fbpx

Nevladna organizacija: Družinski zakonik je diskriminatoren do očetov!

Foto: Freepik

V društvo DOOR, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu, so zbrani starši, ki od leta 2015 opozarjajo, da je Družinski zakonik neustrezen in sodno socialni postopki odsevajo sistemski problem. Zdaj opozarjajo, da ločitvena zakonodaja ni skladna z evropsko, saj pogosto zapostavlja vlogo očeta in očetovstva v ločenih družinah. Zaradi tega so včeraj na vodje poslanskih skupin poslali dopis, ki to diskriminacijo pojasnjuje. 

Opozarjajo, da v Sloveniji ločitveni postopki, ki se rešujejo na sodišču, praviloma trajajo šest in več let. Neredko celo do izgube pravnega interesa tožečega starša – se pravi, ko otroci že dopolnijo polnoletnost. V tem času so otroci pogosto brez ustreznega ali celo brez stika z enim od staršev. To pušča v razvoju otrok hude in trajne posledice. Stiske so hude tudi na strani obeh staršev. Po sprejetju Družinskega zakonika (2019) se dodatno večajo številke pojavov nasilja v družinah in fizičnih izvršb otrok.

Primerjava Družinskega zakonika (DZ) z zakonodajo nekaterih drugih evropskih držav nakazuje razlog, zakaj so stiske slovenskih otrok in staršev večje od ostalih evropskih in zakaj je uresničevanje pravice (in dolžnosti) slovenskih staršev, da uravnoteženo vzgajajo svoje otroke, tako težko dosegljiva in za marsikaterega tudi predraga.

Zakonske dikcije, ki urejajo postopek dodelitve otrok v ločitvenih postopkih v tujih državah, nakazujejo, zakaj se naši postopki vlečejo dlje in zakaj so lahko tudi krivični. Navajajo primere štirih evropskih držav::

• V Nemčiji: po razvezi zakonske zveze otrok praviloma ostane v varstvu in vzgoji obeh staršev.

• Na Švedskem: skupno varstvo in vzgoja z razvezo ne prenehata, razen če jo sodišče posebej odpravi.

• V Veliki Britaniji: staršema po razvezi praviloma ostaneta skupna vzgoja in varstvo otroka.

• V Franciji: skupno izvrševanje starševske odgovornosti ima prednost pred ostalimi možnostmi.

• V Avstriji: pri razvezi staršev, ki skupaj uresničujeta starševsko skrb, si lahko partnerja še naprej skupaj delita to skrb, če se le dogovorita, v katerem gospodinjstvu bo otrok bival.

Pri vseh je poudarjena kontinuiteta skupne vzgoje in varstva obeh staršev med in po ločitvenem postopku. Slovenski Družinski zakonik pa na drugi strani določa, da se morata starša, torej tista, ki se zaradi nerazumevanja ločujeta, o tem pomembnem in zahtevnem vprašanju, komu bo otrok po ločitvi zaupan v vzgojo in varstvo ter koliko stikov bo imel otrok z drugim staršem, šele dogovoriti.

Razlika med evropsko in slovensko zakonodajo je očitna in tudi usodna. Usodna predvsem za odraščajoče otroke, ki bi morali imeti za zdravo in srečno odraščanje uravnotežen odnos z obema staršema tudi med in po ločitvenem postopku, kot je bilo še v času delovanja nuklearne družine.

Statistika na spletnih straneh MDDSZ poleg tega nakazuje na diskriminacijo očetov, saj jih je zgolj 16 odstokov prejemnikov preživninskih zahtevkov. Manj kot v 2 odstotkih jim varstvo in vzgojo otrok uspe doseči na sodišču.

V kolumnah, objavljenih na IUS-INFO, je Vlasta Nussdorfer, zagotovo poznavalka sodno socialnih postopkov, svetovalka predsednika RS, ustanoviteljica Belega obroča, bivša varuhinja človekovih pravic in bivša generalna tožilka, razkrila nekaj dejstev, ki preprečujejo zdravje in srečo slovenskih otrok in staršev. Če jih strnemo, izvemo:

• da je večina otrok v razveznih postopkih zaupana materam in da o tem odločajo ženske sodnice in izvedenke.

• da materam sodne stroške pogosto plačuje državni proračun, očetje pa ga zgolj polnijo.

• da ne pozna primera, da oče ne bi omogočal rednih stikov otrok z materjo, če mu jih je sodišče vsaj začasno “dodelilo”, obratno pa pogosto obstajajo pravi ceremoniali odtujevanja.

• da se (matere) pritožujejo na vsak sodni “pildek”, izločajo vse po vrsti, ne hodijo na obravnave in prosijo za stalne preložitve, napadajo izvedeniška mnenja in izvedence, pišejo in kličejo v medije.

• da sodniki teh izigravanj ne prekinejo, čeprav so “gospodarji postopkov”.

• da imajo te neodgovorne matere dobesedno “za norca” celo pravosodje z izvedenci vred.

• da matere na dneve, ko otroci po sodnih odločbah “pripadajo” očetom, ponje prihajajo v vrtce in jih tako “prehitijo” ter dobesedno pred nosom odpeljejo (nekaznovano).

V društvu DOOR pravijo, da bi morale takšne ugotovitve sprožiti alarm, a so odgovorni na MDDSZ, Ministrstvu za pravosodje, Sodnem svetu, Vrhovnem sodišču, Odvetniški zbornici, Združenju sodnikov … pomenljivo tiho.

Ločitveni “dogovori” staršev potekajo v sodnih dvoranah, kjer je vse odvisno od zrelosti in odgovornosti staršev samih. Razlogi za ločitev praviloma izhajajo iz globoko zakoreninjenih vzorcev njunih primarnih družin. Z njihovim razreševanjem imajo težave celo partnerski terapevti, kaj šele sodnice. In prav tako naivno je pričakovanje, da se bodo neetični odvetniki in izvedenci uspeli upreti skušnjavi za podaljševanje sodnih postopkov, ki jim jih zakon dopušča.

Odgovornost urediti ločitveno zakonodajo in sodno socialne postopke je na strani zakonodajalca. Še posebej, ko se starša o tem nista sposobna dogovoriti sama.

Pomembno je poudariti, da je za otroka manj pomembna pravna formulacija poločitvenega statusa (dodelitev v varstvo in vzgojo, skupno skrbništvo, deljeno skrbništvo,…), zanj je namreč ključen uravnotežen odnos z obema staršema.

Zaradi zastarele zakonodaje in škodljivih sodno socialnih postopkov se je DOOR, ki od februarja letos deluje s statusom društva v javnem interesu, povezal s sorodnimi društvi iz jugovzhodne Evrope: Hrvaške, Srbije, Bosne in Makedonije. Tudi tam je stanje podobno slovenskemu … torej daleč od napredne evropske sodno socialne prakse.

Da imamo na slovenskih družinskih sodiščih balkanski divji zahod, je razvidno tudi iz izjav nekaterih drugih poklicih, udeležencev v ločitvenih postopkih. Povzemamo nekatere:

Irma Kirin, vodja družinskega sodišča: “V razveznih postopkih o skupnem skrbništvu odločajo matere!” (Polnočni klub, rtvslo, 2014)

Boštjan Verstovšek, odvetnik: “Odvetnik, ki zastopa mater, se lahko zlekne, odvetnik, ki zastopa očeta, bije bitko, ki ima zelo malo možnosti za uspeh.” (Polnočni klub, rtvslo, 2014)

Radovan Radetič, sociolog, CSD Moste: “(Lažne) prijave nasilništva preprečujejo skupno starševstvo.” (Polnočni klub, rtvslo, 2014)

Marija Snežna Novak, sodnica: “Lažne prijave nasilja svojim strankam predlagajo odvetniki!” (Dnevnik, 2009).

Dr. Jasna Podreka in Tjaše Žakelj: “… oče dobi otroke v vzgojo in varstvo zgolj ob odsotnosti materine želje …” (raziskava po naročilu MDDSZ, 2017)

• Iz načelnega pravnega mnenje št. 164, ki ga je izdala Komisija za preprečevanje korupcije (2009), izhaja, da je tako na centrih za socialno delo kot tudi na družinskih sodiščih prisotna diskriminacija in korupcija.

Pomembno dejstvo, ki onemogoča izvajanje dobronamernosti DZ, je, da se, kot ugotavlja tudi ga. Nussdorfer, lažne prijave nasilja in kršitve sodb o stikih v slovenski sodni praksi ne kaznuje. So zato tako pogoste?

Usmeritev slovenskega družinskega prava sicer je, da je temelj varstva otroka njegova korist. Tudi določba Konvencije o otrokovih pravicah potrjuje, da je treba pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati njegovo korist. Problem pa je, ker otrokova (največja) korist v DZ sploh ni določena. Določa se jo za vsako ločitev posebej, za vsakega otroka posebej in s tem (tudi prek čakanj na izvedence) dodatno daljša postopke. Strokovnjaki namreč trdijo, da je “največja korist otrok po ločitvi uravnoteženost stikov z obema staršema”!

DOOR je zato na 83. seji Komisije za državno ureditev v državnem svetu podal predlog, da državnemu zboru predlaga pričetek postopkov za nadgradnjo DZ in sodno socialnih postopkov z novo ločitveno paradigmo “Sostarševstvo – uravnoteženo starševstvo”, tako, da bodo tudi otroci ločenih staršev nadaljevali življenje v uravnoteženem odnosu z obema staršema, ker je to njihova največja korist. Izjeme nastanejo takrat, ko se krši Kazenski zakonik ipd. A ti postopki se rešujejo v tednih in ne letih, kot je to pravilo sedaj.

Kaj določa zakonodaja?
Slovenski Družinski zakonik, sprejet v času Cerarjeve vlade, v prvem členu med drugim določa, da ureja tudi “ukrepe za varstvo koristi otroka”. Nato v drugem členu nadaljuje, da je družina življenjska skupnost otroka ne glede na starost otroka “z obema ali enim od staršev” in tako že načenja nuklearno družino dveh staršev oz. očeta in matere. Tudi ločene družine so že po definiciji dvostarševske, saj družina zaradi ločitve ne preneha obstajati, zakonodajalec pa tako ustvari prejudikat, da lahko eden od staršev (po naši sodni praksi mater sama) izvaja nalogo starševstva.

Načelo otrokove koristi je urejeno v 7. členu zakona in določa:

(1) Starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva.

(2) Starši imajo pri skrbi in odgovornosti za korist otroka prednost pred vsemi drugimi.

(3) Starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju.

(4) Državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka.

(5) Država zagotavlja pogoje za delovanje nevladnih organizacij in strokovnih institucij za razvijanje pozitivnega starševstva.

V členu, ki je precej generičen, res manjka ključen poudarek koristi otroka – namreč, da je korist otroka tudi stik z obema staršema, tudi če sta ta v ločitvenem postopku ali že razvezana. Brez tega določila zakonodajalec gradi na napačni pravni presumpciji, da prisotnost obeh staršev ni postulat funkcionalne družine – kot opozarjajo pri DOOR, je to strokovno neupravičeno.

Pomanjkljivost nato še bolj razgali 138. člen, ki ureja varstvo otrok.

(1) Če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji.

Razvezani starši se morajo sporazumeti o tako pomembni vlogi, kot je varstvo in vzgoja otrok. To je podobno, kot če bi se moralo pet roparjev sporazumeti, kdo bo dobil kateri delež milijonskega plena. Seveda se bodo otroci – sploh v čustveno napetih življenjskih razmerah, kot je ločitev – brez jasnih stipulatov, kaj je otrokov interes, hitro spremenili v orožje. Sploh v primeru mater, ki lahko zaradi zakonske nejasnosti in sodne prakse, ki otroke praviloma dodeljuje materam, svojo privilegirano pravno pozicijo izkoristijo za premoženjsko ali čustveno izsiljevanje bivših partnerjev. V nobeni od primerljivih tujih držav se to ne bi moglo zgoditi, saj zakonodaja jasno določa, da je interes otroka, da ga vzgajata oba starša.

Zakonodaja sledi tradiciji levice po eroziji družine
V tujih državah tako zakonodaja posredno sili centre za socialno delo in sodišča, da upošteva starševsko pravico tako matere kot očeta, ki je v Sloveniji jasno depriviligiran. Slovenska zakonodaja sledi levičarski tradiciji erozije nuklearne družine, kjer ne le, da se matere in očetje za potrebe neomarksistične ideologije spemenijo v starša ena in starša dva, ampak se nato v procesu razveze zopet spremenita ne v svoj naravni spol, ampak v priviligiranega starša številka ena in depriviligiranega starša številka dva.

Medtem ko si na Mesčevem ministrstvu neutrudno prizadevajo, da bi otroke posvojil prvi gejevski par, pa ne postorijo nič za fundamente. Se pravi za otroke iz razbitih nuklearnih družin očetov in mater. Tudi takšni otroci si zaslužijo pozornost. Videti je, kot da je interes levih strank razbitje nuklearne družine, s tem pa proizvodnja novih nesrečnikov, ki bodo volili socialiste.

Andrej Žitnik