fbpx

6. april 1990: Opozicija že pokopava Demos

Ciril Ribičič in Milan Kučan. (Foto: STA)

Petdeseta obletnica začetka aprilske vojne v Jugoslaviji je na ravni federacije minila v znamenju pretresov na Hrvaškem. V Sloveniji je bil tisti konec tedna nekakšen intermezzo, ki je omogočil več prostora za med- in znotrajstrankarska prerivanja.

Na Hrvaškem je predsednik dr. Franjo Tuđman očitno poskušal umiriti žogico po velikonočni zaostritvi in je kar nekaj pomirljivih tonov namenil srbski skupnosti. Zdelo se je celo, da se Hrvaška nekoliko odmika od popolne osamosvojitve kot končnega (in edinega mogočega) cilja svojih prizadevanj. Isti konec tedna pa se je za samostojno makedonsko državo in za odcepitev od Jugoslavije odločno izrekla največja, a opozicijska makedonska stranka Notranja makedonska revolucionarna organizacija (VMRO-DPMNE). Strankin kongres je v imenu Slovenske demokratične zveze pozdravil poslanec Anton Tomažič.

V Sloveniji je bilo pestro predvsem na strankarskem prizorišču. V vrstah Demosa so odmevale vse glasnejše zahteve Slovenske kmečke zveze – Ljudske stranke(SKZ-LS) po zamenjavi sekretarja (ministra) za kmetijstvo Jožeta Osterca, ki je sicer prihajal iz njenih vrst. Predsednik stranke (ki je imela od vseh Demosovih v slovenski skupščini največ poslancev) in član republiškega predsedstva Ivan Oman je 6. aprila 1991 o tem spregovoril na srečanju s strankarskimi kolegi s sežanskega konca v Štjaku. Presenetljivo ostro je ocenjeval vladno kmetijsko politiko. Deset mesecev Peterletove vlade je označil za izgubljeni čas za kmetijstvo in napovedal, da bo stranka na tem področju prevzela pobudo. Če partnerji ne bi prisluhnili njenim predlogom, je Oman zarožljal celo z izstopom iz Demosove koalicije, kar naj bi po njegovem mnenju povzročilo padec vlade. Potrebne premike naj bi v Slovenski kmečki zvezi poskusili spodbuditi tudi z zahtevo po zamenjavi resornega ministra.

Majanje Osterčevega stolčka je vzbudilo pozornost Slovencev v Italiji. V goriškem Katoliškem glasuje o tem poročal Leon Marc in o izbiranju novega ministra med drugim ugotavljal: “Takšnega, kot si ga želijo kmetje, bi utegnila preostala Demosova koalicija minirati, da bi tako ‘disciplinirala’ Omanove poslance, ki da ‘ne poznajo politične taktike’. Po drugi strani pa bi lahko Peterle to zamenjavo izkoristil za nekatere druge, pomembnejše, ki že dalj časa čakajo na svoj trenutek.” Nazadnje je Jože Osterc na čelu kmetijskega resorja dočakal padec Peterletove vlade aprila 1992.

Prenovitelji snujejo predčasne volitve
Osamosvojitvene teme so bile prvi aprilski konec tedna na konferenci opozicijske Stranke demokratične prenove, nekdanje Zveze komunistov Slovenije, v Mariboru precej v ozadju. Glavnina razprav je bila namenjena branju levitov vladni ekipi. Predsednik “vlade v senci” Emil Milan Pintar je Demosovemu kabinetu, v katerem so bili sicer tudi člani iz vrst prenoviteljev, očital: “Pot, po kateri nas pelje Demosova vlada, ki je bolj servis Demosove koalicije kot republiške skupščine, pelje Slovenijo v socialni zlom.” Koprčan Maks Furlan je v istem tonu izrecno izjavil celo: “Sedanji oblasti je uspelo v enem letu slovensko gospodarstvo uničiti bolj kot prejšnji v 45 letih.

Nič čudnega, da se je voditelju prenoviteljev dr. Cirilu Ribičiču v takšnem borbenem vzdušju zazdelo, da je z Demosom že povsem konec, ko je govoril: “Sprejem nove ustave in neuspešnost Demosove vlade terjata čimprejšnje volitve, ki bodo omogočile, da bo na mesto nenaravne Demosove koalicije, katere zgodovinska vloga se je izpela (podčrtal A. M.), nastale na podlage enostranskega vrednotenja preteklosti, stopila nova, levosredinska koalicija političnih sil.” O napornem slovenskem poslavljanju od Jugoslavije je bilo komaj kaj govora.

Gledališčniki še po starem
Da so skupni državi dnevi šteti, je bilo manj vidno v Sarajevu, kjer se je 6. aprila 1991 začel tradicionalni, že dvaintrideseti festival jugoslovanskih gledališč. V festivalski žiriji je Slovenijo zastopala prevajalka in kritičarka Rapa Šuklje.

Aleš Maver, gov.si