fbpx

Je ustavno sodišče že preveč kontaminirano? Nekdanja ustavna sodnika presenečena nad številnimi spornimi odločitvami

Nekdanja ustavna sodnika Jan Zobec in Boštjan M. Zupančič.(Foto: STA)

“Dogajajo se nekateri zdrsi, v primeru katerih bi se moral ustavni sodnik Čeferin izločiti, a se ni, ker so primere skušali na nek način reševati. Težava pa je bila, da so to počeli na način, da je zadeva izpadla še slabše. Zadeve so poslabšali z naknadnim spreminjanjem oziroma naknadnim odločanjem, potem ko je bila odločitev že sprejeta. Zelo me je presenetila tudi odločitev glede odloka o preimenovanju Titove ceste v Radencih,” je nedavne odločitve ustavnega sodišča komentiral bivši ustavni sodnik Jan Zobec. Da je trenutna zasedba ustavnega sodišča očitno politično kontaminirana, meni nekdanji ustavni sodnik in sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, dr. Boštjan M. Zupančič.

Na ustavnem sodišču so v zadnjem obdobju sprejeli več odločitev, med katerimi so nekatere celo šokirale javnost. Ker velja, da sodbe ustavnega sodišča laična javnost ne komentira, smo za mnenje povprašali pravna strokovnjaka, oba nekdanja sodnika na ustavnem sodišču.

Glede zadnje odločitve o ustavnosti Zakona o nalezljivih boleznih je Jan Zobec povedal: “Ugotovitev neskladnosti z Ustavo 2. in 3. točke, 1. odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, me je presenetila. Presenetil me je legalističen, zelo formalen pristop pri reševanju, razlagi izvršitvene klavzule, ki jo pomenita te dve določbi iz Zakona o nalezljivih boleznih. Potrebno je vedeti dvoje: da ima izvršilna oblast ustavno pooblastilo za omejevanje osebne svobode in za omejevanje gibanja.” 

Pojasnilo v odločbi ustavnega sodišča. (Foto: posnetek zaslona)

“In po mojem prepričanju je glede na posebne okoliščine pandemije, nepredvidljivosti te posebne situacije, morala Vlada RS v skladu s to nepredvidljivostjo, ki je zakonodajalec ni mogel predvideti, tudi ravnati. Morala se je odzvati hitro. Med samim razvojem pandemije se je morala hitro odzivati glede na epidemiološko situacijo, glede na mnenja stroke in to je tudi počela. Zakonov, vseh teh nians, ki so narekovale takšne in drugačne ukrepe, ni mogoče predvideti.” Kot poudarja Zobec, zakonodajalec vseh okoliščin dejansko ni mogel predvideti. Tudi druge države so se znašle v tej težki situaciji, v primežu nepredvidljivih in nepredstavljivih epidemioloških razmer. Če imamo pred očmi prizadevanje, dolžnost države zagotoviti oziroma varovati zdravje in življenja ljudi, je to vrhovna ustavna vrednota. “Zato se mi zakon v tem kontekstu, s tega vidika, ne zdi problematičen – z vidika načela zakonitosti in natančnosti vnaprej predvidenih omejitev svobode gibanja,” ocenjuje Zobec.

Vtis, ki ga dobi bralec odločbe, je, da gre za neko vnaprej sprejeto željo ugotoviti protiustavnost te določbe
Ustavno sodišče je načelo legalitete, ki je vendarle samo načelo, postavilo nad človekovo pravico do življenja in zdravja, kar je vlada v tem primeru varovala. “In od zakonodajalca zahtevati, da je glede tega predvidljiv, glede tako neverjetnih in nepredstavljivih situacij, kakršni smo bili priča v zadnjem letu. In zato se mi zdi takšen ukrep zelo problematičen,” meni Zobec, hkrati pa se mu zdi problematično, da je sodišče naložilo zgolj dvomesečni rok za ustrezno spremembo oziroma implementacijo, uresničitev te ustavne odločbe. Gre za absolutno prekratek rok. V tem roku bo po njegovem zelo težko izpeljati zakonodajni postopek in predvideti ter temeljito raziskati (skupaj z epidemiološko stroko), kakšne ukrepe je mogoče predpisati ter jih zapisati v Zakon o nalezljivih boleznih. “In ko berem 99. točko odločbe, se ustavno sodišče kar izgubi v tej zadregi. V njej pravi “z zakonom ni mogoče vnaprej natančno predpisati vseh možnih modalitet različnih ukrepov, ki bi se prilegale vsem konkretnim epidemiološkim situacijam, je pa treba temu do določene mere pritrditi.”

Jan Zobec. (Foto: STA)

Zobec poudarja, da vtis, ki ga dobi bralec, je, kot da gre za neko, že vnaprej sprejeto željo ugotoviti protiustavnost te določbe. “Obžalujem, da je prišlo do takšne odločbe in se strinjam z določenimi mnenji, sodnice Jadek Pensa in Šorlija. Po mojem prepričanju gre za občutno pretirano odločitev.”

Zavestna ohranitev imena, ki simbolizira množične poboje in totalitarno nasilje, je protiustavna
Glede splošnega profesionalnega delovanja ustavnega sodišča v zadnjem času pa je Zobec dejal: “Ustavno sodišče se glede na sestavo, kakršna je, glede na razmere, kakršne v državi so, glede na realnost, verjetno trudi po svojih najboljših močeh. Seveda pa so te moči takšne, kakršne so. To pa lahko vidite iz ločenih mnenj sodnika Klemna Jakliča.” Dogajajo pa se nekateri zdrsi, v primeru katerih bi se moral ustavni sodnik Rok Čeferin izločiti, a se ni, ker so primere skušali na nek način reševati. Težava pa je bila, da so to počeli na način, da je zadeva izpadla še slabše. “Zadeve so poslabšali z naknadnim spreminjanjem oziroma naknadnim odločanjem, potem ko je bila odločitev že sprejeta.”

Ustavni sodnik Rok Čeferin. (Foto: STA)

Zobca je zelo presenetila tudi odločitev ustavnega sodišča glede preimenovanja Titove ceste v Radencih. V tem primeru je prišlo do legalistične zahteve po 15-dnevnem roku in pravici do referenduma, ki bi se v teh 15 dneh lahko uresničila in ji s tem dali prednost pred človekovim dostojanstvom. Glede tega je že bila podana odločitev sodišča pred desetimi leti v odločbi o Titovi cesti. “Referendum je v tej zadevi, po mojem prepričanju protiustaven, če bi ta referendum ohranil poimenovanje ceste po diktatorju in se cesta ne bi poimenovala po Slovenski osamosvojitvi.” Zavestna ohranitev imena, ki simbolizira množične poboje in totalitarno nasilje in s tem kršitev človekovega dostojanstva, je protiustavna. Neupoštevanje 15-dnevnega roka, katerega edini smisel je zahtevati referendum (v roku 15 dni), ne more biti problematično, saj takšen referendum ne bi bil skladen z ustavo. V veljavi bi namreč lahko obdržal prejšnje poimenovanje.

Covid zadeve imajo očitno prednost pred resnejšimi pravnimi vprašanji, sodni postopki pa stojijo
Tudi časovno zavlačevanje ustavnega sodišča je za Zobca presenečenje. “Sicer ne vem, kakšna je prioriteta reševanja zadev na ustavnem sodišču. Kot kaže, imajo absolutno prednost “Covid zadeve”, in da imajo celo prednost pred zadevami, ki smo jih sprožili na vrhovnem sodišču. Sam vem za en primer, ki že precej časa čaka na rešitev na ustavnem sodišču in zaradi česar stojijo sodni postopki.” Zobec dvomi, da je to v skladu s pravico do sojenja v razumnem roku. Ko je bil sam ustavni sodnik, so bile zadeve, ki so jih predložila sodišča ustavnemu sodišču, prednostne. Prednostne pa so bile tudi zadeve, ko je šlo za vpis v šolo. Spominja se zadeve, ko je v primeru nekega dijaka (dijakinje) – šlo za vprašanje vpisa. Z zadevo so hiteli in se potrudili, da so podali odločitev še pred pričetkom šolskega leta. “Sedaj pa sem iz medijev izvedel, da v podobni zadevi postopek traja več let, dijakinja pa je zamudila že več vpisov. To me preseneča in se mi zdi nenavadno. Ne razumem, kaj je v ozadju tako čudne prioritete zadev.” 

Boštjan M. Zupančič: Zasedba ustavnega sodišča je politično kontaminirana
Za mnenje glede delovanja ustavnega sodišča v zadnjem času in v aktualni zasedbi (sestavi) pa smo povprašali tudi nekdanjega ustavnega sodnika Boštjana M. Zupančiča, ki nam je pojasnil: “Ustavno sodišče deluje preko svojih strokovnih sodelavk. Tam je en sam strokovni sodelavec, sicer pa so same pravne sestre. Kot drugod v pravu v Sloveniji se dogaja epidemija klobasanja. To ni prebavljivo. Tudi če preberete, ne boste ničesar razumeli. To berejo tisti, ki so za to plačani. Morajo se prebiti skozi vsako takšno “odločbo”, čeprav ničesar ne razumejo. In takšna besedila je prav tako težko analizirati. In te strokovne sodelavke, ki prihajajo s Pravne fakultete, kjer diplomira (in doktorira) vse, kar leze in gre, marljivo obdelajo podrobnosti. V celoto pa nimajo vpogleda. Listje in vejice, morda kakšno drevo, gozda pa nikjer. Lep primer istega je nedavna odločba KPK.”

dr. Boštjan M. Zupančič. (Foto: STA)

Glede zasedbe ustavnega sodišča pa je po mnenju nekdanjega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice jasno, da je politično kontaminirana. Na eni strani sta Klemen Jaklič in Marko Šorli. Rajko Knez je nekje na sredini kot predsednik. Katja Šugman Stubbs in Rok Čeferin pa sta zagotovo del kontinuitete.

Zupančič je za konec še predlagal branje njegove zadnje knjige o Evropskem sodišču za človekove pravice https://www.gvzalozba.si/knjige/o-evropskem-sodiscu-za-clovekove-pravice 

Domen Mezeg