Mineva prvo leto vlade Marjana Šarca. Vlade, ki je samo v tem času zamenjala kar štiri ministre, hkrati pa predlagala najmanj zakonov v zgodovini vseh slovenskih vlad. Na to so opozorili celo režimski mediji, ki Šarca kljub vsem neuspehom kujejo v zvezde, med drugim tudi z rezultati javnomnenjskih anket, ki vseskozi kažejo visoko podporo vladi. “Igrati ni dovolj, funkcijo je treba izvajati. Sem dobesedno v skrbeh za Slovenijo,” pa prvo leto Šarčeve vladavine komentira predsednik Zbora za republiko dr. France Cukjati. Podobno meni tudi politični analitik Mitja Iršič, ki ga skrbi, da so se uresničile napovedi izpred leta dni, “da bo nova koalicija predstavljala kontinuiteto leve tranzicije”. Strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj Edvard Kadič na drugi strani opozarja na številne Šarčeve neposrečene izjave, poimenovane kar “šarcizmi”.
Čeprav so režimski mediji Marjana Šarca v prvem letu njegove vladavine poimenovali z različnimi superlativi, kot sta “novi Janez Drnovšek” in “Luka Dončić slovenske politike”, pa je vse očitno le fikcija. Statistika namreč nikakor ne govori v prid Šarčeve vlade. V prvem letu svoje vladavine je namreč Šarec zamenjal kar četrtino svoje ekipe. Najprej je odšel kohezijski minister Marko Bandelli, sledili pa so mu še kulturni minister Dejan Prešiček, okoljski minister Jure Leben in zdravstveni minister Samo Fakin. Ob tem je Slovenija kljub ugodni gospodarski klimi ena izmed davčno najbolj obremenjenih držav v EU, potrebnih reform ni in ni, prepočasi pa se odvija tudi dogajanje na področju velikih investicij, kot sta gradnji 2. tira in druge cevi karavanškega predora, kar kaže, da vlado bolj skrbi za gradbene barone iz omrežja Foruma 21 kot pa za dobrobit državljanov in državljank. Pri tem spomnimo še na problematiko ilegalnih migracij, ki jih vlada predvsem po zaslugi nesposobnosti notranjega ministra Boštjana Poklukarja nikakor ni zmožna zajeziti. Ob prvi obletnici Šarčeve vladavine smo za komentar prosili tudi predsednika Zbora za republiko dr. Franceta Cukjatija, političnega analitika Mitjo Iršiča in strokovnjaka za komunikacijo in osebnostni razvoj Edvarda Kadiča.
Šarec veliko govori in malo dela
“Zanimivega premierja imamo in zaradi tega tudi zanimivo politiko, ki se jo po enem letu lahko označi kot vladavino, kjer ni programa, ni iniciative, nič se ne dogaja na področjih, ki so izredno problematična. Veliko se govori in malo dela,” je ob prvem letu Šarčeve vlade povedal Cukjati. Ta sicer poudarja, da se premier zelo spretno vrti na plesišču, kjer pa mu drugi dajejo ritem. “Rekel bi, da zelo dobro obvladuje nekatere stvari, na primer svoje koalicijske stranke, svoje ljudi, ne pa državniških problemov, kot so zdravstvo, dolgotrajna nega, korupcija pri javnih razpisih velikih investicij in podobno,” je dejal. Po mnenju Cukjatija se je stil Šarčevega vladanja najbolj razkril v primeru kadrovanja Igorja Šoltesa za direktorja Uradnega lista. Prepričan namreč je, da je njegov sekretar Brane Kralj v tem primeru deloval “po ukazu premierja ali po njegovem namigu ali pa z nekim dovoljenjem, ki je v skladu z njegovo kadrovsko politiko oziroma politiko njegove stranke LMŠ“. Cukjati je opozoril še, da se je Šarec v omenjenem primeru odzval zelo zanimivo, saj se je delal, da nič ne ve o zadevi, pri čemer se je razgalila rdeča nit njegovega stila. “To je igrati, igrati za gledalce. V stilu neiskrenosti je tako prenesel naokrog javnost. Nekaj hinavskega, ponižujočega do volivcev, javnosti, je v njegovem načinu. Seveda v tem smislu, ko igra, in spretno igra, dobi tudi aplavz med gledalci. Ampak igrati ni dovolj, funkcijo je treba izvajati. Sem dobesedno v skrbeh za Slovenijo,” je še zaključil Cukjati.
Izsiljevanje Levice
Podobno mnenje kot Cukjati je izrazil tudi Iršič, ki je poudaril: “Pred letom dni smo analitiki cinično komentirali, da bo nova koalicija predstavljala kontinuiteto leve tranzicije, se pravi ohranjanje statusa quo, deljenje socialističnih drobtinic, nadaljevanje korupcije pri velikih infrastrukturnih projektih, nadaljnje stopicanje na mestu v zdravstvu, še bolj poudarjen zunanjepolitični geostrateški pomik na vzhod in seveda manko kakršnihkoli strukturnih reform. V tem letu smo Šarca spoznali do obisti. Tako dobro, da lahko celo predvidimo njegovo naslednji prazen ‘šarcizem’. In zdaj lahko že zanesljivo povemo. Imeli smo prav.” Ob tem je izpostavil, kako Šarca in njegovo vlado izsiljuje nadkoalicijska Levica: “Ravno, ko se premier mudi v Rusiji, skupaj s trenutno najbolj osovraženim županom v Sloveniji, mu socialistični revolucionarji iz Levice grozijo, da mu ne bodo podprli proračuna brez bianco čeka za pol milijarde davkoplačevalskih evrov, kolikor bi stala ad hoc ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Pa ne prvič. Že pri sprejetju prejšnjega proračuna jim je Levica grozila z umikom podpore, če se ne vdajo njihovi totalni vojni proti kapitalistom.” Omenjeno po mnenju Iršiča tudi sicer lepo slika prvo leto sedanje vlade, za katero so bili značilni izsiljevanje Levice, Šarčevo poniževanje ‘kvaziliberalnega’ trojčka in njihova tišina, ker se zavedajo, da so brez medijsko ‘nabildanega’ Šarca mrtvi. Ob vsem tem pa je država že vse od začetka leta 2018 v nekakšnem prostem teku. Posledično se Iršič sprašuje: “Kje je pokojninska reforma? Kje so konkretni ukrepi za zmanjševanje čakalnih vrst v zdravstvu? Kje so ukrepi za razbitje koruptivnega kartela ZZZS pri nabavi medicinskih pripomočkov? Kje je konkretna davčna reforma, ki bo razbremenila delo? Kje so obljube o doseganju 2 odstotkov BDP za obrambo, kot zahteva Nato? Kje je bolj fleksibilna delovnopravna zakonodaja? Kje je zakonska implementacija izenačitve financiranja javnega in zasebnega šolstva?“
Primanjkljaj kljub konjunkturi
Iršič je pri tem opozoril, da so dobre stvari, ki so se zgodile v času prvega leta Šarčeve vladavine, posledica zunanjih vplivov, ne pa delovanja te vlade. Kot primer je navedel prodajo bank zaradi mednarodnih zavez, ki smo jih dali leta 2013 pod vlado Alenke Bratušek, ob tem pa je poudaril: “Gospodarska rast je plod inovatorjev in pridnih rok naših izvrstnih izvoznikov, ki so uspeli kljub vladi, ne zaradi vlade. Potem ko je vlada na začetku mandata napovedala totalno vojno zasebnemu gospodarstvu, že tretjina gospodarstvenikov razmišlja o odhodu v tujino. Izgubili smo Iva Boscarola, izgubili smo dodatne investicije v Lek, z mariborskim letališčem so zaradi neizpolnjevanja obljub vlade obupali Kitajci.” Po Iršičevem mnenju bo šla Šarčeva vlada v anale še s tem, da je kljub rekordnemu davčnemu izplenu sredi konjunkture, ki ji v sodobni dobi človeštva ni para, uspela pridelati proračunski primanjkljaj. “Jasno je, da govorimo o vladi, ki deluje iz meseca v mesec. Resnih analiz o posledicah trenutne javne porabe in prihajajoče krize ni. Kar bo, pa bo, čeprav se vsi v posadki zavedajo, da bo ladja slej kot prej nasedla. Seveda pa so socialne drobtinice še najmanjša stvar, ki obremenjuje ‘fiskus’. Prvo leto smo se namreč zavedeli tudi, da so novi vzorci vladanja na moč podobni folklori LDS in njegovih kasnejših otrok: udarni kadrovski cunamiji so bili na sporedu vse od začetka. Infrastrukturni projekti, kot sta 2. tir in Karavanke, že kažejo značilne znake globoke infiltracije gospodarskih lobijev Foruma 21. Zdravstvena mafija neovirano pustoši, prav tako kot v preteklosti,” je zaključil.
Izjava o bazenu le še ena v vrsti tako imenovanih ponesrečenih šarcizmov
“Šarčeve poteze so na začetku delovale veliko odločneje, kot delujejo zdaj. Spomnimo se samo afere sendvič in primera Bandelli. V javnosti pa se je začel vzbujati občutek nihanja. Na eni strani imamo namreč nekoga, ki ga vržemo iz vlade zaradi sendviča, na drugi strani pa se opere na stotine tisoče evrov zaradi nekakšnih maket in ne vemo, kaj se dogaja s tem denarjem, pa se vseeno ne zgodi nič,” pa je prvo leto vlade komentiral Kadič. Za razliko od Cukjatija in Iršiča se je sicer bolj posvetil Šarčevi ravni komunikacije. V zvezi s tem je povedal: “Šarec se zelo dobro zaveda moči javnega nastopanja. Je šolan igralec in zna zavzemati prostor, držo telesa, zna navezovati stik s publiko. Mu pa zagotovo koristi to, da je znižal nivo retorike, se pravi, znižal je nivo zahtevnosti posameznih stavčnih zvez, začel je s ponovitvami. Predvsem pa veliko uporablja prispodobe. Te nam pomagajo, da si v življenju lažje predstavljamo določene stvari, in v politiki je marsikdaj kakšna ideja težje razumljiva.” Ob tem je komentiral tudi Šarčevo frazo, da moramo skočiti v bazen ne glede na to, ali je voda v njem topla in ne glede na to, ali je prazen. O njej je povedal: “V omenjenem primeru gre zagotovo za ponesrečeno frazo, ki jo z lahkoto postavljamo v različne kontekste in vse skupaj deluje smešno. Gre za ponesrečen pristop. Seveda pa nam ljudske modrosti vsem skupaj pomagajo bolje razumeti določene stvari, zato tudi postanejo ljudske. V tem primeru pa bo to verjetno postala fraza, ki se bo na dolgi rok vrtinčila okoli tako imenovanih ponesrečenih ‘šarcizmov’.”
Rajko Golob