“Zakaj za hudiča Slovenci tako radi padamo na te vedno iste preživete socialistične finte, ki v resnici niso nič drugega kot sofisticirana oblika besedne igre? Kaj je pri nas drugače kot v EU, ZDA, v Ukrajini … celo v Vietnamu,” se v svojem zapisu, objavljenem na Facebooku, sprašuje pravnik in politični analitik Mitja Iršič, ki je prepričan, da je to rezultat privzgojene nizke samozavesti povprečnih Slovencev, ki imajo to, da v “veliki državi”, Golobih in Sorosih, vidijo starševske figure in rešitelje, vcepljeno v podzavest že od malih nog.
Mitja Iršič, ki je zadnji dve leti opravljal nalogo svetovalca za odnose z javnostmi v kabinetu ministra za kulturo Vaska Simonitija, je na Facebooku objavil zapis, ki bi si ga po mnenju komentirajočih moral prebrati vsak Slovenec.
Robert Golob je postal novi predsednik vlade in kljub temu, da bi tej novici mnogi namenili veliko kritik, se Iršič v svojem zapisu ni spuščal v podrobnosti zmage Goloba, ki ga je označil za “reciklažo spolzkega nasmeška Zorana Jankovića“, ki od vsega začetka ponavlja “dolgočasno butl-socialistični verz”. Niti se ni želel spuščati v novo koalicijsko pogodbo oziroma “komunistični manfiest”, za katero meni, da gre za “zelo očiten poskus skozi napad na srednji sloj ustvariti dovolj sredstev, da bo lahko trenutna koalicija nahranila medijsko-takjunsko-NVOjevskega zmaja, ki jo je tudi ustvaril”. Na vse to kažejo načrti nove koalicije in sicer “nacionalnizatorska progresivna obdavčitev premoženja, višji davki na kapitaliski dobiček in normirane espeje (edina davka v državi, ki sta evropsko konkurenčna), sanjarjenja Levičinih politkomisarjev (brez enega dneva delovne dobe v realnem sektorju) o delavski participaciji, izničenje novele Zakona o dohodnini prejšnje vlade, ki je vsem delavcem zagotovila višje plače (v deželi s kronično egalitarnostjo, ki je ena najvišjih na svetu)“, je zapisal Iršič in dodal, da se ukrepi bolj berejo kot manifest stranke Levica kot pa politika liberalne sredine.
Vse se začne pri vzgoji
Bistvo, ki ga je Iršič v svojem zapisu želel poudariti, je odgovor na vprašanje “zakaj Slovenci tako radi padamo na te vedno iste preživete socialistične finte, ki v resnici niso nič drugega kot sofisticirana oblika besedne igre”, pri čemer je podal tudi svojo tezo, ki temelji predvsem na vzgoji otrok že v najbolj zgodnjih letih. Tukaj se dotakne predvsem vzgoje otrok v ZDA, kjer je po njegovih besedah spodbuda staršev več kot le površinska, “ameriški starši z vsem srcem in dušo verjamejo, da je njihov otrok odličen v stvareh, ki se jih loti. In to jim povedo vsak dan”. “Res smo revni, a ti boš dobil štipendijo in postal direktor na Wall Streetu. Lahko postaneš karkoli si želiš, če boš le dal vse od sebe.”
Njegova teorija pa ima tudi znanstveno ozadje, in sicer se je Iršič v zapisu oprl na rezultate ene od znanstvenih raziskav, prvič objavljene v publikaciji Journal of Experimental Child Psychology, ki so pokazali, da imajo otroci, ki so bili v otroštvu deležni kritik staršev, zakrnel tisti center možganov, ki v zavesti internalizirajo občutke, ki jih ljudje doživljajo ob denarnih nagradah in izgubah, “kar nakazuje, da imajo takšni otroci zmanjšan zavestni smisel za dojemanje signalov iz okolja”. Po ostalih študijah naj bi imeli tudi otroci s pozitivno podporo staršev in sorodnikov višjo samopodobo, kar pomeni, da so stimulansi iz okolice v kritičnih trenutkih tisti ključni za “samokritični jaz“, piše Iršič, ki pravi, da so Slovenci “izredno samokritični do sebe”, tudi če smo v nečem odlični, še vedno vidimo prostor za izboljšavo, pri čemer kot primer navede učenje jezika in dejstva, da “se tako radi naučimo jezikov vseh sosednjih držav (razen neindoevropske madžarščine) in od tujcev nikoli ne pričakujemo, da se bo naučil našega jezika (tudi od tistih ne, ki govorijo soroden južnoslovanski jezik)”.
Slovenska samokritičnost izvira iz folklore slovenske vzgoje
Vir omenjene samokritičnosti pa po mnenju Iršiča izhaja iz folklornega dela slovenske vzgoje, ki je že v temelju osnovana na zaničevanju otrok, “Slovenski otrok je kot vojak začetnik na uvodnem urjenju, ki posluša žaljivke, kako mu ne gre nič od rok in kako še nikoli ni videl bolj nesposobnega človeka.” je zapisal Iršič, ki je v svojem življenju tudi prepotoval in zato tudi imel priložnost spoznati okolje v ZDA, da ga lahko primerja s slovenskim “in medtem ko je “mali Johhny” deležen pohval in spodbud, je “malemu Janezu” prepovedano igrati nogomet, “ker itak ni dovolj dober”. Iršič trdi, da v Sloveniji vzgajamo otroke z nizko samozavestjo in z otopelim odnosom do okolice s pomanjkanjem sposobnosti presojanja, kaj je zanje (materialno) dobro in kaj ne in taki otroci po njegovih besedah odrastejo v strahopetne odrasle, ki se bojijo resničnega sveta, konkurenčnega prostega trga, tekmovanja in meritokracije, ker enostavno ne verjamejo, da zmorejo.
Tako vzgojeni so idealen plen za socialistične demagoge
In taki so “idealen plen za socialistične demagoge, ki jim obljubljajo varnost pred lastno povprečnostjo”, pri čemer je mislil na veliko državo, ki bo zanje poskrbela, in okolje, v katerem se jim nikoli ne bo bilo potrebno dokazovati, nasprotno, celo koristila bi jim visoka obdavčitev bogatih in s tem prelivanje do njih. Težava pri povprečnih Slovencih je privzgojeno prepričanje, da niso dovolj sposobni, s tem pa se razvije tudi nezmožnost odločanja, kaj je zanj dobro in kaj ne. Ravno zato po Iršičevih besedah Slovenec nima nič proti, če mu država pove, kaj mora, kaj je zanj dobro in kaj ne. Povprečni Slovenec misli, da “oni že vedo, saj so bolj pametni od nas”.
Iršič je prepričan, da je izvolitev Roberta Goloba posledica ravno te nizke samozavesti in prepuščanje zadev veliki državi, na katero se nekateri tako opirajo, “ne gre le za antipatijo do Janše, kot tudi ne le za upor proti koronskim ukrepom. Podpora Gibanju Svoboda je visoka tudi zdaj, ko smo izvedeli, da bo tempo diktirala stranka Levica in da bo motiv mandata narediti preveč egalitarno družbo še bolj egalitarno”. “V športu – panogi kjer je meritokracija ključna – smo tako zelo uspešni, da so o naših čudežnih super-ljudeh pod Alpami pisali članke po vsakih olimpijskih igrah. Po skoraj vseh empirično merljivih testih akademske učinkovitosti učencev, dijakov in študentov smo med boljšimi na svetu. A še vedno mislimo, da smo najslabši.” je zapisal Iršič in se navezal tudi na majhna zelo uspešna podjetja, ki so jih ustanovili inovativni in pametni posamezniki.
Iršič trdi, da Američani niso nič boljši od nas, so pa vzgajani s prepričanjem, da so najboljši, ne glede na to, ali gre za to, da “napolnijo Madison Square Garden, poletijo na Mednarodno vesoljsko postajo ali skupaj z Elonom Muskom načrtujejo naslednjo revolucijo javnega transporta. ZDA vleče naprej samozavest. Sledenje osebni sreči. Večina Američanov – tudi demokratov – si ne želi, da jim država prepove nošnjo orožja.” Večina Američanov si ne želi, da jim država diktira, kako naj živijo, po njegovem mnenju si želijo, da jih pustijo na miru, da lahko sami ustvarjajo. Še vedno je potrebno otroke grajati, vendar konstruktivno in ne s sistematičnim zaničevanjem, kot je to povezano s slovensko psiho, saj taka vzgoja proizvaja socialiste, boječe pred svetom, ki jih obdaja (“Prekleti tujci, vse bodo pokupili!”).
Moč je v naših rokah
“Naša generacija je tista, ki ima moč v svojih rokah. Lahko proizvedemo socialiste, ki jih bo strah lastne sence in bodo iskali sedanje in bodoče Golobe, da jih zaščitijo pred tujci, neoliberalizmom in konkurenco”, trdi Iršič in meni, da bi morala biti Ameriška vzgoja v tem smislu Slovenski za vzgled, saj se bodo tako vzgojeni odrasli lahko samozavestno soočali in spopadli z vsemi izzivi, zato pa ne bodo potrebovali raznih Golobov, Sorosev in ostalih, v katerih bodo videli starševske figure. Takrat bo Slovenija postala velesila, takrat se ne bo bala hude konkurence. Tako bodo Slovenci “razbili neproduktivne, našistične fevde domačih rentnikov, ki zdaj parazitsko sesajo sadove našega dela, saj za njih v hiper-konkurenčnem svetu meritokracije in presežkov ne bo več prostora. Socialistični demagogi, ki vas danes vlečejo v črno luknjo egalitarizma in umiranja na obroke bodo odplaknjeni v zgodovinski lijak preživetih idej ali pa se bodo prilagodili in postali zagovorniki prostotržne ekonomije. Slovenija bo zadihala z obema pljučnima kriloma in postala to kar smo si leta 1991 želeli – nova Švica. Morda še bolje – novi Singapur. Vse to lahko dosežemo v času našega življenja. A začnite na začetku. Pojdite hčeri ali sinu in jima povejte: “Dobro si to naredil-a!” je zaključil Iršič.
Ana Hribar