fbpx

Levica in narodno-zabavna glasba: Poniževati tisto, kar je prišlo iz ljudstva in je namenjeno ljudstvu, je hudo narobe

Foto: Golica

Etnolog, pisatelj in velik poznavalec narodno-zabavne glasbe Ivan Sivec kulturologu Petru Stankoviću v Domovini odgovarja, da ima o tej glasbi precej nerealno podobo in ne razume njenega bistva. Hkrati pa je tudi opozoril, da je neprimerno k tako kompleksni temi pristopati parcialno in povsem osebno ter poniževati tisto, kar je prišlo od ljudstva in je ljudstvu namenjeno. Sivec obžaluje, da Stanković ni prebral njegovega trijezičnega eseja Slovenija – zibelka narodno-zabavne glasbe, v katerem je fenomen narodno-zabavne glasbe natančno razložen. Dopušča pa možnost, da je profesor kulturologije hotel le opozoriti, da te zvrsti popularne glasbe ne dojema in je vse skupaj samo provokacija. “Ne bom rekel in ne želim reči, da je slovenska narodno-zabavna glasba sama po sebi fašistoidna. Je pa res, da ustvarja svet pomenov, norm in vrednot, ki se jih da zelo hitro kolonizirati s strani akterjev, ki gradijo na etnocentričnih poudarkih,” je namreč med drugim izjavil Stanković o glasbi, ki je bila leta 2017 zapisana v Register slovenske kulturne dediščine.

V tednu, ki se počasi poslavlja, je na družabnih omrežjih morda najbolj odmevalo mnenje rednega profesorja na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede dr. Petra Stankovića, ki se je v okviru raziskovalnega projekta z naslovom Slovenska narodno-zabavna glasba kot politika: percepcije, recepcije in identitete, osredotočil na glasbeni, vsebinski in simbolni razvoj te glasbe. Ljubitelje narodno-zabavne glasbe, pa tudi nekatere druge, je najbolj razburil Stankovićev političen oziroma širše kulturen pogled – v sodobni narodno-zabavni glasbi namreč vidi izrazito uniformen, standardiziran in enoznačen svet, ki je zaprt, ozek in tog. Temu sledi politična razsežnost takšnega univerzuma, izrazita unifomiranost, enoznačnost in normativnost so po Stankovićevih besedah namreč fašistoidni elementi.

Po mnenju Stankovića je v slovenski narodno-zabavni glasbi izrazita odsotnost kakršnekoli drugačnosti. Ta svet je izrazito uniformen, v njem ni absolutno nobenih tujcev, južnjakov, kaj šele pripadnikov drugih ras. To je zelo etnično čist univerzum, v katerem izrazito prevladujejo mladi. Obenem so vsi izrazito srečni in pozitivni, ni nikakršne krize, depresije, česarkoli negativnega. Po mnenju kulturologa ni opaziti nobenih alternativnih življenjskih slogov, nikogar, ki bi izstopal – na primer ni nobenih seksualnih manjšin.  Šlo naj bi torej za zelo normativen svet, ki nima nobene kulturne raznolikosti. “Samo ena resnica je, samo en pogled na svet – to so že kulturni vzorci in pomeni, ki se jih da zelo hitro apropriirati za različne avtoritarne projekte, te pa lahko opažamo tudi v slovenski politiki. Ne bom rekel in ne želim reči, da je slovenska narodno-zabavna glasba sama po sebi fašistoidna. Je pa res, da ustvarja svet pomenov, norm in vrednot, ki se jih da zelo hitro kolonizirati s strani akterjev, ki gradijo na etnocentričnih poudarkih,” se glasi Stankovićeva ocena narodno-zabavne glasbe.

Predsednik Borut Pahor je vročil Ivanu Sivcu državno odlikovanje srebrni red, za avtorski opus, ki neguje narodno zavest. (Foto: STA)

Poniževati tisto, kar je prišlo spontano iz ljudstva in je namenjeno ljudstvu, je seveda hudo narobe
“Zdi se mi, da težko tako imenovani ‘urban človek’ obdeluje, ocenjuje in razpravlja o tej glasbi, če ne razume njenega bistva. Imam občutek, da ima precej nerealno podobo o njej,” se je na Stankovićeve besede odzval Ivan Sivec, ki je tudi povedal, da obžaluje, da Stanković ni prebral njegovega trijezičnega eseja Slovenija – zibelka narodno-zabavne glasbe, v katerem je fenomen narodno-zabavne glasbe natančno razložen. “Pristopati k tako kompleksni temi parcialno in povsem osebno je seveda sila neprimerno,” je še poudaril in dodal, da “fantje pač zadeve ne poznajo in jim ne more pač nihče pomagati!” Po mnenju Sivca, ki je etnolog, pisatelj in velik poznavalec narodno-zabavne glasbe, je poniževati tisto, kar je prišlo spontano iz ljudstva in je namenjeno ljudstvu, seveda hudo narobe. “Kdor ne razume, da so Avseniki podoben potencial kot Straussi ali Beatli, je seveda na krivi poti. Morda je prof. dr. Stanković samo hotel opozoriti, da te zvrsti popularne glasbe ne dojema in je vse skupaj samo provokacija,” je še dejal Sivec.

Če nekdo želi videti fašizem, ga bo tam seveda tudi videl
Podobno se je zgodilo tudi v času prve vlade Janeza Janše, le da takrat avtor diplome na FDV-ju ni videl fašizma v narodno-zabavni glasbi, pač pa v izboru repertoarja na proslavi ob 60. letnici zmage nad fašizmom in nacizmom v Sloveniji. Takrat so za proslavo namreč izbrali Mozartov Requiem, ki so ga nato menda zaradi nasprotovanja ruskega veleposlaništva zamenjali s Tretjo simfonijo Beethovna. Requiem naj bi namreč veljal za žalno glasbo, torej primerno za pogrebe – in to je bilo dovolj za oblikovanje sklepa, češ da vlada, ki morda ni docela antifašistična, namenoma zbrala žalno glasbo ob svečanem dogodku. Mentor tega kreativnega diplomskega dela je bil Igor Lukšič. če bi želeli zadevo obrniti, bi seveda nekaj težav lahko našli tudi v Tretji simfoniji Beethovna, Eroica je bila namreč izvorno napisana za Napoleona. Tako ne moremo reči, da je brez politične konotacije, česar ne moremo trditi niti za samega Beethovna. Na spletu najdemo podatek, da Beethovnova glasba izraža vsa človekova razpoloženja, zato jo lahko vsaka politična ideologija podpre s svojo politično mislijo. Nad Beethovnom se je zelo navduševal recimo tudi Hitler, po drugi strani pa je del njegove devete simfonije himna Evropske unije. Kot vidimo, ima lahko prav vsaka glasba določene “nastavke” ki si jih lahko prisvoji nek režim. Glasba sama po sebi namreč ni prav nič politična, niti fašistična niti kaj drugega. Glasba je namreč simbolna, ničesar neposredno ne označuje ali reprezentira in ravno zato lahko glasbeni simboli reprezentirajo določene oziroma katerekoli vrednote neke družbene skupine.

Slovenska narodno-zabavna glasba je zapisana v Register slovenske kulturne dediščine
Narodno-zabavna glasba se je v Sloveniji pojavila po drugi svetovni vojni in začela sooblikovati industrijo zabave. Za to zvrst so bili najbolj značilni njeni konzumenti, ki so bili največkrat prebivalci slovenskega podeželja, se pa po besedah Sivca in Janeza Bogataja tudi znotraj tega najdejo različna demografska razlikovanja. Bogataj za začetek narodno-zabavne glasbe označuje leto 1953, ko se je pojavil Gorenjski kvintet, ki je bil predhodnik ansambla Avsenik. To je prineslo tudi nove dejavnike nastopanja, značilna oblačila itd. Podobni načini igranja so seveda obstajali že prej, v ZDA menda že okoli leta 1928. Je pa k temu, da se je taka glasba uveljavila, prav gotovo pripomoglo dejstvo, da so po vojni številni izdelki postali bolj dostopni, ljudje so si lahko kupili gramofone, radio in podobno. Potrošništvo je torej postajalo način življenja, del tega pa je postajala tudi glasba. Tej glasbi nekateri slabšalno pravijo goveja muska, Sivec meni, da bojda zato, ker je spadala zraven nedeljske goveje juhe. S to glasbo je tesno povezan tudi njen najznačilnejši inštrument, in sicer diatonična harmonika. Pri narodno-zabavnih pesmih prevladujeta dva ritma, polka in valček, v  zadnjem času so z vplivom moderne popularne glasbe prisotni tudi drugi ritmi. Slovenska narodno-zabavna glasba je bila leta 2017 vpisana tudi v Register slovenske nesnovne kulturne dediščine.

Pomemben element slovenske nacionalne identitete
“Narodno-zabavna glasba je pomemben element slovenske kulturne dediščine in nacionalne identitete. Je del številnih šeg in navad Slovencem tako doma kot po svetu. Na razvoj te popularne glasbene zvrsti so vplivale številne zgodovinske okoliščine, ki so omogočile njen razcvet. Pri narodno-zabavni glasbi gre za sodoben pojav naše glasbene kulture, ki od petdesetih let 20. stoletja vse do danes pomembno sooblikuje vsakdanjik in praznik najrazličnejših družbenih skupin v Sloveniji, odmevno pa je posegel tudi v našo mednarodno prepoznavnost,” so navedli kot utemeljitev vpisa narodno-zabavne glasbe v register kulturne dediščine. Gre torej za pomemben element slovenske nacionalne identitete, pomembno vlogo pri razvoju nacionalne identitete pa ima seveda država.

Po mnenju poslušalcev narodno-zabavna glasba izraža vrednote, kot so dom, družina, zvestoba, prijateljstvo ter krepi nacionalno zavest
V še enem diplomskem delu je avtorica raziskovala pomen, ki ga narodno-zabavni glasbi podelijo njeni poslušalci. Poslušalci so navedli, da jim ta zvrst glasbe obuja spomine iz otroštva in nacionalno zavest. Večina je narodno-zabavno glasbo označila za tipično slovensko, po njihovem mnenju pa izraža vrednote kot so dom, družina, zvestoba, prijateljstvo. Kot razlog poslušanja te glasbe, so večinoma navedli sprostitev, zabavo in užitek  – poslušaš tisto, kar ti tisti trenutek polepša dan. Ta glasba nikakor ne more škoditi nobenemu Slovencu, so navedli, in dodali, da poslušalcu daje občutek pripadnosti. Dejstvo je, da vsak politični sistem izbere glasbo v skladu s svojo ideologijo – če je jedro ideologije te politike vse to, kar so našteli poslušalci narodno-zabavne glasbe, bomo Slovenci morda končno utrdili svojo nacionalno identiteto in s tem tudi zavest.

V sodobnem svetu, kjer je že nekaj časa popularen (umetni) multikulturalizem in pretirana vsevključevalnost, je nacionalizem pogosto prikazan kot nekaj slabega. Nacionalizem naj bi bil namreč oblika skupinske identitete, za katero je značilno da je izključevalna. In ravno to je med drugim izpostavil Stanković, le da je v svojem delu prikladno govoril o fašizmu in ne o nacionalizmu. Narodno-zabavni glasbi je tako očital, da ji umanjka tujcev, gejev, lezbijk, čefurjev, pankerjev, hipijev, torej vseh, ki bi bili drugačni. Ob tem očitno ni pomislil, da jih v tej glasbi morda ni zato, ker narodno-zabavne glasbe niti ne poslušajo. Si predstavljate, da bi v videospotu neke narodno-zabavne skupine nastopal tipičen čefur  –  vsi goreči zagovorniki enakosti bi skočili do plafona, češ da se ansambel dela norca iz  marginalne družbene skupine, ki j v Sloveniji že tako ali tako zanemarjena ali pa celo preganjana. To Stankovićevo nasilno vključevanje tujcev, čefurjev, pankerjev in hipijev je le druga stran istega kovanca o katerem govori, kadar očita izključevalnost. Ravno svoboda, da nečesa oziroma nekoga ni, daje hkrati svobodo temu, da lahko tam je – če seveda želi. V primeru nasilne vključevalnosti, ki je ravno toliko fašistična kot nasilna izključevalnost, pa pač pridemo v svet črnih Sneguljčic, moških morskih deklic in vseh ostalih nebuloz, ki jih producira multikulti ideologija, ki je le zrcalna slika vsega, kar levičarji očitajo fašizmu.

Sara Kovač