Iz vodstva Osvobodilne fronte v Ljubljani je junija 1945 prišel nasprotnikom komunizma v roke načrt za pokol prav vsega, kar ni komunistično, na deželi in v Ljubljani. Načrt je pravil: “… Prvih šest ur po koncu vojne bo odločilnih za komunistično stranko. Če zmaga tedaj, bo vladala, če ne, pa pade za vedno. Če propade, so izgubljeni voditelji in prvaki, zakaj bežati ne bodo mogli nikamor. Zato mora vsak pripadnik Osvobodilne fronte in Komunistične partije brezpogojno izpolniti svojo nalogo in bliskovito likvidirati vse nasprotnike in vse, ki bi bili komunizmu kakorkoli nevarni. Uiti ne sme nihče, zato odgovarjajo tisti, ki so za likvidacijo določeni, s svojo glavo … Družina, ki ima v svoji sredi enega samega izrazitega protikomunista, se likvidira totalno, to je do zadnjega dojenčka.”
Prav tako je bilo mogoče v načrtu prebrati: “Likvidirati je treba vso inteligenco, ki ni včlanjena v komunistični stranki. Kdor samo simpatizira z Osvobodilno fronto, mu ne bo prizaneseno, ker bi taki mlačneži utegnili ustvarjati nezadovoljstvo v bodoči sovjetski državi. Poklati je treba vse trgovce, obrtnike, državne uradnike, zasebne nameščence in male hišne posestnike ter njihove družine. Jasno je, da morajo izginiti tudi vsi bogataši, veliki posestniki, industrialci in podobno. Likvidirani bodo vsi mali zastopniki dosedanjega reda: častniki, podčastniki, orožniki, policaji, financerji z družinami, razen tistih, ki so člani komunistične stranke. Med prvimi bodo pobiti vsi imovitejši kmetje in njihove družine. Kar se tiče bogatinov, trgovcev in industrialcev, ki z denarjem podpirajo Osvobodilno fronto, velja zanje isto, kakor za tiste, ki so navedeni zgoraj. S tem, da so dajali denar za Osvobodilno fronto, so si hoteli rešiti kožo, a se jim ne bo posrečilo … Pobijalo se bo po spiskih. Seznam tistih, ki jih je treba likvidirati v Ljubljani, vsebuje 12.000 imen. Poleg tega bo po naknadni likvidaciji pomorjenih še okrog 8000 ljudi, torej v Ljubljani skupno 20.000 ljudi. V Ljubljani bo v glavnem pobita vsa slovenska inteligenca. Praktično za pokol je to, da je skoraj vsa v Ljubljani. Pobijati bodo morali tudi otroci. Vsakdo mora imeti pripravljeno svoje orožje. V kolikor ne bo strelnega orožja, mora vsakdo poskrbeti za nože, krampe, sekire, kladiva in podobno …”
– Zgodovinar Žajdela: Komunizem pod krinko “narodno-osvobodilnega” boja dokazano zagrešil enega največjih zločinov nad kakšnim od evropskih narodov (1. del)
– Propaganda OF nepretrgani beg “narodno-osvobodilne vojske” prikazala kot vrsto samih uspehov (2. del)
– Propaganda z “belo gardo” spada med najbolj podle laži, ki jih pozna politična zgodovina (3. del)
“Ni važno, koliko ljudi še ostane na tem teritoriju, ker za nas ni narod prav nič važen”
V govoru, ki ga je imel divizijski politični komisar Ante Novak, s komunističnim imenom “Kladivar”, poleti 1943 v Loški dolini, je dejal: “Vse te sodrge ne bomo hkrati likvidirali, ker se bodo mnogi poskrili, nekaterim pa bo treba vsaj za prvo silo prizanesti, v kolikor nam bodo potrebni za izvrševanje službe pod našim režimom. Brez pardona pa bomo poklali kapitaliste in ves pridobitni sloj. Tu naj si nihče ne dela iluzij, da bi se morda odkupil. Poznamo mi take kupčije. Prizanesli ne bomo niti tistim, ki so se že skušali odkupiti in nam financirajo Osvobodilno fronto, niti za te ne more biti pardona. Kajti mi dobro vemo, da so ti izkoriščevalci ljudske mase navadni konjunkturisti in se nam le hlinijo z večjimi ali manjšimi zneski. Mi se držimo načela, da je treba te sorte zajedavce izkoristiti, kolikor gre, potem jih pa likvidirati. Na svojih spiskih za likvidacijo imamo tudi kulake (kmete) in vse tiste bajtarje in družine, ki niso z nami. Ni važno, koliko ljudi še ostane na tem teritoriju, ker za nas ni narod prav nič važen. Edino važno je to, da mi ostanemo in da zavladamo.”
Kruta usoda v praksi
Rafael Martinčič iz Pudoba je prišel v rojstno vas in ustrelil najprej svojega svaka, nato pa še sestrično Ivanko Čač. Mož je obležal takoj mrtev, Ivanka pa je padla v nezavest s prestreljenimi pljuči. Morilca ni bilo prav nič groza tega dejanja. Postavil se je med vrata, vzel v roke nož in prežal na hropečo Ivanko. Štiriletna edinka se je vrgla na umirajočo mamico ter jokala. Čez nekaj minut se je umirajoča zavedela in hčerko tolažila: “Ne jokaj, saj ne bom umrla, saj bom kmalu ozdravela!” Morilec pa je hladnokrvno pristopil k njej in ji porinil nož v prsa, rekoč: “Ne boš ne, prasica!”
Prizaneseno ni bilo niti med molitvijo
Ker ni mogla “narodno-osvobodilna vojska” pobijati ljudi v glavnih vaseh, jih je pobijala v oddaljenih. Tako so ubili 63-letno Frančiško Strle iz Podloža 16. oktobra 1942 samo zato, ker je molila za komuniste, da bi se spreobrnili. Vaška straža je bila v Pudobu, v Kozariščah, pozneje tudi v Danah, toda obrobne vasi so bile še vedno izpostavljene: roparskim napadom”narodno-osvobodilne vojske”. Ljudje niso iz strahu pred njo pospravili s polja niti pridelkov. Zvečer so morali hoditi vsi spat v tiste vasi, kjer so bile straže, pa tudi živino so morali gnati s seboj.
Kaplanu Šinkarju Antonu so očitali najpodlejše stvari. Med njegovim zagovorom je dvorana kričala in ga preklinjala: “Smrt farju, smrt izdajalcu!” On pa je očitanja zavrnil, dokazal nedolžnost in zahteval, naj zaslišijo pet prič, ki so bile še v zaporu. Toda niso jih pustili pričati. Komunistične priče, ki so nastopile proti njemu, so na predsednikova vprašanja, ki sta jih že prej določila politkomisarja, odgovarjale s popolnoma nejasnimi izpovedbami, med drugim: “To smo slišali od drugih, videli pa “seveda nismo!”” Nastopil je tudi neki kmet iz Št. Jerneja, glavna obtožilna priča zoper Šinkarja. Sodnik Kržišnik se je hotel postaviti s to pričo da bi tako popravil sramoto zaradi izjav poprejšnjih, in mu je rekel: “No, tovariš, ti gotovo dobro poznaš zločinca Šinkarja. Pokaži nam ga!”. Ta je odgovoril, da ga celo v mraku ali tudi ponoči pokaže, če je treba, kaj ga ne bi v tako razsvetljeni dvorani. Obrnil se je proti obtožencem, preletel z očmi “zločince” in pokazal kaplana Mavca. Ta je vstal in dejal: “Oprosti. zmotil si se, moje roke so tudi nedolžne!”. Sodni zbor je postal nemiren. Da bi kmet popravil svojo zmoto, je pokazal še tri druge obtožence, ki ni bil nobeden pravi. Predsednik Kržišnik je ves osupel dejal: “Kaj pa če ni tale?” in pokazal na Šinkarja. Priča je rekla takoj: “Ja, ja, tale bo.”
Dne 3. novembra 1942 so domačini potegnili iz Poljančeve jame, 2 km od Potoka pri Muljavi, dve trupli, od katerih je bilo eno truplo neznanega dekleta, drugi pa 39 letni tesar Janez Drobnič iz Potoka pri Krki, oče osmih otrok. Truplo je bilo brez rok in glave. Nesrečno žrtev je najprej Zajec Vinko udaril s krampom po glavi, da se je onesvestil, nato pa mu je Erjavec Avgust dvakrat zasadil konico krampa v čelo. Truplo sta nato vrgla v jamo. V jami trohni še mnogo trupel – sodijo da okoli 30. Komunistični krvnik Vencajz (Vinko Zajec iz Oselice pri Krki) se je jeseni 1942 sam bahal, da je spravil na oni svet čez 50 ljudi. Poleg neštetih drugih zločinov ima na vest tudi umor lastnega brata Toneta in sestre Angele.
Žrtve so zakopavali tudi žive
Dne 20. februarja 1943 so komunisti streljali na pogrebni sprevod na Dobrovi pri Ljubljani ter ranili več pogrebcev. Uradni zapiski o poškodbah in vzrokih smrti pravi, da so komunisti živa pokopali 71- letno starko Franeko Žnidaršič in delavca Antona Hribarja, 67- letno slaboumno starko Julko Žnidaršič in 45-letno jetično ženo Alojzijo Hribar pa zverinsko zaklali.
V Kalu pri Semiču je skupina banditov pretepala od rojstva slepega siromaka Črena Martina, ker ni mogel povedati, koga je videl v Semiču. Ko ga je privlekel iz avtomobila, ga je peljal s ceste v gozd čez same parobke, da je padal na vsakem koraku. Krvnik ga je “sočutno” gladil po glavi in zasmehoval: “Revež, ali si se kaj pobil? Gotovo si se kaj udaril. Oprosti, saj ne bo nič hudega!” Prav tako so zasmehovali svoje žrtve tudi drugi, in to pet minut pred smrtjo! Ko ga je pripeljal pred jamo, mu je nastavil brzostrelko prav pred naočnike, rekoč: “Zdaj te bom pa ustrelil, ho, ho, ho!”
Da komunistično politično gibanje spravlja s sveta svoje nasprotnike, je zaradi njegove ideologije razumljivo, četudi po katerikoli človeški morali neodpustljivo. Da pa jih pobija tako nečloveško in divjaško, kakor je to delala slovenska Osvobodilna fronta, pa dokazuje, da so njeni voditelji po načrtu prepustili odstranjevanje političnih nasprotnikov zločincem, popolnoma podivjanim bitjem, ki imena človek ne zaslužijo. Z zverinstvi, s katerimi je Osvobodilna fronta pobijala lastne brate se je za vse čase omadeževala pred lastnim narodom in pred vsem poštenim človeštvom. Slovencu je težko pisati o divjaštvih, ki so jih nad njegovim narodom zagrešili njegovi izgubljeni sinovi. Toda zaradi resnice o pravem obrazu komunizma, ki je pod krinko osvobodilnega gibanja zverinsko pobijal najboljše slovenske ljudi, je potrebno, da navedemo nekaj primerov iz tega žalostnega poglavja slovenskega “narodno-osvobodilnega” boja.
H. M.