Novinarji brez meja (sicer skrajno levo združenje mednarodnih novinarjev) poročajo, da je Slovenija po indeksu svobode na 50. mestu. Medtem baltske države (nekoč del Sovjetske zveze) zasedajo visoka mesta takoj za razvitimi evropskimi demokracijami. Kaj je narobe s slovensko medijsko krajino in kaj se lahko naučimo od Baltov?
3. maja obeležujemo mednarodni dan svobode medijev. Ob tej priložnosti vsako leto mednarodna organizacija Novinarji brez meja objavlja indeks svobode medijev. Letos je tema indeksa problematika lažnih vsebin, t. i. “fake news”.
Slovenija je zasedla 50. mesto med 180 državami. Od lani je napredovala za štiri mesta. Pavol Szalai, predstavnik Novinarjev brez meja, pristojen za Evropsko unijo in Balkan, je za Val 202 povedal, da indeks temelji tudi na podatkih iz leta 2022: “To pomeni, da zajema tudi obdobje, ko je vlada pod vodstvom Janeza Janše pritiskala na javne medije ob pomoči svojih komunikacijskih teles in ko je Janša kot predsednik vlade nadaljeval napade na novinarje.”
Za novinarje brez meja Golobova vlada “osvobaja” RTV
Treba je poudariti, da so Novinarji brez meja skrajno leva organizacija, ki so dve leti, od 2020 do 2022, vztrajno ponavljali laži slovenskih aktivistov izvoženih v tujino za dnevnopolitične obračune z desnico, pri tem pa dostavljenih podatkov niso preverjali, saj so na besedo verjeli levim kolegom iz Slovenije.
Kljub vsemu ugotavljajo, da se poskusi omejevanja neodvisnosti javnih medijev niso nehali. A pri tem ne problematizirajo nove vlade, saj pravijo, da je “nova vlada poskusila zagotoviti neodvisnost RTV Slovenija”, kar le odraža absolutno nevednost o tem, kaj želi vlada z zakonom o RTV zares doseči (berite: popolno podreditev javnega zavoda).
Čeprav novinarji brez meja Slovenijo še vedno vidijo le skozi rožnata očala slovenskih levih aktivistov, je vendarle pomenljivo, da so višegrajske države daleč pred nami na indeksu svobode. In za to ni kriv Janez Janša niti trenutno vodstvo RTV.
Zakaj nas prehitevajo Balti?
Litva je recimo na sedmem mestu, Estonija na osem mestu – pred njimi pa le razvite zahodnoevropske države z večstoletno medijsko tradicijo svobodnega poročanja. Kaj torej delajo prav, da se jih niti skrajno leve aktivistične organizacije ne lotevajo in obtožujejo kršenja medijskih pravic, ne glede na to, da gre za izredno neoliberalne države? Kaj je torej drugače?
Preprosto. Balti nimajo svojih Petričev, Kosov, Odlazkov, Petanov in skladov KB1909, ki bi imeli zveze v svetovni socialistični medijski internacionali in bi agitirali proti desni medijski sceni. Imajo pa veliko proste podjetniške pobude in tujega lastništva medijev (ki mu ni mar za dnevno-politične delitve).
Litva in Estonija kot primera medijske svobode
Poglejmo primer Litve. Na stotine delniških družb, ki so nastale v prvih letih litovske neodvisnosti, je bilo najprej prodanih lokalnim poslovnežem in podjetjem. Te so nato do konca 90. let kupile velike založbe ali tuji investitorji. Danes je večina litovskih medijev v lasti tujih korporacij, ki medije dojemajo predvsem kot poslovno priložnost, ne pa kot orodje za politično agitacijo, podkupovanje političnih strank in kaznovanje neposlušnih politikov. Večina tiska je izumrla (berejo ga le še starejši, ki so odraščali v Sovjetski zvezi), bralci pa so se preselili na splet.
Tudi v Estoniji so imeli pred Sovjetsko okupacijo bogato tradicijo svobodnih, do oblastnikov kritičnih medijev, ki pa so v času ruske nadvlade povsem izginili, nekateri pa so se spremenili v inštrument komunistične partije. Po letu 1988, ko je Gorbačovova administracija dovolila več medijske svobode, pa so njihovi mediji igrali pomembno vlogo v narodnoosvobodilnem procesu, po osamosvojitvi pa je bila Estonija priča hitremu razvoju medijskega poslovanja s širjenjem medijskih akterjev.
Temu je v 90. letih prejšnjega stoletja sledila rast konkurence med korporacijami, dokler se niso združile v večja podjetja, ki so jih pogosto kupili tuji investitorji. Mediji, ki so skoraj izključno v zasebni lasti in organizirani v delniške družbe z več manjšimi zasebnimi delničarji, so hitro ugotovili, da je tisk preteklost in se preselili na splet – k temu je pripomoglo dejstvo, da je 91-odstotkov estonskih prebivalcev digitalno pismenih.
Kaj imajo Balti in česa mi nimamo?
Balti imajo resne lastnike, ki medijski posel vidijo kot svojo osnovno dejavnost, s katero želijo ustvarjati dobiček, ne pa zato, da bi vplivali na politike in ustoličevali sebi prijazne oblastnike. Namesto “smetarskih” Odlazkov imajo tuje in domače podjetnike, ki želijo razvijati medijsko krajino in se prikupiti bralcem, poslušalcem in gledalcem tako na levici, desnici kot sredini.
Tudi zato jih še skrajno levi Novinarji brez meja vidijo kot neproblematične države, saj država nad mediji nima skoraj nobenega vpliva, razen ko gre za vprašanja nacionalne varnosti (leta 2016 je bila npr. v Litvi izvedena racija, kjer je bilo aretiranih šest novinarjev, za katere se je na koncu izkazalo, da so ruski dvojni agenti). Vprašanje zaupanja v medije je torej preprosto: pridobi se s korektnim delom in zasebnim lastništvom.
Andrej Žitnik