fbpx

Haklov dvorni norček Crnkovič prekosil Spomenko Hribar – tokrat ima težave s “steklimi psi desnice”

Marko Crnkovič (Foto: Facebook/@Marko Crnkovič)

Če nam življene že postreže z limonami, se vsaj spodobi iz njih iztisniti kar največ soka. Tako se te dni lahko smejimo novim poskusom Večerovega pisuna Marka Crnkoviča. Ta je namreč v Večeru objavil članek z naslovom “Zaustaviti stekle pse desnice”. Da nima pojma, o čem kvasi, je jasno razvidno že iz naslova, a smo se odločili, da tudi njemu namenimo nekaj minut slave in gremo skozi njegove nebuloze lepo po vrsti.

A preden zares začnemo, si dovolimo še en Voltaireov citat: “Razen ene molitve nisem nikoli molil Bogu in še to na kratko: O Gospod, naredi moje sovražnike smešne. In Bog me je uslišal.” Zares, podobnega mnenja smo tudi sami, saj nas Crnkovičevo pisanje spravlja v smeh.

Tako Crnkovič piše “če danes pomislimo, kakšna sodrga so v teh 26 letih postali desničarji, moramo priznati, da je bila [Spomenka Hribar] naravnost jasnovidna,” ko je enega od svojih člankov naslovila “Zaustaviti desnico”. Če bi se lahko včasih grizli zaradi nivoja kulture v tiskanih medijih, pa se danes lahko samo smejimo, kako nizko so padli. Sploh, ker se Crnkovič sam v odstavku kasneje pritožuje nad kulturo zmerjanja in zamerljivosti. Njegov nivo introspekcije se je najbrž utopil v kopici žaljivk, ki jih ni zmožen zadržati zase ob sami misli na desnico.

“Ne govorim o desnici kot o političnem prepričanju. Govorim o kulturi javnega oglašanja. O podivjani, poniglavi, primitivni kulturi zmerjanja in zamerljivosti. O izgovorih, da je treba po vseh teh desetletjih levičarskega enoumja škartirati politično korektnost in v ta namen suspendirati osnovno vljudnost, da ne rečem civilizacijske norme političnega in medijskega komuniciranja.” Crnkovič bi najbrž raje videl, da se mu cel svet udinja in klanja, da lahko hodi po vseh ter vsem pljuva v obraz, ne da bi dobil kaj od tega zasluženo nazaj.

Prehitro smo rekli. “Vse je dovoljeno. Ker je demokracija. Resnica boli. Ergo, imamo pravico, da ljudem pljuvamo v obraz in se na vse poserjemo,” zapiše Crnkovič. To je najbrž ta nivo kulture, ki ga je imel v mislih.

Kdo se boji črnega moža?
“Desničarstvo je postalo psihološko, socialno, politično degradirana, četudi s pogruntavščinami modernih medijev in socialnih omrežij posodobljena državljanska drža, rebrandana kot alternativna desnica.” Iz zapisanega je jasno razvidno, da Crnkovič nima pojma, kaj naj bi bila alternativna desnica, temveč samo straši z izrazom. Včasih je bil fašizem, potem ksenofobija, potem islamofobija, še kje vmes homofobija.

Nekoga označiti za alternativno desnico je za levičarja samo še en poskus diskreditacije, kjer se z nekom, ki ne deli njegovih političnih prepričanj, ni pripravljen spustiti v diskusijo. “Bolj gre za zlohotnost in frustracije, zaničevanje in izključevanje, negativizem in nergaštvo. Predvsem pa za odsotnost argumentacije. Diskreditacija pač bolj zaleže.”

Še ena značilnost zakrknjenega levičarja je poskus projiciranja svojih napak na nasprotnike. Ponavadi boste v sočnih izrazih, ki jih potrebujejo za svoje nasprotnike, zlahka prepoznali njih same: psihično, socialno, politično degradirane osebke.

Dojenje psa pač ni umetnost
Crnkoviča ravno tako moti, da smo pripravljeni bobu reči bob, pasji dojilji pasja dojilja in se na splošno ne pretvarjamo, da vidimo cesarjeva nova oblačila, ko pa je cesar v resnici gol in dojenje psa preprosto ni nobena umetnost, temveč samo sprevrženost. “Treba je reči, da gre za degenerirano umetnost, ki jo cenijo samo pokvarjenci in pasjejebci. Treba je sesuti vse Prešernove nagrajence za nazaj in za naprej.”

“Šolnike je treba ozmerjati z izkoriščevalskimi paraziti pri koritu in dodati, naj nikar ne računajo na našo podporo, ker je sin njihovega glavnega sindikalnega zastopnika vnuk slavnega komunističnega predsednika, pa še stanovanje da mu je kupil z ziher nakradenim denarjem.” Zanima nas, kaj točno je lahko razlog, da Crnkovič tako silovito brani umazane prakse sindikalistov, ki so v Sloveniji postali sami sebi namen.

Svoboda govora je temeljna vrednota desnice
Po daljšem monologu o tem, kakšna naj bi bila desnica v Sloveniji in krajšem posipanju s pepelom, saj naj bi jo ravno levica ustvarila, Crnkovič zaključi, da si res ne želi dialoga z nekom, ki se ne strinja z njim. Poleg tega pa si želi žlahtne desnice, kot nekoč Kučan, ki bi bila ubogljiva na ukaze iz Murgel.“Čeprav je danes videti, kot da še nikoli ni bilo tako nujno zaustaviti vsaj steklih psov desnice, če že ne desnice kar počez, se spomnimo, da se to proaktivno postavljanje blokad ne obnese. Po mojem bolj zaleže, da jih ignoriramo. Da jih pospravimo v njihov filtrski balonček. Kjer se bodo pogovarjali samo s samimi seboj. Ne zaslužijo si naše pozornosti.”

Mi vsi pa v jok in v hribe. Ah ne, ne bo šlo. Navsezadnje je desnica tista, ki zagovarja svobodo govora in odprti dialog, medtem ko levičarji zagovarjajo cenzuro ter želijo nadzirati posameznikov jezik. Za narodov blagor, pravijo. Oni pa že ja vedo, kaj je dobro za plebs. Če se želi Crnkovič zapreti v kako sobo in si nadeti jopič določenega kroja, ne bo nihče nasprotoval. Na določeni njivi se še najde prostor. Samo naj pusti ostale lepo pri miru.

F. A.