo: dobili smo tranzicijske tajkune. Nekaterim se odpisujejo ogromni dolgovi, pa tudi majhni, če so v jasnih političnih povezavah, morebitni sodni postopki proti njim zastarajo, tik pred volitvami proti vodilnemu politiku desne sredine uprizorijo politični proces in ga zaprejo, eni in isti tožilci in sodniki vlagajo obtožnice in vodijo desetine sodnih postopkov tudi proti nekemu drugemu politiku nepretrgoma petnajst let, sodišča ne spoštujejo sodnega reda, nekateri ustavni sodniki so politični aktivisti levice, s posiljenimi sodnimi postopki skušajo ustrahovati politike in privržence »neprimernih« strank, sodstvo in tožilstvo je na vsej vertikali politično skoraj v celoti skorumpirano in dejansko na razpolago levi politični opciji, eskadroni s strani levice organiziranih nasilnežev izvajajo po cestah nasilje, pozivajo k umorom, določajo, kdo je t. i. fašist in kdo t. i. demokrat, državljane skušajo ustrahovati z demonstracijami pred hišami, kjer živijo in delajo, ljudi mečejo iz služb, jim omejujejo svobodo govora, poleg podpiranja klasičnega ovaduštva uvajajo digitalno ovaduštvo, imajo posebno protikorupcijsko komisijo za javno sramotenje ljudi, ustanovljen je svet za sovražni govor z ljudmi, ki sami širijo sovraštvo … Vsemu temu sekundirajo ponižani in ponižni medijski delavci, ki jim je vdanostna poslušnost tajkunskim gospodarjem še edina skrb. Ob tem pa bolj kot podobnost z Rusijo skrbi, da današnja oblast uspešno nadaljuje z razgradnjo demokracije. Zdi se, da je edina moteča ovira na poti tega procesa samo še SDS, njen predsednik in nekaj manjših medijev.
DEMOKRACIJA: Vladna koalicija ima v državnem zboru izrazito večino. Kako gledate ob tem na ravnanja obeh opozicijskih strank SDS in NSi? Predvsem prvo in njenega predsednika Janeza Janšo je v zadnjem času spet napadal zadnji šef partije Milan Kučan …
Simoniti: Če je na javni RTVS, ki jo plačujemo vsi, uspelo v njenem svetu ponovno uvesti pluralizem, v katerem mislijo vsi enako, pa je v državnem zboru nekdanja samoupravljavska glasovalna gimnastika za zdaj prisotna samo v vladni koaliciji. Vladna koalicija ima močno večino in soglasnost vseh ni potrebna. Vendar pa poskusi razgradnje najmočnejše opozicijske stranke, ki je edina resnično profilirana in evropsko primerljiva desnosredinska stranka, ne odnehajo. Ti poskusi sedaj tečejo v glavnem po dveh tirnicah.
Po eni strani koloteka poteka napad na SDS s strani NSi. Moč SDS naj bi se skrhala, s tem ko se je NSi javno odpovedala kakršnemukoli sodelovanju s SDS v prihodnosti. Vlogo neposrednega napadalca na predsednika SDS pa je prevzel vidni član NSi, ki za to, da desni politični pol ne zmaga na volitvah, krivi predsednika SDS. Dejansko pa se je NSi prodala za nekaj služb vladajočemu Gibanju Svoboda. Stranka NSi očitno želi postati »žlahtna konservativna stranka«, kot si jo verjetno predstavlja Milan Kučan. To je stranka SZDL-jevskega tipa, ki ji je dovoljeno, da lahko v javnosti govori o krščanskih vrednotah in človekovih pravicah itd., dejansko pa za ljubi kruhek vodstvene elite stranke poslušno pristaja na vse, kar ji je rečeno.
Po drugi strani koloteka potekajo že desetletja enaki in utečeni poskusi krhanja moči in sramotenja SDS. Milan Kučan, nekdaj nosilec avantgardnosti, nato progresivnosti, sedaj solidarnosti, ki je sovražen do SDS in njenega predsednika, je rad do nedavnega za določene politične procese uporabljal oznake, da so fašistoidni in fašistični. Te oznake je sedaj opustil, ker je verjetno tudi on spoznal, da je človek, ki uporablja take oznake, lahko samo popoln bedak. No, a ni odnehal.
DEMOKRACIJA: SDS je označil za skrajno desno stranko …
Simoniti: Drži. Za SDS je sedaj ugotovil, da je skrajno desničarska. Seveda, kot za marsikatero nesramnost, ki jo izreka, ne pove, kaj je to skrajna desnica in kaj skrajno desničarska stranka. Ob tem njegovem označevanju drugih se je vedno treba vprašati, kdo pa je on, ki lepi drugim take diskvalifikacijske oznake. Predvsem je treba vedeti, da je bil in je miselno tudi ostal tipičen komunistični aparatčik brez vsake populacijske empatije, zavezan etiki nasilja. Bil naj bi predstavnik t. i. humanega socializma, za katerega pa je neki imenitni pisatelj zapisal, »da ni bil nič drugega, kot prikazen popolne surovosti in organiziranega primitivizma«. Je tak človek verodostojen, vreden zaupanja prepričanega demokrata? Po mojem ne!
Vasko Simoniti se je rodil leta 1951. Je doktor zgodovinskih znanosti in upokojeni redni profesor za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter avtor številnih znanstvenih in strokovnih del s področja zgodnje novoveške zgodovine. V razpravah in esejih se je ukvarjal tudi s položajem zgodovinarja v odnosu do zgodovine in s problemi v slovenskem zgodovinopisju, odmevno pa je posegel tudi na področje slovenske zgodovine v 20. stoletju. Med drugim je avtor knjig Vojaška organizacija v 16. stoletju na Slovenskem (1991), Fanfare nasilja (2003), soavtor knjige in razstave Temna stran meseca (1998) in soavtor knjige Slowenische Geschichte: Gesellschaft – Politik – Kultur (2008). V preteklih letih je bil dejaven tudi v javnem političnem življenju in bil vodja volilnega štaba predsedniške kandidatke na volitvah leta 2002, leta 2003 je bil eden od pobudnikov civilne pobude »Nekaj je treba storiti« in član glavnega odbora za Nato. Od leta 2004 je član Zbora za republiko in član Strokovnega sveta SDS za kulturo. V letih 2004–2008 je bil minister za kulturo Republike Slovenije in v prvi polovici leta 2008 tudi predsednik Sveta ministrov Evropske unije za kulturo. V prejšnji vladi je bil znova minister za kulturo RS in v drugi polovici leta 2021 znova tudi predsednik Sveta ministrov za kulturo Evropske unije.
Metod Berlec