Aprila letos je poslanka SDS Anja Bah Žibert na vlado naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi z dostopom do čiste vode in kaj konkretno se je za državljane, ki še danes nimajo dostopa do čiste pitne vode, spremenilo od takrat, ko je ta pravica postala ustavna kategorija. Uvodoma jo je vlada v odgovoru opozorila, da je treba “na tem mestu opozoriti, da gre za pravico do pitne vode in ne za pravico do ‘čiste’ pitne vode”. Zapisali so še, da je treba pravico pravilno interpretirati, da “če je določba o pitni vodi formulirana kot človekova pravica, to ne pomeni, da jo je obvezno zagotavljati tudi na območjih, kjer je smotrna samo samooskrba”, torej država ni dolžna poskrbeti za tiste, ki živijo v odročnih krajih in osamljenih zaselkih.
Lahko bi rekli, da se po vpisu vode v najvišji pravni dokument – Ustavo RS – položaj tistih, ki prej do nje niso imeli dostopa, ni spremenil in da je šlo le za poceni in populistično kampanjo nekdanje vlade Mira Cerarja. To jasno prikazuje tudi odgovor aktualne vlade na poslansko vprašanje Anje Bah Žibert, ki jo je zanimalo stanje po vpisu v ustavo.
Na vladi so namreč v veljavni načrt razvojnih programov 2019–2022 uvrstili pet novih projektov s področja bilateralne razvojne pomoči, in sicer sanacijo v industrijski coni Lukovac, rekonstrukcijo obrata za čiščenje vode Alagovac, hladno verigo BIH, pretovorno postajo Rožaje in rastlinsko čistilno napravo Petnjica. Zapisali so, da gre za projekte za zagotavljanje dostopa do pitne vode, zmanjšanje onesnaženosti zraka, prsti, površinskih voda in podtalnice, zmanjšanje emisij in zagotovitev kakovostnih zdravstvenih storitev. Predvidena višina slovenskih donacij za omenjene projekte je kar okoli 2,35 milijona evrov.
Seveda je prav, da Slovenija kot članica različnih mednarodnih organizacij pomaga manj razvitim državam sveta, vendar je Bah Žibertova opomnila, da ne gre iti mimo dejstva, da v Sloveniji še vedno mnogo državljanov nima dostopa do čiste pitne vode ali živijo v okolju z visoko onesnaženostjo zraka in tal. Pravica do čiste pitne vode je bila namreč celo zapisana v Ustavo RS, nekdanji predsednik vlade Miro Cerar pa je to potezo večkrat označil kot enega največjih dosežkov svoje vlade.
V ustavi gre za pravico do pitne vode, ne čiste pitne vode
V vladi so na poslankino vprašanje, koliko državljanom je v tem trenutku kršena pravica do čiste pitne vode, odgovorili kratko in jasno: “Na tem mestu je treba opozoriti, da gre za pravico do pitne vode in ne za pravico do ‘čiste’ pitne vode.” Dodali so, da ustava določa tudi, da “oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno” in da se pravica do pitne vode zagotavlja na dva načina: “z lastno oskrbo, tako imenovano samooskrbo, ali da jo upravičenec uresničuje z dostopom do omrežja za preskrbo z vodo”. Dodatno so pojasnili, da poslankina vprašanja vključujejo pojem “čista” pitna voda, “kar odkazuje na zdravstveno ustrezno pitno vodo. Iz obrazložitve ustavnega zakona izhaja, da pojem pitna voda vsebuje tudi lastnost ‘varnost’. Pitna voda zato ne more biti voda, ki ni varna. To je voda, ki je primerna za uživanje. Pojem pitna voda torej ne potrebuje nobene dodatne označbe. Na področju izvajanja oskrbe s pitno vodo so relevantni že veljavni predpisi, ki urejajo varstvo okolja, gospodarske javne službe, lokalno samoupravo in financiranje občin”. Dejali so, da o konkretnih kršitvah pravice do pitne vode ne morejo govoriti, “saj ne razpolagamo z informacijo glede obstoja takšnih primerov”.
Kdaj bo vsem državljanom zagotovljena ustavna pravica do čiste pitne vode?
Nadalje je poslanko Anjo Bah Žibert zanimalo, kaj konkretno se je za tiste, ki še danes nimajo dostopa do čiste pitne vode, spremenilo, odkar je ta pravica postala ustavna kategorija, in kdaj bo vsem državljanom zagotovljena ustavna pravice do čiste pitne vode. Navedli so, da je bil cilj ustavne spremembe tudi preprečitev privatizacije vodnih virov, in ocenili so, da “je že po obstoječi ureditvi ustavna pravica do pitne vode zadovoljivo urejena za državljane preko obvezne občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, zato bo skrb v prihodnje namenjena predvsem izboljšavam javne službe oskrbe s pitno vodo”.
Zapisali so, da je treba pravico do pitne vode pravilno interpretirati, saj v to spada tudi samooskrba s pitno vodo. “Če je določba o pitni vodi formulirana kot človekova pravica, to ne pomeni, da jo je obvezno zagotavljati tudi na območjih, kjer je smotrna samo samooskrba … Ta določba torej ne predstavlja obveznosti zagotavljanja obvezne javne službe oskrbe s pitno vodo iz javnih vodovodov za vse prebivalce na območju Republike Slovenije, če priključitev na javni vodovod iz navedenih razlogov ni mogoča.” Torej za tiste, ki živijo v odročnih krajih, zaselkih in osamljenih kmetijah, kjer javna oskrba s pitno vodo ni mogoča, država ni dolžna poskrbeti.
Lana Božič