“Ustavno sodišče je z neprepričljivo večino in veliko dvoma, ki jih odražajo ločena mnenja ustavnih sodnikov, ugotovilo neskladnost drugega in tretjega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih bolezni u ustavo, pri čemer padeta najprej v oči dve izraziti vsebinski deviaciji,” je zadnjo odločitev ustavnega sodišča komentiral dr. Miha Pogačnik, sicer predsednik Inštituta za mednarodno pravo.
Prva težava se po mnenju pravnika Mihe Pogačnika pojavi v neustreznem tehtanju pomena ogroženosti človeških življenj, cele populacije in naroda v ekstremni in v stoletnem prerezu edinstveni in izjemni situaciji pandemije v primerjavi z dvema določbama ustave glede običajne svobode gibanja in združevanja ljudi v normalnih razmerah. Drugi odstop je v spregledu namena zadevnih določb, ki jih je Ustavno sodišče po mnenju pravnega strokovnjaka napačno ocenilo kot podnormirane,
Namen oz. ratio legis zakonodajalca je bil prav s temi določbami vzpostaviti ustrezno pravno podlago za situacije in okoliščine, ki niso in ne morejo biti predvidljive. Zato takšne situacije kot je epidemija ni mogoče normirati. V ta namen je bilo potrebno omogočiti vladi solidno in zadostno pravno podlago za takojšnje ustrezne ukrepe v krizni situaciji. “V tem smislu odločba Ustavnega sodišča nima nikakršne dodane vrednosti, ker bi tudi v primeru dodatnega normiranja obeh določb (kar se zahteva od Državnega zbora), ki je glede na to, da gre za nepredvidene situacije, vsebinsko na meji nemogočega, obstajal povsem enak problem ob prvi podobni resni krizi,” meni Pogačnik in dodaja, da nihče ne more predvideti kaj se bo zgodilo in še manj taksativno in podrobno predvideti okoliščin, ki se lahko zgodijo, in če bo ustavno sodišče ostalo pri takšni praksi. Tudi dodatno normiranje po njegovem ne bo preprečilo “protiustavnosti” ob prvi naslednji ogroženosti. Še več, dodatno normiranje lahko v primeru novih situacij, ki jih norma ne bo izrecno pokrila, privede glede na konkretni ustavnosodni izrek in upoštevajoč pravilo poznavanja in spoštovanja odločb ustavnega sodišča do neaktivnosti izvršne veje oblasti in strahotnih in nepredvidljivih izgub.
Ustavno sodišče naložilo podobne nesmisle kot v primeru podaljševanje ukrepov v Uradnem listu
Drug vidik po mnenju Pogačnika zadeva izpodbijane vladne odloke. Padli zakoni so bili oblikovani v skladu z dolgoletno veljavno določbo (tedaj) veljavnega Zakonom o nalezljivih boleznih (ZNB). Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane odloke (ki tako ali tako več ne veljajo) in hkrati podaljšalo uporabo določb dveh odstavkov 39. člena ZNB, ki naj bi bile protiustavne.
Pogačnik opozarja, da se lahko zgodi situacija, da vlada sedaj v okviru intervala dveh mesecev sprejme na podlagi obeh določb povsem enake odloke v istem zapisu, kot so bili izpodbijani odloki, ki bodo po razmišljanju Ustavnega sodišča sedaj veljavni, prej pa niso bili. Ustavno sodišče namreč problematizira odloke v času, ko vse razsežnosti epidemije niso bile znane, dopušča pa njihovo veljavnost sedaj, ko je slika bistveno bolj jasna in uporaba obeh določb 39. člena Zakona o nalezljivih bolezni manj interventna. Še več, prej, ko so bili izpodbijani odloki sprejeti, je ZNB polno veljal, sedaj pa se samo začasno uporablja in omogoča sprejem istobesednih odlokov.
Nadalje odločba ustavnega sodišča po oceni Pogačnika vodi v večplastno situacijo za posameznike, kjer sicer postopki, ki so pravnomočno zaključeni, verjetno ne bodo problematični in na njih ne bo vplivala. Nasprotno pa so postopki, ki so v teku izgubili pravno podlago, kar napotuje vlado na to, da v dvomesečnem obdobju sanira pravno praznino, ki jo je ustvarilo Ustavno sodišče in pravzaprav potrdi pravni nesmisel, ki ga je ustvarilo Ustavno sodišče, kot opisano v prejšnjem odstavku. Ustavno sodišče je po mnenju našega sogovornika ponovno vladi s pravnim nesmislom naložilo dodatno delo podobno, kot že v primeru pravnega nesmisla nepotrebnega vsakokratnega podaljševanja in objavljanja vladnih odlokov.
Luka Perš