Umrl je ustanovitelj in vodja skupine Wagner Jevgenij Prigožin. Kako se je povprečni mladi kriminalec prek zapora povzpel vse do ožjega kroga ruske oligarhije? In kako je eden najtesnejših zaveznikov predsednika Putina postal njegova žrtev?
Če smo še v prejšnji številki pisali o tem, kako se vodja Wagnerjevih plačancev potika po črni celini z načrti po osvobajanju »afriških bratov« in širjenju velike Rusije po drugih celinah, se je ta novi podvig Jevgenija Prigožina končal, še preden se je dobro začel. Kot vse kaže, je Putinovega kuharja doletela smrt, saj naj bi bil ena od desetih žrtev letalske nesreče na letu med Moskvo in Sankt Peterburgom. Zasebno letalo, ki naj bi bilo v Prigožinovi lasti, je strmoglavilo okoli tretje ure popoldne po lokalnem času v Tveru okoli 200 kilometrov od Moskve. Poleg Prigožina so v letalu umrli še njegov namestnik Dmitrij Utkin, Valerij Čekalov, ki je bil zadolžen za varnost pri skupini Wagner, Prigožinov osebni stražar Jevgenij Makarjana, dva pilota in stevardesa. Ruski predsednik Vladimir Putin, ki ga je Prigožin skupaj s svojimi pajdaši poskušal meseca junija »zrušiti s prestola«, je po neljubem dogodku obvestil javnost, da žaluje z družinami vseh umrlih v tragični letalski nesreči, in potrdil, da prve ugotovitve s kraja nesreče pričajo o smrti več vodilnih članov njegove plačanske milice. Za Prigožina, nekoč tesnega zaveznika, je dejal, da je bil talentiran človek, ki pa je storil številne napake v svojem življenju. Seveda ni pozabil omeniti uspehov njega in njegovih plačancev, ki so »pomembno pripomogli k skupnemu boju proti neonacističnemu režimu v Ukrajini«.
»Putinov kuhar«
Jevgenij Prigožin je resnično živel polno življenje in pri tem pokazal svoje talente na različnih področjih. Potem ko mu je v mladosti poškodba razblinila sanje o športni karieri tekača na smučeh, se je hitro znašel v kriminalnih vodah. Prva obsodba ga je doletela leta 1979, ko je bil kot osemnajstletnik obsojen na 30 mesecev pogojne zaporne kazni zaradi tatvine. A že naslednje leto se je v Sankt Peterburgu obkrožil z ekipo kriminalcev, ki je z vlomi pustošila po mestu, vse dokler ga niso ujeli med nasilnim ropom, v katerem se je fizično spravil tudi nad starejšo žensko. No, ta zločin pa mu je nakopal konkretno kazen, saj je nadaljnjih devet let preživel v zaporu. Po skrajšani kazni zaradi lepega vedenja se je podal v podjetniške vode. Najprej samo kot prodajalec hotdogov, kasneje pa je postal solastnik različnih podjetij, ki so se ukvarjala z mednarodno trgovino, gradbeništvom, marketingom in seveda igralništvom. Mimogrede je sodeloval pri vzpostavitvi prvih igralnic v Sankt Peterburgu, ki jih je tamkajšnje podzemlje vzpostavilo prav v obdobju, ko je Putin predsedoval nadzornemu odboru za igralnice in igre na srečo. Ena od glavnih gospodarskih panog v njegovem poslovnem portfelju je bila tudi kulinarika. V sodelovanju s poslovnim partnerjem je tik pred prelomom tisočletja odprl številne elitne restavracije, v katerih so bili redne stranke tudi politiki tako visokega ranga, kot je Putin, kar ga je pripeljalo do novih restavracij in vladnih pogodb za postrežbo, ki so ga okitile z vzdevkom »Putinov kuhar«.
Namesto zajemalke puška
V prvem desetletju novega tisočletja so se za Progožina začeli vrstiti poslovni uspehi. Milijonske vladne pogodbe za strežbo in dostavo hrane, vse od predsedniških večerij pa do zajtrkov v kasarnah, so omogočile, da je v popolnosti zaživel življenje oligarha. A vile z bazeni in jahte ter osebna letala niso bila dovolj. Leta 2014 se je rodil zasebni vojaški bataljon, ki ga danes poznamo pod nazivom Wagner. Slednji je svoje delovanje začel s podporo lokalnim ruskim milicam v ukrajinskem Donbasu, do katerih je prišlo po ruski nezakoniti aneksiji Krima. Prigožin se je sicer vse do leta 2022 otepal kakršnihkoli vezi s plačansko skupino, več medijev je celo tožil zaradi »lažnih navedb« o njegovih vojaških podvigih, medtem ko je Wagner pustošil po Ukrajini, Siriji in Centralni Afriki. Glede na Prigožinovo vojaško ozadje oziroma pomanjkanje le-tega je mogoče sklepati, da je bil on samo vlagatelj, medtem ko je plačanske enote operacijsko vodil prej omenjeni Utkin, dokler se ni poslovnež in kriminalec odločil ugrizniti roko, ki ga je hranila.
Neuspešen pohod na Moskvo in poslednji let »hodečega mrtveca«
Tako smo prispeli do letošnjega junija, ko se je Prigožin skupaj s svojimi bojevniki po mesecih mesarskega klanja na fronti, stalnih sporih z ruskim vojaškim vodstvom in smrtih številnih drugih ruskih oligarhov odločil za pohod na Kremelj. Za en večer so bili vse oči uprte v Rusijo, kjer so po hitrih premikih Prigožinove oborožene kolone številni za trenutek pomislili, da je morda konec Putinovega režima. A seveda se to ni zgodilo. Tankovska kolona se je ustavila 200 kilometrov pred Moskvo, beloruski predsednik Aleksander Lukašenko pa se je s svojim znancem Prigožinom dogovoril, da slednji s svojimi tovariši zapusti Rusijo in odide v sosednjo Belorusijo. In to je bil po mnenju številnih trenutek, ko je Jevgenij Prigožin umrl. Po medijih sicer krožijo govorice o tem, da bi bil lahko še živ, da je bodisi sam ali pa celo v sodelovanju s samim Putinom zarotniško zaigral svojo smrt. Res je sicer, da Putin kljub rabi preteklika, ko je naslavljal mrtvega znanca, slednjega nikoli ni neposredno oklical za mrtvega, a po njegovih dejanjih oziroma »številnih napakah«, kot je rekel Putin, seveda ni možnosti, da bi lahko še naprej živel. Veliko verjetnejše je, da je v zadnjih dveh mesecih po številnih grožnjah zoper njegovo družino s strani ruskih obveščevalcev uredil še zadnje podrobnosti pri primopredaji v Afriki, kjer od letos operira nova ruska plačanska skupina Convoy pod vodstvom Konstantina Pikalova, preden je »hodeči mrtvec« še zadnjič poletel in z drugimi zarotniki padel v Tveru.
Arian Sajovic