Poraženci in zmagovalci: Bo Marjan Šarec pametnejši od Zorana Jankovića?

(Foto: STA/utrip-ljubljane.si)

Pred sedmimi leti, ko je bil rezultat volitev podobno zapleten kot letos, sta se na prvi seji s kandidaturo za predsednika DZ kar dvakrat zapored opekla Borut Pahor in Maša Kociper. Pahor je bil do takrat šef vlade in je bil torej v podobnem položaju, kot je bil te dni Miro Cerar, ki so ga iz SMC po volilnem porazu sprva tudi ponujali za šefa DZ. Cerar je izgubil volitve še bolj kot Pahor. Zdi se, da so v SMC računali, da bo Šarec pred prvo sejo državnega zbora bolj moder, kot je bil Janković pred sedmimi leti. Je pa zamisel, da bi šef vlade postal predsednik državnega zbora, precej nenavadna: funkciji sta nezdružljivi, premiersko vlogo pa bi Cerar moral opravljati do izvolitve ministrov nove vlade, kar se lahko precej zavleče. Dileme, kdo bo novi predsednik Državnega zbora RS, ni več. To je s podporo 80 glasov poslank in poslancev postal Matej Tonin, čeprav je slednji napovedal, da je pripravljen s te funkcije, po oblikovanju nove vlade, tudi odstopiti.

Gregor Virant je pred sedmimi leti iz ozadja prežal podobno, kot je te dni Matjaž Nemec, poslanec SD, ki ima, sedaj že kot nekdanji podpredsednik DZ, že izkušnje. V tretje Pahor ni več kandidiral za predsednika DZ, je pa kandidaturi vložil Virant in že prvič ga je podprla večina poslancev, ker je v ozadju nastajal dogovor s SDS, DeSUS, SLS in NSi za drugo vlado Janeza Janše. Predsednik Danilo Türk je po tem nenavadnem razpletu za mandatarja predlagal relativnega zmagovalca volitev Zorana Jankovića, čeprav je bilo precej jasno, da ta nima večine. Ne spomnim se, da bi Türka levi intelektualci zaradi tega kaj kritizirali. Pahorja so močno, še preden je kaj odločil in čeprav še ni jasno, kdo bo tokrat dobil večino za sestavo nove Vlade RS v DZ.  Podprlo je Jankovića v DZ na koncu le 42 poslancev. Na volitvah je bilo za PS pred sedmimi leti 28,5 odstotka volivcev, za SDS 26,2, za tretje uvrščene SD 10,5 odstotka volivcev in za DL Gregorja Viranta 8,4 odstotka. Prednost SDS pred LMŠ je zdaj bistveno večja, kot je bila pred sedmimi leti prednost PS Jankovića pred SDS.

Kandidati padajo, Türk vztraja z Jankovićem
Na prvi seji državnega zbora 21. decembra 2011 so bili ambicioznejši kot pretekli teden: ob volitvah predsednika so bili na dnevnem redu že prvič tudi podpredsedniki, čeprav takrat med strankami še ni bilo dogovora, kdo bo vladal. In Jankoviću se je prav zaradi tega dramatično zalomilo. Za predsednika zbora je SD predlagala dotedanjega premiera Boruta Pahorja, PS pa Mašo Kociper. Za Pahorja je bilo 31 poslancev, za Kociprovo 28. Oba sta propadla, za izvolitev je nujnih 46 glasov. Ker nobeden ni bil izvoljen, so izvedli drugi krog, v katerem je bil rezultat med istima kandidatoma povsem enak. Nihče si ni premislil. V tretjem krogu Pahor ni več kandidiral, je pa ob Kociprovi kandidaturo vložil Gregor Virant. Rezultat je bil drugačen, za Kociprovo je bilo 38 poslancev, za Viranta pa 52. Za podpredsednika pa sta bila nekaj pozneje na isti seji izvoljena Ljudmila Novak (NSi) in Jakob Presečnik (SLS), kar je že nakazalo, kakšna bo koalicija in da bo verjetno prišlo do druge vlade Janeza Janše. O mandatarju so odločali tri tedne pozneje, 11. januarja. Takratni predsednik republike Türk je, čeprav je bilo jasno, da nima večine, predlagal relativnega zmagovalca Jankovića, a je bilo zanj le 42 poslancev. Ponovno so poskusili 28. januarja, ko so odločali o predlogu 50 poslancev, da bi šef vlade drugič v zgodovini postal Janez Janša. Za Janšo je bilo 51 poslancev, proti 39. A ta vlada ni vzdržala do konca mandata.

Podpredsednik postane Veber
Pred štirimi leti je bilo manj napeto in nepredvidljivo, ker je bil rezultat volitev precej bolj nedvoumen. Na prvi seji zbora je predsednik SMC Miro Cerar za predsednika po nekaj zapletih, ker ni bilo jasno, ali bodo potrdili mandat Janši, predlagal Milana Brgleza kot “osebo z visoko osebno in profesionalno držo”. Da bodo podprli Brgleza, so ob koalicijskih strankah napovedali tudi iz opozicijske Združene levice in NSi, ki jo je takrat vodila Ljudmila Novak. Za Brgleza je bilo, glasovanje je tajno, 66 poslancev, proti eden sam. Drugih odločitev, seja je bila 1. avgusta, takrat niso sprejemali.

Prvo sejo je zaznamoval nastop Jožeta Tanka (SDS) po potrditvi mandatov, ki je o dogajanju pred volitvami povedal: “S tem, ko je bil Janez Janša poslan v zapor, mu je bila onemogočena kampanja tako zanj osebno, v njegovem volilnem okraju, kot tudi nam vsem, kandidatom SDS. Zato, ker ni bilo poštene volilne igre, ocenjujemo, da so te volitve nelegitimne. Ampak kljub vsemu je Janez Janša med vsemi nami, novoizvoljenimi poslanci prejel največ glasov, z naskokom največ glasov v svojem okraju, in v imenu kolegov gospodu Janši tudi k uspehu na volitvah iskreno čestitam. Janez Janša je poleg Roberta Battellija tudi edini poslanec, ki je bil izvoljen prav na vseh volitvah v DZ, in na teh volitvah je bil Janez Janša izvoljen tudi kot edini politični zapornik v Evropski uniji.”

Podpredsednike je državni zbor volil 22 dni pozneje, ko so na ta položaj izvolili Janka Vebra (SD) in Primoža Hainza. Vebra le za kratek čas, ker je bil pozneje izvoljen za obrambnega ministra, a se zgodba ni končala preveč srečno. Kot ministra ga je državni zbor na predlog Cerarja pozneje odstavil. Podpredsednika iz največje opozicijske stranke SDS protestno ni bilo ves zadnji mandat. Na isti seji kot podpredsednike so poslanci pred štirimi leti za mandatarja, ki je začel sestavljati vlado, potrdili Cerarja, za generalno sekretarko pa so izvolili Uršulo Zore Tavčar, za katero je bilo 65 poslancev, proti pa nihče. Po štirih letih, kar je SMC vladala v koaliciji z DeSUS in SD, je bil na volitvah rezultat za obe največji vladni stranki ta mesec precej porazen, vse druge stranke (z izjemo SLS) pa so se okrepile:

Težava Marjana Šarca, ko poskuša na vsak način sestavljati koalicijo brez zmagovalca volitev SDS Janeza Janše, kar pomeni, da se izogiba realni spremembi oblasti, je, da to pomeni nadaljevanje sedanje vlade v še slabši obliki.

Je smer nazaj proti Jugoslaviji, ki je več ni?
Potreboval bo podporo še krepko več težko združljivih strank: sodelovanju s poraženo SMC se sploh ne more izogniti, težko pa se bo izognil celo koalicijskemu povezovanju s precej radikalno Levico, ki se je na volitvah okrepila in jo v vladi hoče tudi SD Dejana Židana. Levica je za izstop iz Nata in s tem oddaljitev od zahodnega sveta, za zmanjšanje obrambnih izdatkov, priznanje Palestine, popolno podrtje ograje na meji proti Hrvaški, del ideologije te stranke pa je ob zavzemanju za več vpliva države (za kar je tudi SD) tudi nasprotovanje zasebni lastnini, kar lahko odžene vlagatelje zaradi zmedene državne politike v že tako precej zamajanem gospodarstvu.

Večino Šarec lahko pridobi, a rešitev bo – zdi se – precej slaba za državo. Obratne probleme ima Janez Janša, ker ima njegova stranka toliko poslancev kot celotna prejšnja koalicija skupaj, bi lahko sestavil bolj učinkovito vlado, težav z generalno smerjo države, da bi ostali del razvitega zahodnega sveta, nima, a ne more dobiti partnerjev, ker so se stranke na levi sredini zavezale, da bodo tudi, če izgubijo volitve, storile vse, da ne pride do zamenjave oblasti, pa naj to stane državo, kolikor hoče, kar je podprl tudi največji del medijev, ki je lastniško ali upravljavsko večinoma pod vplivom levice.

Peter Jančič, spletni časopis