fbpx

Režimski mediji po smrti Stanovnika v histeriji razglasili kar za “očeta naroda” – Toda zgodovina ne pozablja njegovih dejanj

Janez Stanovnik in Tanja Fajon (Foto: Facebook)

V nedeljo, 26. januarja 2014, je nekdanji predsednik borcev t. i. narodnoosvobodilne borbe Janez Stanovnik govoril na prireditvi v spomin na smrt udeležencev partijskega tečaja pred sedemdesetimi leti ob nemškem napadu na Cerkno. Popoldne je šel še na Lajše in tam položil tri vrtnice pri breznu, kjer so komunisti iz maščevanja za poraz ustrelili 13 domačinov in dva duhovnika pod obtožbo izdaje, kot še zdaj razglaša napis na spomeniku v Cerknem. Čeprav je popoldanski obisk brezna na Lajšah napovedal že dopoldne, ni šel z njim nihče od številnih udeležencev borčevske slovesnosti.

Grozljive umore na Lajšah je ukazal Pokrajinski komite Varnostno obveščevalne službe za Primorsko, v katerem so bili načelnik Miroslav Perc – Maks in člani Slavko Furlan – Dušan, Miroslav Remškar – Boštjan, Branko Jerkič – Živko, Vidko Hlaj, Franc Pokovec – Poki in Anton Šega – Tonček. Vse dogajanje je opisal zgodovinar Boris Mlakar v knjigi: Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki jo je leta 2000 izdala Goriška Mohorjeva družba.

Obisk brezna z žrtvami boljševiškega nasilja je Janez Stanovnik naznanil z besedami: “Danes popoldne se bom žrtvam te druge tragedije na Lajšah poklonil in jim podaril tri rdeče vrtnice.” Kot je dejal, je dan po poboju na Lajšah partizanska oblast v Kočevju sklenila ukiniti Varnostno obveščevalno službo (VOS), ki je bila tajna komunistična policija. “Zaradi tega, ker je centralni komite komunistične stranke Slovenije prišel do zaključka, da je bila ta likvidacija krivična,” je povedal Stanovnik. Ukaz o ukinitvi VOS-a so po Stanovnikovih besedah podpisali Josip Vidmar, Boris Kidrič in on sam. Z vzklikom: “S to roko sem ga podpisal tudi Janez Stanovnik!” je v Cerknem dvignil desnico.

Boris Kidrič

Leva stran bila presenečena ob Stanovnikovem početju…
Po pripovedi idrijskega novinarja Damijana Bogataja, ki naj bi po naključju izvedel za slovesnost v Cerknem, se je Stanovnik do brezna na Lajšah povzpel le v spremstvu sina in Bogatajeve kamere. Drugi naj bi Stanovnikovo dejanje napačno razumeli kot opravičilo, vendar naj bi šlo le za dejanje njegove vesti. O dogodkih v Cerknem in na Lajšah je poročala STA, nekatere televizijske postaje in tiskana javna občila. Odziv javnosti je bil različen. Leva stran je presenečena in zmedena. O Stanovnikovem početju predvsem molči. Na desnici pa so se takoj našli nekateri vzhičeni lastniki krščanske ljubezni, ki vprašujejo, kdaj bo tako velikega “spravnega dejanja” kot partizani sposobna tudi druga stran. Očitno so bolj redko prišli na spominske prireditve, drugače bi vedeli, da so domobranci že pred dvajsetimi leti tudi na partizanske grobove položili več kot tri vrtnice in storili še kaj drugega.

Foto: iStock

Stanovnik vrtnice položil šele pri svojih 91 letih
Slovenski narodni razdor, ki je nastal zaradi boljševiškega napada in strašnega nasilja ter skoraj polstoletne komunistične diktature vendar ni tako preprosta zadeva, da bi jo bilo mogoče popraviti z eno spolitizirano mašo na Sveti gori in s tremi vrtnicami na Lajšah. Zato si moramo Stanovnikovo zapoznelo dejanje in njegova pojasnila pogledati bolj natančno in z vseh strani. Predvsem je treba tako, kot so storili nekateri časnikarji, vprašati, zakaj izpoved šele po sedemdesetih letih, ko pa Stanovnik priznava, da mu je bilo vse znano že naslednji dan po umorih na Lajšah. Če gre za dejanje vesti, zakaj se je ta prebudila šele pri njegovih 91 letih? Zakaj se ni zdramila vsaj nekaj mesecev prej, ko je bil še predsednik borcev in bi lahko še kaj ukrenil, npr. na Lajše pripeljal še koga od njih, ali pa vsaj poskrbel za izbris lažnivega napisa na spomeniku v Cerknem o “belogardističnih izdajalcih”, saj ta napis hudo žali že tretjo generacijo prizadetih domačinov in vsem krati ustavno pravico do osebnega dostojanstva. Očitno se boljševiška vest zelo razlikuje od navadne človeške vesti.

 

Članek avtorja Antona Drobniča je bil prvotno objavljen v reviji Zaveza št. 92, 1. marca 2014.

Anton Drobnič (Foto: B. G.)

Vsiljuje se tudi misel, da je nekdanji prvak komunističnih borcev s priznanjem počakal tudi zato, da je s tega sveta odšlo mnogo nekdanjih voditeljev VOS-a in partizanskih poveljnikov, ki bi jim bilo mogoče očitati neposredno odgovornost ali vsaj podporo storilcem zločina na Lajšah. Nekateri so umrli, drugi so se sami ubili. Stanovnik vseeno nobenega ni niti imenoval, čeprav jih zgodovinar Boris Mlakar mnogo navaja in opisuje njihovo udeležbo pri zločinu. Saj tudi pred sedemdesetimi leti ali kasneje Stanovnik nikogar ni postavil pred sodišče, čeprav je vse vedel in je pri partizanih imel tako veliko moč in oblast, da je mogel in smel čez noč ukiniti celotno VOS

Leta 2003, ko je obžaloval umore na Lajšah, Stanovnik ni govoril o “krivični likvidaciji” ali “tragediji”, pač pa o “napaki”
Stanovnik naj bi sicer v Cerknem že leta 2003 obžaloval smrti na Lajšah. Vendar tedaj ni govoril o “krivični likvidaciji”, torej o hudih zločinih, kot jih je vsaj posredno priznal sedaj, še o tragediji ne, saj so bili nekateri visoki komunistični poveljniki, katerih pristojnost je segala na Cerkno, kot npr. generalmajor Lado Ambrožič – Novljan, generalpolkovnik Franc Tavčar – Rok in generalpolkovnik Rudolf Hribernik – Svarun, tedaj še živi in bi lahko imeli kakšno sitnost. Govoril je samo o “napaki”, nekem nedoločenem in neljubem dogodku, ki se je pač zgodil, “bila je vojna”, enako kot je Milan Kučan na Rogu julija 1990 o povojnem klanju znal povedati samo: “Kar je bilo, je bilo.” Plehke misli predsednika republike in lažniva beseda predsednika borcev, vse skladno z boljševiško moralno puščavo! Še za tedanje Stanovnikovo objokovanje napake je javnost zvedela šele sedaj.

Sicer pa tudi letos Stanovnik ni govoril naravnost in odkrito o zločinu zoper človečnost in mednarodno pravo, kar so umori na Lajšah bili, saj mu to preprečuje njegov boljševiški dialekt. Omenil je samo “krivično likvidacijo”, kot se v partizanščini reče komunističnim umorom, in še to samo kot ugotovitev Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in ne kot svojo misel. Umore na Lajšah je imenoval “druga tragedija na Lajšah”. Kaj je bila prva tragedija, ni pojasnil, iz konteksta pa sledi, da je s tem mislil na smrt 47 mladih tečajnikov pod nemškimi kroglami.

V resnici pa niti prvo niti drugo za poveljujoče, kar je očitno bil tudi Janez Stanovnik, čigar desnica je v družbi z dr. Josipom Vidmarjem in Borisom Kidričem podpisala ukaz za ukinitev VOS-a, ni bila nikakršna »tragedija«, kar po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni “velika nesreča”, ampak je oboje bilo težak zločin. Tragedija ali nesreča je slučajen dogodek, ki nekoga zadene brez krivde druge osebe, škoda, ki jo drugemu nekdo povzroči namenoma, pa je zločin. Za usta pobožnega ateista pa je zločin pregroba, preveč resnična in premalo manipulativna beseda.

Foto: STA

Za nedolžnost ugrabljenih in ustreljenih so partizani dobro vedeli, saj so iste ljudi isti partizani preiskovali in zasliševali kot “izdajalce” že nekaj mesecev prej
Voditeljska odgovornost je bila že nastanitev partizanskega tečaja pozimi v zaprti kotlini, samo nekaj ur hoda od močne nemške posadke v Idriji, kar ni moglo ostati skrito. Še težja je krivda VOS-a in partizanskih poveljnikov za slabo ali nikakršno varstvo med potekom tečaja, saj je močna nemška vojaška kolona prišla iz Idrije skozi več vasi v samo središče Cerknega, ne da bi jo partizanski obveščevalci in straže opazile. Množica padlih je posledica odgovornosti za slabo varovanje pred napadom in odgovornosti za slabo obrambo proti napadalcem ter brezglavi beg v zasneženo strmino. Ker so se šli vojno, so bili dolžni vsaj za svoje ljudi poskrbeti kot vojska, ne pa veseljačiti kot razpuščena drhal.

Druga Stanovnikova “tragedija”, umori na Lajšah, pa je tako po nastanku kot po pomenu še mnogo težja, saj ni nastala zaradi malomarnosti kot prva, ampak po izrecnem ukazu visokega partizanskega vodstva, premišljeno in namenoma proti ljudem, za katere so vedeli, da so nedolžni, in z gnusno namero, da bi s tem skrili lastno odgovornost za prvi zločin. Za nedolžnost ugrabljenih in ustreljenih so dobro vedeli, saj so iste ljudi isti partizani preiskovali in zasliševali kot “izdajalce” že nekaj mesecev prej, vendar niso ničesar našli in niso nikomur ničesar dokazali. Morali so jih izpustiti, vendar so jih imeli “na zalogi” za primer hude potrebe, ki se jim je v njihovi pokvarjenosti pokazala, ko bi morali priznati lastno krivdo za poboj tečajnikov in sprejeti ustrezno kazen.

VOS-ovci so žrtve s pomočjo domačinov poiskali na svečnico 2. februarja 1944 zvečer: kaplana in pesnika Lada Piščanca in njegovo sestro Marto, ki je bila bolna. Namesto nje je z ugrabitelji odšla prijateljica Malka Purgar iz Zakriža. Pri Mihu na Placu so vzeli Angelo Eržen. Kaplana Ludvika Sluga so aretirali pri dekanu Kunšiču. Odpeljali so Katarino Mezek Božič, trgovko in cerkveno pevko, Pavlo Sedej, nečakinjo nadškofa Sedeja, trgovca Josipa Bavcona iz Gradiške, poročenega v Cerknem, Karolino Zorzut, Janeza Ambrožiča, Filipa Bevka, Rudolfa Bogataja, mesarja Alberta Kavčiča, Antona Mlakarja, učiteljico Pavlo Paa in trgovca Franca Rojca.

Janez Stanovnik. Foto: STA.

Ugrabljeni prebivalci so bili ustreljeni
Ugrabljene prebivalce – dva duhovnika in 13 domačinov – so odvlekli na zasnežene Lajše visoko nad Cerknim, jim tam v seniku boljševiško “sodili” in jih pri bližnjem breznu ustrelili. Jože Bavcon je s prestreljenim očesom ostal živ in se rešil iz brezna, kasneje pa opisal, kaj vse so umorjeni prestali. Skrival se je, preživel vojno, vendar je bil po pripovedi njegovega nečaka do smrti leta 1984 ogrožen, ker nekdanjim partizanom ni hotel podpisati lažne izjave, da so ga ustrelili Nemci, za kar so mu obljubljali borčevsko pokojnino.

Dobro je, da spomnimo na besede pokojnega Drobniča, s katerimi je zaprl usta Stanovniku, Pirjevcu, Cerarjevi: “Partizani so v Cerknici v 15 mesecih pomorili več Slovencev kot italijanski fašisti v 25 letih!”

Zlasti žalostno je dejstvo, da so umorili kar šest žensk, tudi Malko Purgar, ki je z njimi šla sama namesto bolne prijateljice. Partizani, ki so nedolžnim žrtvam odredili ugrabitev in smrt, so znani, saj so podpisani na “obsodbi”. Nikomur se nikoli ni zgodilo nič hudega, nihče jih ni poklical na odgovornost, nasprotno, hitro so napredovali, mnogi so postali visoki oficirji v Titovi armadi, celo generali in narodni heroji. Tudi Janez Stanovnik jih ni nikoli poklical na odgovornost niti kot partizanski voditelj niti kot visok državni funkcionar in ne kot predsednik borčevske zveze, čeprav so nekateri bili dolga leta njegovi najožji sodelavci v vodstvenih organih borčevske zveze in je kdo še danes tam, npr. predstavnik VOS-a generalpolkovnik Branko Jerkič.

Janez Stanovnik je bil, dokler mu je to dopuščalo zdravje, vsakoletni govorec na partizanskih zborovanjih v Dražgošah. Foto: STA.

Stanovnikov obisk na Lajšah ni imel kaj dosti opraviti niti z njegovo vestjo niti z opravičilom in ne s spravo
Včasih je Stanovnik nepričakovano izbruhnil tudi kakšno resnico, zaradi česar je koga obšla misel, da se v njem morda skriva več modrosti in pravičnosti kot pri navadnih boljševiških teroristih. Razmislek in vsa znana dejstva pa vendar napotujejo na mnenje, da Stanovnikov obisk brezna na Lajšah nima kaj dosti opraviti niti z njegovo vestjo niti z opravičilom in ne s spravo. Vse bolj se kaže, kot govori tudi “slučajno” navzoča kamera, da gre tudi pri Stanovnikovih vrtnicah samo za “javno manipulacijo tragedij in izkoriščanje pietete do mrtvih in njihovih posmrtnih ostankov”, kot je predsednik borcev obsodil objavo dokumentarca avtorja Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja.

Žrtve komunističnega režima prizadete zaradi škandalozne izjave Fajonove: “Denar, pohlep in nepoštenost so tisto, kar te lopove drži skupaj!”

Za Stanovnika značilno in za premislek o njegovih Lajšah pomembno je tudi nadaljevanje te izjave: “Zato je nepošteno in krivično nepravilnosti in zločine, ki so jih storili – najpogosteje že pokojni – posamezniki, uporabljati za satanizacijo plemenitega odporništva ogromne večine slovenskega naroda.” Stanovnik torej vidi in prizna samo zločine posameznikov. Le zakaj vendar je čez noč ukinil celoten VOS, če pa je šlo samo za posamezne zločine v sicer plemenitem odporništvu! So bili tudi umori na Lajšah, ki jih je ukazala PK VOS-a in je bil vanje vpleten tudi štab IX. korpusa NOV in POS z načelnikom Ladom Ambrožičem – Novljanom vred, samo zločini posameznika? Ne, zločini na Lajšah so bili bistveni del sistematičnega revolucionarnega nasilja, ne prvi, ampak samo zadnji v strahotni vrsti zločinov, ki jih je proti slovenskim ljudem vse od avgusta 1941 storil VOS, nato pa so jih pod drugimi imeni – VDV, OZNA, UDBA in SDV – nadaljevali isti zločinci pod istimi voditelji vse do leta 1991.

Zemljevid množičnih grobišč, ki ga je pripravilo društvo Hrvaška družba zgodovinarjev dr. Rudolf Horvat (Vir: Komunistički zločini)

Vseh sedemdeset let je Stanovnik molčal o strašnem zločinu
VOS so komunisti samo preimenovali, vendar ne zato, ker je bil množični morilec nedolžnih Slovencev, ampak zato, ker so njihovi zločini postali preveč znani in škodljivi za boljševiško revolucijo. To izhaja tudi iz brzojavke Edvarda Kardelja, ki je po umorih na Lajšah VOS-u za Primorsko prepovedal nadaljnje likvidacije brez obsodbe, češ da ima “napačen odnos do stvari”. Likvidacije nedolžnih torej niso zločin, ampak samo napačen odnos do stvari!

Anton Drobnič: 27. april je dan začetka napada na kulturo, pamet in na um slovenskega človeka.

Vseh sedemdeset let je Stanovnik molčal o strašnem zločinu. Krivcev ni kaznoval, za pokop žrtev ni poskrbel, za njihove svojce ni ničesar ukrenil. Še vedno so “izdajalci” in svojci “belogardistov”, ljudje druge vrste. Čeprav gre vsaj pri “drugi tragediji” na Lajšah za najhujše zločine zoper človečnost in mednarodno pravo, ki ne zastarajo in jih je bil po zakonu dolžan prijaviti, Stanovnik te zakonske in moralne dolžnosti ni izpolnil ne kot državljan, ne kot visok državni funkcionar in ne kot predsednik borčevske organizacije. S protizakonitim molkom je skrival resnico in zločince in skrbel samo za ugled “plemenitega odporništva”, ki pa je tudi zaradi njegovega zadržanja izgubilo vsako plemenitost!

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito

Za tragedije je bil Stanovnik kot nekdanji visoki voditelj tudi sam odgovoren
Za obe “tragediji”, katerih se je letos z vrtnicami spomnil Janez Stanovnik, obstaja sum, da je kot tedanji visok voditelj tudi sam odgovoren, bodisi subjektivno, ker podrejenih ni učinkovito nadziral in ni poskrbel, da bi pravilno in zakonito opravljali svoje dolžnosti, kar je povzročilo smrt 47 mladih tečajnikov v Cerknem in smrt 14 domačinov na Lajšah, ali vsaj objektivno kot neposrednim morilcem nadrejeni. Neposredno sam pa je odgovoren, ker pristojnim oblastem ni prijavil težkih, nezastarljivih zločinov in njihovih storilcev.

V slovenskih osrednjih javnih občilih so o Stanovnikovi predstavi na Lajšah in njegovem priznanju, ki je tudi samoovadba, umolknili hitreje, kot so ovenele njegove vrtnice. Bodo še naprej molčali tudi pristojni policisti in državni tožilci, kot da niso še nikoli ničesar slišali o zločinih na Lajšah?

V resnici so slišali in tudi ukrepali že pred skoraj štiridesetimi leti, vendar ne proti tistim, ki so nedolžne ljudi na Lajšah umorili, ampak proti tistim, ki so njihove žrtve počastili s preprostim lesenim križem. Bo tudi sedaj Janez Stanovnik obtožen, ker se je z vrtnicami poklonil in javno počastil umorjene “belogardistične izdajalce in narodne sovražnike”, ali pa bo on in vsaj kdo od neposrednih storilcev odgovarjal za gnusne umore nedolžnih, za “krivično likvidacijo” 3. februarja 1944 na Lajšah?

Anton Drobnič

Zaveza št. 92, 1. marec 2014