V Jami pod Macesnovo gorico se že od maja nadaljujejo dela izkopa žrtev povojnih pobojev, poroča Radio Ognjišče, kjer so v oddaji Moja zgodba gostili predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč dr. Jožeta Dežmana. Predstavil je, kako potekajo dela na največjem morišču po vojni pobitih domobrancev.
Izkop žrtev povojnih pobojev v Jami pod Macesnovo gorico se nadaljuje že od maja. V oddaji Moja zgodba so gostili predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč dr. Jožeta Dežmana, ki je predstavil potek del na domnevno največjem morišču po vojni pobitih domobrancev.
Doslej je bilo odstranjenih že okoli dva tisoč kubičnih metrov razstreljene kamenine, ki je bila minirana na pobite žrtve. Okolico so večkrat minirali, zadnjič še v petdesetih letih, kar priča o slabi vesti nekdanjih oblastnikov, ki so hoteli svoje neslavno početje za vsako ceno prikriti, je povedal dr. Dežman, ki se je ob tem vprašal tudi o iskrenosti geste simbolnega pokopa pobitih domobrancev leta 1990, ki se je odvil pri breznu pod Krenom, s strani komunistov. Šele nedavno je bilo namreč odkrito, da so bili tam pobiti predvsem srbski in črnogorski državljani. In navkljub dejstvu, da so bile priče poboja takrat še žive, ni nihče razkril lokacije Macesnove gorice. Do izkopa je moralo miniti namreč več kot 30 let, je opozoril.
Likvidatorji so bili znani, vendar jih niti policija niti sodstvo niso preganjali
Domneva se, da je pomor preživelo okoli 50 ljudi, njihov pobeg in bitka za življenje pa so bili predstavljeni v oddaji. Okoli trideset trupel so našli v jamskih nišah, kar nakazuje na kasnejšo smrt, medtem ko so iz brezna nekateri le uspeli pobegniti. Znana pričevanja o pobegih poznamo iz zgodb Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franca Kozine in Janeza Janše st. Nekaj jih je bilo predstavljenih tudi v oddaji, ne gre pa spregledati dejstva, da so po pričevanju Kozine znana tudi nekatera imena likvidatorjev, ki so za lokacijo nedvomno vedeli. Danes so sicer vsi pokojni, vendar v tistem času niso bili, pa vendar jih niti policija niti sodstvo nikoli niso obravnavali.
Med pogovorom v oddaji za radio Ognjišče je dr. Dežman dejal, da so doslej na omenjenem morišču našli posmrtne ostanke okoli dva tisoč ljudi, kar naj bi bila polovica vseh žrtev. Dr. Dežman je poudaril, da vsak totalitarizem temelji na laži, kot je ob 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov, izpostavil dr. Aleš Maver. Zato je sprava z resnico nujna. Glede usode posmrtnih ostankov se pojavlja veliko vprašanj, saj je bila doslej navada, da so ostanki do pokopa tudi več let čakali v plastičnih zabojčkih in črnih vrečah. V primeru Hude jame je bilo treba čakati celo 7 let, zaradi neprimernosti izjav na to temo pa je odneslo tudi nekdanjega predsednika Danila Türka, je opozoril Dežman. Ob tem pa je izrazil zadovoljstvo, da imamo zdaj možnost opraviti izkop, narediti raziskavo in se pogovarjati o tem, kaj se je tam zgodilo, ter sprejeti resnico o tem.
Poleg ostalih vprašanj se Dežmanu kot drugo najpomembnejše zdi mesto pokopa, “v primeru žrtev iz množičnega morišča pod Macesnovo gorico je vprašanje zelo enostavno: ali bomo pristali na propagandno konstrukcijo, kjer se mrtvi delijo na dobre in slabe, kjer eni lahko imajo grob, drugi pa ne? Če na takšno nespoštljivo logiko ne pristajamo, je iskanje prave lokacije pokopa naša dolžnost.”
Dežman je prepričan, da mora biti slovenska prestolnica nosilec simbolne moči naroda in da je ne glede na to, kakšna je bila, zgodovino enostavno treba sprejeti. Meni, da se Ljubljana z županom Zoranom Jankovićem na čelu tukaj kaže kot mesto z izrecno “nepietetnim odnosom do smrti”, pri čemer je pojasnil, da je Vladna komisija doslej že večkrat vložila prošnjo za določitev pokopnega mesta na Žalah, vendar so bile doslej vse prošnje odbite, Janković pa je javno obljubljal, da v Ljubljani ne bo “izdajalskih” grobov. “Kaj so pa pobiti v Brezarjevem breznu, se sprašuje dr. Dežman, in kaj je z domobranskimi grobovi na Orlovem vrhu, pa pobitimi za zidom pokopališča v Šentvidu? Kako imamo lahko na Žalah spomenik žrtvam letalske nesreče v Ajacciu ali pomnik žrtvam dachavskih procesov, za žrtve iz brezna pod Macesnovo gorico pa mesto nima moči, da bi jih sprejelo na Žale?” je poudaril Dežman.
Na potezi sta mestna ljubljanska oblast in vlada
Z enakim vprašanjem o pokopu se je komisija v imenu Vlade Republike Slovenije ponovno oglasila na svoji zadnji seji 22. avgusta 2022. Dežman sicer računa na podporo vlade Roberta Goloba in če ta podpre Jankovićeva stališča, se zastavlja vprašanje, ali gre tukaj sploh še za liberalno, demokratično vlado ali sledimo primeru stalinistične oziroma titoistične. Dežman je trdno prepričan, da je vprašanje o pokopu neizogibno, pri čemer poudari, da ima tudi vsaka oblast svoj rok trajanja, ki presega vprašanje etičnosti pokopa žrtev druge svetovne vojne. “Macesnova gorica je hujša kot rov sv. Barbare, je hujša kot je bila Huda jama,” sklene dr. Dežman, “zato je čas, da se začnemo do žrtev spoštljivo obnašati. Če bo demokracija, se bo to zgodilo.”
Tanja Brkić