“Kajti nič ni skritega, kar se ne bi razodelo, in nič ni tako skrivnega, da ne bi prišlo na svetlo,” se glasi biblična resnica. To, kot kaže, velja tudi v primeru pomora v Pliberku. O takratnih dogodkih so se tokrat razpisali v European Conservative, in sicer ob izidu španskega prevoda knjige znanega raziskovalca povojnih komunističnih zločinov Romana Leljaka. Álvaro Peñas v intervjuju spregovori o odgovornosti Tita, Kidriča in vodstva britanske vojske za povojne pomore Hrvatov in Slovencev, pa tudi o pomenu zgodovinskega spomina brez političnega pogojevanja.
Kot vemo, se je glavnina hrvaške ustaške vojske vključno s srbskimi enotami četnikov in slovenskih domobrancev umaknila čez Slovenijo v obmejno avstrijsko mesto Pliberk. Britanska vojska je približno 95 tisoč ljudi po zajetju odpravila nazaj v Jugoslavijo z vlakom pod pretvezo, da se odpravljajo na pot v Italijo. Skoraj vsi so bili pomorjeni v izvensodnih pomorih v naslednjem mesecu, vključno z ženskami, starejšimi ljudmi, otroki in celo dojenčki.
Intervju najprej generalno oceni pomorjene v Pliberku. Hrvaški zgodovinarji so doslej navajali, da naj bi bilo pomorjenih okoli 95 tisoč ljudi, medtem ko Peñas navaja številko 80 tisoč pomorjenih, pri čemer je treba upoštevati, da je predvsem v Sloveniji še veliko nedotaknjenih grobov, tako da bi lahko bilo končno število pomorjenih bližje številki 100 tisoč ljudi. Kot navaja Španec je bila usoda teh ljudi določena leta 1945 na zavezniški konferenci na Jalti, ko je Stalin zahteval izročitev vseh sovjetskih državljanov, isti koncept pa se je nato uporabil tudi za državljane Jugoslavije, ki so se borili proti komunističnim enotam.
Avtor prevoda nato spregovori o resničnih motivih za pomor. Kot navaja, je bila vojna v Jugoslaviji brutalna, v njej so bili masakri in maščevanja pravilo in ne izjema. Za pomore v Pliberku je bilo značilno, da so v njih komunisti obračunali s svojimi resničnimi nasprotniki (s svojimi rojaki torej in ne okupatorsko vojsko), tistimi, ki so jih imenovali razredni sovražniki, podjetniki, buržoazijo, duhovščino, skratka z vsemi, ki bi lahko nasprotovali komunističnemu režimu. “Po pliberškem pokolu in marših smrti do koncentracijskih taborišč so se morali preživeli soočiti s prirejenimi sojenji, ki so se navadno končala s smrtnimi obsodbami ali dolgimi zapornimi kaznimi ter, seveda, zasegom lastnine,” pove Peñas.
Titova odgovornost za pokol
V intervjuju se nato dotakne tudi odgovornosti vodje komunistov Josipa Broza Tita za pomore in poskuse brisanja njegove odgovornosti. Eden takšnih poskusov je bil “ukaz” z datumom 14. maja 1945, v katerem ukaže, da se zapornikov ne sme usmrtiti. A o avtentičnosti ukaza dvomijo številni zgodovinarji, navaja Španec in dodaja, da je avtentičnost ukaza še toliko bolj pod vprašajem ob izrečenih besedah, ki jih je komunistični diktator izrekel v svojem znamenitem govoru v Ljubljani: “Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.”
Peñas se dotakne tudi ugleda, ki ga komunistični diktator na zahodu še vedno uživa. Kot je povedal v intervjuju, ta “ugled” še vedno izhaja iz Titovih dejanj po vojni, ko se je oddaljil od Stalinovega vpliva (obdobje “Informbiroja”) in Jugoslavijo v mednarodnem prostoru pozicioniral kot potencialno zaveznico zahoda, ta pa jo je sprejel – ne iz naklonjenosti takratni totalitarni oblasti, ampak kot nekakšne politične prikladnosti. V tujini velja tudi kot oseba, ki je uspel zadušiti medetnična sovraštva, prav tako ne gre zanemariti intenzivne kampanje normalizacije njegove zunanje podobe: kot primer navaja snemanje filma Sutjeska, v katerem ga je upodobil Richard Burton. Ob vsem tem pa njegovi množični zločini ostajajo brez prave refleksije in zgodovinske obsodbe.
Skrivanje zločina
Sogovornika se nato v intervjuju osredotočita na velik trud po skrivanju storjenega zločina in poskusov njegove relativizacije v moderni dobi. Proti koncu komunistične Jugoslavije so “govorice” o pomorih označili kot fašistično propagando, dikcija slovenske politične levice pa je, z manjšimi razlikami, do današnjega dne ostala nespremenjena. Peñas v intervjuju omeni tudi simpatiziranje slovenske “politične elite” z rajnkim totalitarnim sistemom, kot primer navaja ministrico za kulturo Asto Vrečko, ki je nedavno pozirala ob kipu Josipa Broza Tita, in besed ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je dejal, da za “izdajalce” v Ljubljani ne bo grobov.
Pomen zgodovinskega spomina
Intervju se zaključi z mislijo o pomenu pravilnega zgodovinskega spomina, neobremenjenega s političnim pogojevanjem in brez “politične strasti”. “Seveda bi bil prvi korak počastitev žrtev ne glede na to, na kateri strani so, a realnost je takšna, da pogojev za to ni. Danes le približno dvajset držav priznava holodomor kot genocid, in to kljub dejstvu, da je ruska invazija močno povečala simpatije do Ukrajine. Imamo tudi armenski genocid, od katerega je minilo več kot stoletje, ki ga priznava le 31 držav,” zaključi Peñas.
Gal Kovač