[Nadaljevanje geneze globoke države] Objavljamo imena in priimke vpletenih ter njihove vloge v kriminalni združbi!

Foto: STA

Po članku, ki je razložil, kako je kriminalna združba pri nas nastala in kako se je razvijala, tokrat objavljamo imena in priimke tistih, ki so kot kriminalna združba tvorili in še vedno tvorijo idejno jedro gradualizma, še posebej pa propadlega koncepta “nacionalnega interesa”, skupaj s preostalimi, ki so del t.i. Kučanovega kroga oziroma kroga Foruma 21. Ob osamosvojitvi Slovenije ni bila izvedena lustracija nad slovenskimi nosilci političnih in javnih funkcij, celo nasprotno, s spretnim manevrom so se prejšnji politični funkcionarji vrnili na sceno – nekateri na najvišje funkcije v državi, drugi so bili “na sceni ilegalno” – kot je za komuniste običajno. Seveda pa je vračanje starih, izpetih struktur na najvišje politične in družbene, javne položaje potekalo po skrbno pripravljenem scenariju, ki so ga pripravili tisti, ki so navedeni spodaj. Članek, vreden branja, saj vam bo odprl oči, kdo dejansko vlada v Sloveniji, kakšne so njihove vloge v kriminalni združbi, na koncu članka pa je jasno napisano, za kaj vse so odgovorni in v kakšnem stanju je zaradi njih Slovenija danes. 

Med glavnimi akterji so Milan Kučan, Danilo Türk, Dušan Semolič in Branimir Štukelj, ki so v kazenski ovadbi ovadeni za kaznivo dejanje napeljevanja z zagovarjanjem in vzpodbujanjem koncepta gradualizma in t.i. “nacionalnega interesa”, s potvarjanjem novejše zgodovine ter z zanikanjem obstoja sistemske korupcije. Janez Zemljarič, Anton Rop, Igor Šoltes, Milan M. Cvikl, Drago Kos in Zoran Janković pa so storili kaznivo dejanje, ko so naklepoma pomagali pri izvršiti kaznivega dejanja napeljevanja.

Slednji so ves čas tranzicije, s pomočjo svojih vrinjencev, ovirali delo vseh vlad in regulatornih inštitucij ter z vzporednim sistemom izčrpavali javne finance. Ključne vloge posameznikov kriminalne združbe v predstavljenem naklepnem scenariju so bile (večinoma pa so še vedno) naslednje:

Milan Kučan (boss) – prvi nadaljeval partijski način vladanja
Z razdalje, brez odgovornosti, je vsem solil pamet, v ozadju pa vladal nad grobimi privatnimi in skupinskimi interesi. Tu je že nastajal zametek bodočega Foruma 21, saj je Kučan ves čas sprejemal slovenske direktorje, bankirje, zavarovalničarje in druge nosilce položajev v gospodarstvu. Ob nastopu Gasparija se je začela tajkunizacija slovenskega gospodarstva, saj je Banka Slovenije dovolila enormno zadolžitev v tujini, NLB, NKBM, Factor banka in Probanka pa so odobravale ogromne kredite upravam podjetij za lastninjenje gospodarskih družb. Ko je rabota neslavno propadla, je Kučan razglasil kritiko liberalnega kapitalizma in povratek k demokratičnemu socializmu. Titov učenec Kučan dobro pozna stare partijske trike: najprej liberaliziraj, nato pa socializiraj. Rezultat je stranka Solidarnost, ki naj zamegli krajo in popoln polom partijsko-udbaškega kroga Kučanovega Foruma 21. Po letu 2002 je bilo vse pripravljeno, da se, po dolgem ovinku, izvede Mencingerjev tip menedžerske privatizacije, ki se je tudi izvedel, v glavnem s pomočjo velikih kreditov NLB in NKBM in glavnih privatizacijskih tkalcev – čudežnih dečkov Milana Kučana – Bohoriča (Sava) in Valanta (NFD Holding).

Nastala je korporativna hobotnica, vodena na način sicilijanske mafije, s podeljevanjem privilegijev, klientelizmom in korupcijo. Tako je namesto liberalnega kapitalizma s svobodno podjetniško pobudo nastal mafijski (državni) kapitalizem oz. korporativni sistem upravljanja z vgrajeno sistemsko korupcijo.

Foto: STA

Danilo Türk – Kučanov najzvestejši učenec
Politik, ki ga je Kučan zlahka manipuliral, je seveda zvesto izvajal ukaze stare partijsko-udbovske strukture. O povojnih izvensodnih pobojih v Sloveniji dejal, da je to drugorazredna tema. Türk je kadroval tako, kot so mu ukazali – posebej zanimivo je kadrovanje v Komisiji za preprečevanje korupcije, ki ni naredila prav ničesar pomembnega za razkritje sistemske korupcije.

Vir: STA

Sindikalista levice Dušan Semolič in Branimir Štrukelj – še posebej moralizirata o tajkunih
Posnemata Kučana v partijski maniri in govorita o “pokvarjenih menedžerjih“, ki so vse pokradli in se sprehajajo med nami. Oba sta osrednja kritika liberalnega kapitalizma (ki ga v Sloveniji ni že od leta 2000) in podpornika demokratičnega socializma, pod vodstvom stare jugoslovanske politične nomenklature in njihovih učencev.

Branimir Štrukelj

Janez Zemljarič (underboss) – “koordinator” podjetniške mreže bivše SDV in Genexa
“Siva eminenca” slovenske vzporedne ekonomije še danes obvladuje podjetniško mrežo nekdanjega Smelta, SDV in Genexa. Zaradi razpolaganja z obremenilnimi podatki o posameznikih vodi celotno mrežo podjetij, ki izčrpavajo slovenski javni sektor (državna uprava, zdravstvo), gradbeništvo (zaradi tega so propadli vsi veliki gradbeniki, kljub močno preplačanim avtocestam), kapital pa transferirajo v davčne oaze. Zemljarič je izjavil, da bi “investiral 300 milijonov evrov v sanacijo morskega dna”, pa se ne zgane nihče. Od kod mu 300 milijonov evrov? Delovanje vzporedne ekonomije je bistveno povečalo slabe kredite državnih bank in s tem drastično povečalo javni dolg, poleg tega pa tudi pomembno izpraznilo račune slovenskih podjetij. Kapital v davčnih oazah čaka na priložnost, da se vrne v Slovenijo v obliki “lastninjenja tujega kapitala“.

Janez Zemljarič (Vir: Twitter)

Anton Rop – izvrševalec privatizacije po meri  Foruma 21 in pokojninske reforme v korist partijsko-udbovske elite
Po propadu Mencingerjevega tipa privatizacije, ki je temeljila na nerealni oceni vrednosti kapitala, so se zato certifikati, ki niso našli poti do dobrih podjetij, razvrednotili, saj v pooblaščene investicijske družbe (PID-e) poslanci niso hoteli prenesti državnega premoženja, poleg tega so si PID-i izplačevali provizije, ne da bi certifikate spremenili v delnice; s tem so se PIDi izčrpavali in so postali “prazne lupine”, za kar je odgovoren nosilec projekta privatizacije Rop. Takrat so tudi nastali največji “certifikatski tajkuni”, ki so premoženje preselili v tujino in cinično govorili, da so certifikati ničvredni papirji. S tem so branili državni kapitalizem (državno obvladovanje največjih podjetij) in s tem nadaljevali oblasti stare partijsko-udbovske strukture s Kučanom na čelu.

Rop je kot takratni minister za delo, družino in socialne zadeve po diktatu Kučana tik pred zdajci omilil pokojninsko reformo leta 2000, s čimer so se ohranili vsi privilegiji starih struktur, ki jih je lahko še naprej mirno financirala pokojninska blagajna. Ta struktura danes preko DeSUS-a kroji usodo slovenskih strankarskih koalicij.

Rop je bil za svojo poslušnost Kučanu nagrajen s funkcijo predsednika vlade, ki pa je bila zanj prevelik zalogaj. Vseeno pa je skupaj z dr. Mramorjem in državno sekretarko Milojko Kolar uspel sprejeti sporno davčno zakonodajo, ki je dala alibi slovenskim kapitalistom, da so kapital zavarovali pred davki in ga prenesli v davčne oaze. Rop torej ni preprečil nerazumljive obdavčitve kapitalskih dobičkov pred volitvami leta 2005, kar je privedlo do masovnega “bega kapitala” v tujino. To je bil manever, kako umakniti kapital v tujino, preden morda pride na oblast druga politična opcija. Tu je nastala situacija, ki je omogočila nakup delnic/davčnih rajev. To se je odvilo v skladu z dogovorom Foruma 21 pod vodstvom Kučana.

Igor Šoltes – kot avtor koncepta “nakupa po najnižji ceni, ki je 30 odstotkov previsoka”
Vnuk Edvarda Kardelja je trasiral pot vzporedni ekonomiji oziroma sistemski korupciji, ko sta skupaj z Veselom pripravila zakon o javnih naročilih, ki je kot ključni kriterij za izbiro dobavitelja v javnem sektorju uporabljal najnižjo ceno. To je omogočilo, da so se zaradi kartelnih dogovorov blago in storitve visoko preplačevale, čeprav so bile kupljene po formalno najnižjih cenah. Ko je bil Šoltes na položaju Računskega sodišča, niso opravili nobenega pomembnega pregleda javnih naročil (gradbeništvo -avtoceste, investicije v zdravstvu …), kjer so iz javnih blagajn odtekale milijarde davkoplačevalskega denarja.

Igor Šoltes (Foto: Nova24TV)

Milan Cvikl – odobraval kredite NLB v nasprotju z načeli optimalnega tveganja in lobiranja za TEŠ 6
Državni sekretar za proračun pri finančnem ministru Gaspariju, zadolžen za analizo tveganja v NLB, nato minister za evropske zadeve v vladi Ropa, nato poslanec SD, generalni sekretar vlade v Pahorjevi vladi, s te funkcije pa član Evropskega računskega sodišča. Bil je soavtor afere Patria, ker je preko svoje druge soproge lobiral za Viator Vektor in ker je seveda v Pahorjevi vladi lobiral za podporo TEŠ 6. S tem je popolnoma jasno, da je zaprisežen član kriminalne združbe Kučanovega kroga Foruma 21.

Drago Kos – Kučanov oproda lagal, da v Sloveniji ni sistemske korupcije
V času, ko je bil predsednik KPK, je ves čas zatrjeval, da korupcija v Sloveniji ni problem. Komisijo je vodil selektivno, pri čemer se ni ukvarjal s sistemsko korupcijo, ampak z ukrepanjem proti posameznikom, ki so nasprotnikovi Kučanovega kroga. S tem sta bila korupcija in klientelizem “uradno nevidna”.

Drago Kos (Foto: STA)

Zoran Janković – kriminalno vodil Mercator in povzročil ogromno javnofinančne škode in osebnega okoriščanja pri izgradnji Stožic
Ker je “čudežni dečko” Borut Pahor Slovenijo zadolžil do grla, je bil to že tretji Kučanov poraz. Zato prosi Zorana Jankovića, da zaščiti rdeči imperij. Projekt Jankovićevega prevzema vlade neslavno propade, vendar po zrušenju vlade Janeza Janše krmilo vlade prevzame Alenka Bratušek, ki veselo nadaljuje “pot v globoko brezno” – z dvigom davkov in izogibanjem strukturnim reformam.

Foto: Arhiv Demokracije

Ovadena kriminalna združba seveda za vse krivi globalno finančno krizo, še bolj pa notranjega sovražnika v obliki Janeza Janše, v zadnjem času pa posebej Evropsko unijo. “Dečki iz Foruma 21” se spet naslanjajo na ZDA, Rusijo in Veliko Britanijo, s čimer se počutijo varne pred razkritjem zločinov po 2. svetovni vojni, ki so jih njihovi predhodniki, skupaj s Titom, zagrešili nad slovenskim narodom, na čemer temelji njihova kriminalna rabota. Sedaj zločincu Titu postavljajo razstave, s katerimi želijo zmanipulirati slovensko javnost, češ, vidite, kako nam je bilo takrat dobro; v resnici pa je sedanje stanje posledica balkanskega vladanja ravno te, posttitovske partijsko-udbovske strukture.

Iz omenjene utemeljitve ovadbe torej lahko zaključimo:
  1. Da je šlo (in še gre) za organiziran projekt, saj je popolnoma jasno, da lahko govorimo o organizirani mreži ideološko-politično-poslovne stare partijsko-udbovske strukture, ki je, po znanih metodah, ves čas ohranjala svoj vpliv na  politična in družbena dogajanja preko kopičenja kapitala iz naslova izčrpavanja javnega in tudi zasebnega sektorja – zato tudi kriminalna združba.
  2. Kriminalna združba je vplivala tudi na oprostitve plačevanja davkov in prispevkov za svoja izbrana podjetja in posameznike; s tem je popolnoma podrla pravila konkurence, saj je določene gospodarske subjekte postavila v boljši položaj – pri tem je šlo seveda za velika (državno-socialistična) podjetja, medtem ko je DURS majhna in srednja podjetja privijal do skrajnosti.
  3. Kriminalna združba ponovno vpliva na zadolževanje v tujini tako, da se država zadolžuje na prostih finančnih trgih (predvsem v ZDA, in to v dolarjih), čeprav je zadolževanje znotraj finančnega mehanizma EU cenejše, poleg tega pa ni tveganja tečajnih razlik; to kaže na bojazen združbe še iz prejšnje države, kjer so se tega kriminala tudi naučili.
  4. Kriminalna združba je z investicijo TEŠ 6 ustvarila nov poligon za klientelizem, korupcijo in za finančno izčrpavanje Slovenije, še posebej pa za proizvodnjo predrage električne energije zaradi ogromnih izpustov CO2.

Kriminalna združba je tako v celoti odgovorna:
  • za enormno zadolžitev Slovenije po letu 2002, ko je bruto zunanji dolg z 11,524 milijarde evrov narasel na 40,849 milijarde evrov leta 2012 – delež bruto zunanjega dolga je z 49,7 odstotka BDP leta 2002 narasel na 115,7 odstotka BDP leta 2012
  • za enormno rast javnega in javno garantiranega dolga, ki je zaradi velike zadolžite po letu 2002 narasel z 9,137 milijarde evrov na 19,736 milijarde evrov leta 2012 – delež javnega in javno garantiranega dolga je s 24,5 odstotka BDP leta 2007 narasel na 55,9 odstotka BDP v letu 2012; Evropska unija pa do leta 2012 napoveduje celo 74,2-odstotni delež BDP, saj bo potrebno pokriti veliko bančno luknjo
  • za ogromen javnofinančni primanjkljaj v obdobju 2009-2012, ki je znašal od 3,1 do 4,9 odstotka BDP, pa tudi za obdobje 2013-2015 EU predvideva javnofinančni primanjkljaj v višini od 3,8 do 7,1 odstotka BDP
  • za ogromen padec ravni BDP (ključna posledica enormne zadolženosti)

A. G.