Dolgo je znano, da je zadnji šef Zveze komunistov Slovenije in prvi predsednik republike Milan Kučan vseskozi nasprotoval osamosvojitvi Slovenije, a prav neverjetno je, kako je tekom dogajanja spreminjal svoja stališča, razen stalnice – nasprotovanja osamosvojitvi, v kar je vlagal naravnost neverjetne napore, da bi politično preživel. Tako se je že 16. maja 1990 zgodila razorožitev Teritorialne obrambe s podporo Kučana, kot odgovor pa se je v tem času vzpostavljala Manevrska struktura narodne zaščite, ki ji je poveljeval Anton Krkovič. Ne preseneča, da se je še leta 2013 Kučan udeležil predstavitve knjige, ki močno blati Krkoviča. Ne preseneča niti Kučanovo obnašanje pred plebiscitom, ko je zatrjeval, kako plebiscit ni osamosvojitveni akt. Skušal pa je tudi politično onemogočiti osamosvojitev, tako se je med drugim zavzel za ostre pogoje veljavnosti plebiscita, z inštaliranimi volilnimi komisijami pa je prav tako omogočil udobno večino komunistom. Ne preseneča niti, kako je po osamosvojitvi, ko se je že začela vojna za Slovenijo, lobiral pri tujih politikih za preprečitev mednarodnega priznanja Slovenije.
“O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti,” pa je Milan Kučan povedal 31. januarja 1990 in v skladu tem deluje še danes. Naravnost neverjetno pa je, kakšne napore je vložil po eni strani v nasprotovanje slovenski osamosvojitvi, po drugi strani pa v lastno politično preživetje, ki mu je omogočilo izgradnjo podzemnih struktur oz. globoke države, ki še danes vlada Sloveniji.
Že 16. maja 1990 se je zgodila razorožitev Teritorialne obrambe s pomočjo Kučana
15. maja 1990 je bil izdan ukaz za razorožitev TO, o katerem je bil Kučan obveščen še isti dan, že naslednji dan pa je bil obveščen tudi o tem, da se razorožitev dejansko izvaja, razkriva spletna stran Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve – VSO.
Kot smo na Nova24TV že poročali, so priprave na to potuhnjeno zločinsko početje potekale že mesece pred samo izvedbo, v času njegovega izvajanja pa naj ne bi reagirala niti tedanji predsednik predsedstva RS Janez Stanovnik niti predsednik skupščine Miran Potrč. Poleg tega so bile namere glede razorožitve skrbno zamolčane pred Slovenci in še zlasti pred Demosom.
Maja 1990 je v skladiščih porajajoče se slovenske vojske ostalo le še okoli 12 tisoč kosov strelnega orožja, predvsem pa zelo majhna količina streliva. Slovenski vojski je nato sicer uspelo pridobiti nekaj orožja na različne načine.
Kučan tako niti tik pred izvedbo plebiscita ni opustil upanja na obstanek Jugoslavije. Tako je 21. novembra 1990 ob priložnosti 22. obletnice ustanovitve TO Slovenije, ki sicer nima kontinuitete s Slovensko vojsko, govoril, kako plebiscit “še ni odcepitveni akt, kot ga predstavljajo ponekod v Jugoslaviji, saj omogoča vstop tudi v jugoslovanske integracije, zgrajene na novih temeljih.” V članku v Delu je novinar Branko Soban povzel Kučanove besede še: “Napak bi bilo namreč podirati mostove in postavljati mejo na Kolpi, saj bo Slovenija še naprej prisiljena živeti na tem koščku Evrope.”
Kučan delal v smeri preprečitve za Slovenijo ugodnega izida plebiscita
Kučan je prav tako iskal načine, kako preprečiti za samostojno Slovenijo ugoden izid plebiscita: “Absolutna večina pozitivnih opredelitev vseh volivcev bo znatno okrepila enotnost slovenske družbe pri soočanju s problemi, ki bodo nastajali po plebiscitu. Pogoj za to pa je prepričanje, da udeležba na plebiscitu in glasovanje ne moreta temeljiti samo na splošnem zaupanju državljanov v utemeljenost predlagane odločitve, ampak tudi na obveščenosti vsakega posameznika o tem, kaj čaka njega in vse nas na težki poti iz krize, v kateri smo in v kateri je zaradi brezperspektivnosti vse težje živeti.” Ob tem velja spomniti tudi, kako je Kučan na podlagi splošne volilne pravice in nastavljenih volilnih komisij komunistom omogočil dvotretjinsko večino.
Ko je postalo jasno, da je osamosvojitev neizbežna, so si komunisti domislili t. i. operetne osamosvojitve
Ko je postalo jasno, da je osamosvojitev neizbežna, so zdaj “preobraženi” komunisti pod poveljstvom Kučana v resnici nameravali poteptati rezultate referenduma, o čemer med drugim pričajo spomini takratnega predsednika zvezne vlade Anteja Markovića, ki se je s predstavniki slovenske levice, ki so tedaj kot opozicija v parlamentu nasprotovali Demosovim načrtom o samostojni slovenski državi, dogovoril za t. i. operetno osamosvojitev. Operetno v smislu, da se Slovencem dovoli proslava ob osamosvojitvi, naslednji dan pa, ko bi bilo treba prevzeti vajeti države v svoje roke, torej zavarovati mejne prehode, prevzeti denarno politiko itd., naj bi Demosu spodletelo. V tistem trenutku naj bi narod “spregledal” in uvidel, da je bil Demos napaka. K sreči se to ni zgodilo in Slovenci smo si izborili neodvisnost od Jugoslavije.
V svojem govoru v skupščini ob razglasitvi samostojnosti Kučan ponujal novo Jugoslavijo
Kučan kot predsednik Predsedstva RS tudi po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Slovenije in ko je postalo jasno, da je Socialistična federativna republika Jugoslavija zgodovina, še ni opustil upanja o nadaljevanju življenja v skupni državi. Tako je na skupni seji treh zborov Skupščine Republike Slovenije še 25. junija govoril o vzpostavitvi nove, še ene Jugoslavije: “Prav zaradi te logike in značilnosti sodobnega sveta ostaja Republika Slovenija tudi naprej odprta za poskuse preverjanja možnosti za oblikovanje morebitne nove skupnosti dosedanjih republik SFRJ; ki pa mora biti bistveno drugačna od sedanje, ker je to lahko le skupnost suverenih držav. Vendar se naše ambicije tu ne smejo ustaviti. Na temelju lani objavljenega modela konfederalne preureditve Jugoslavije kaže pripraviti konkretno ponudbo, ki bo od drugih republik zahtevala jasno opredelitev in odgovor in tako razjasnila položaj, v katerem je ustvarjen videz, da obstaja interes za takšno enakopravno skupnost pri vseh.”
Kučan na predstavitvi knjige, ki osamosvojitelja Krkoviča obtožuje zaradi sestrelitve sovražnega helikopterja
Ob razorožitvi se je sicer vzpostavljala Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), ki je nastala kot odgovor na veleizdajo, za načelnika pa je bil imenovan BgGen Anton Krkovič. Ni presenetljivo, da se je Kučan leta 2013 udeležil predstavitve knjige o sestrelitvi sovražnega helikopterja JLA gazela SA 341 z naslovom Skrito povelje avtorice Drage Potočnjak, ki na veliko obtožuje prav Krkoviča, kar je še en dokaz o Kučanovi protislovenski drži.
Na dan, ko se je začela vojna za Slovenijo, je bila Kučanova prioriteta osebno politično preživetje
Naravnost neverjetno je tudi, kakšne so bile Kučanove prioritete 27. junija 1991, ko se je začela vojna za Slovenijo in so bila ogrožena človeška življenja. Kučan se je takrat, ko je bilo jasno, da se dogodki odvijajo po zanj najslabšem možnem scenariju, ukvarjal s svojim osebnim političnim preživetjem. Ko je gostil sekretarja Socialistične internacionale Piera Fassina, ga je skupaj s Cirilom Ribičičem rotil (sollecitando, kot se je izrazil izrazil Fassino v svoji knjigi), naj mednarodnega priznanja Slovenije ne podarijo desnici. Prav po tem je italijanski zunanji minister Gianni De Machelis iz vrst Partito Socialista Italiano postal med glasnejšimi nasprotniki priznanju Slovenije in je vanjo privolil šele zadnji trenutek. Zgodbo je v oddaji Dialog na Nova24TV potrdil tudi dr. Dimitrij Rupel, ki se je s Fassinom sestal lansko leto.
Kljub temu, da je Kučan glede na smer spreminjal stališča tekom svoje kariere, pa je ostal zvest svoji protislovenski drži, še leta 2015 je tako izjavil: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.”
Rok Krajnc