Po tem ko so palestinski teroristi pobili kup nedolžnih civilistov in zavzeli nekaj mest ob jugu Izraela, je Lenarčič – v nasprotju z nekaterimi v Evropski komisiji – na socialnem omrežju X najprej napisal, da sicer obsoja napad Hamasa, a da se bo humanitarna pomoč Palestincem, nadaljevala.
A se očitno ni posvetoval z drugimi člani Evropske komisije, ki so izjavljali diametralno nasprotno od njega. Oliver Varhelyi je namreč sporočil, da je EU je po sobotnem napadu skrajnega palestinskega gibanja Hamas na izraelske cilje zamrznila izplačila razvojne pomoči Palestincem – v višini 691 milijonov evrov. Evropska komisija je potem dala izjavo še s tretjo različico, češ da plačila de facto ne bodo zamrznila, saj ta niso predvidena, bo pa pregledala finančno pomoč Palestincem.
Kaos v komunikaciji kaže predvsem na to, kako neorganizirana in parcialna je Evropska komisija pod Ursulo Von Der Leyen, na drugi strani pa tudi, da je Lenarčič eden od “svobodnih agentov”, ki očitno želi delovati po svoje. Tako izjavi Varhelyja kot Evropske komisije sta približno kompatibilni, Lenarčičeva pa v neposredni konfrontaciji s komisijo.
Prvi je to opazil avstrijski ekonomist Florian Ederer, odgovoril pa mu je kar Pedro Lopez Paulo, direktor komunikacij v evropski strankarski družini EPP, češ, da to ni nič presenetljivega, saj si je član vladajoče stranke Levica, Matej T. Vatovec ob napadih pripel palestinsko zastavo.
Zakaj pomoč Palestini?
Veliko Evropejcev se je včeraj najbrž praskalo po čelu sprašujoč se, zakaj Evropska komisija deli njihov davkoplačevalski denar koncentrirani enklavi arabskega terorizma, katere končni cilj je drugi holokavst nad Judi. Gre seveda za t. i. humanitarno pomoč, pri čemer je jasno, da prebivalci EU sploh ne vedo, da vsako leto Palestini plačujejo (odvisno kdaj) tudi milijarde tako imenovane “humanitarne pomoči”. Že dolgo se ve, da glavnina humanitarne pomoči ne pride v roke revnim Palestincem, ampak Hamasovim koruptivnim uradnikom, ki jih nato uporabljajo tako za svoje lastno bogatenje kot za nakupovanje orožja, za nove napade na Izrael, s katerim vedno znova prižigajo ogenj sovraštva. Sovraštvo je namreč njihov posel.
Hamasova politična privlačnost na volitvah v Gazi leta 2006 je temeljila predvsem na dveh dejavnikih: na prepričanju, da je Hamas manj koruptiven kot Fatah, in Hamasovem ugledu močnega, brezkompromisnega nasprotnika Izraela – v nasprotju z zaznano šibkostjo in omahovanjem deradikaliziranega Fataha. Spomnimo: Yaser Arafat je bil najbrž milijarder, njegov trenutni naslednik Mahmoud Abbas pa se lahko pohvali s 100-metrsko jahto, ki jo pogosto opažajo ob sredozemskih letoviščih. Pomagali smo jo kupiti tudi evropski davkoplačevalci.
Dejavnik antikorupcije je bil najprej pomembnejši pri Hamasovem začetnem političnem uspehu, vendar se je izkazalo, da je Hamas prav tako pokvarjen kot Fatah, morda še bolj. Hamasovi voditelji so prav tako nagnjeni k zlorabi svoje moči za materialne koristi kot Fatahovi voditelji. Edini razlog, zakaj to ni bilo očitno leta 2006, je bil verjetno ta, da Hamas prej ni imel priložnosti.
Toda ko se je ugled Hamasa kot čistejše alternative zrušil, se je organizacija bolj naslonila na svoj sloves svojega nepopustljivega in brezkompromisnega odpora do Izraela. Izzivanje nasilja z Izraelom pomaga ohraniti fokus tam – na “boj” z zunanjim sovražnikom – namesto na očitno korupcijo Hamasovega vodstva. Z drugimi besedami, vidimo znani vzorec spodbujanja zunanjega konflikta za odvračanje pozornosti. Poleg tega sprožanje spopadov z Izraelom omogoča Hamasu, da krivi Izrael za hude gospodarske in humanitarne razmere v Gazi (ker Izrael razumljivo povečuje omejitve za Gazo med in po nasilnih incidentih), kar preusmerja pozornost od Hamasove korupcije in slabega upravljanja. Nekatere mednarodne organizacije ocenjujejo, da gre celo več kot 80 odstotkov humanitarnega denarja evropskih držav v roke Hamasovih generalov.
Zakaj se je Lenarčič javno osramotil?
Več kot očitno je, da Lenarčičev tvit o nadaljnji pomoči Palestini (kar v istem tvitu, kjer je medlo obsodil terorizem) ni usklajen z Evropsko komisijo. Zakaj torej gre? Očitno za osebni vzgib na prvo žogo. Lenarčič je pač uradnik, ki ga je imenovala naslednica slovenske kominterne in ima globoko v podzavesti genetsko zakodirano jugoslovansko “politiko neuvrščenih”, ko so jugoslovanski komunisti tako strastno podpirali Arafatove teroriste, da so jih v Beogradu celo pomagali skrivati se pred Američani.
Zdaj je morda bolj razumljivo, zakaj je v letih 2020–2022 deloval proti interesom Slovenije le zato, da bo škodoval desni vladi. Spomnimo, poleg Tanje Fajon je bil eden izmed tistih, ki je hotel z izmišljenimi obtožbami o kršenju vladavine prava poskrbeti, da bi Slovenija ostala brez evropskih sredstev za obnovo in razvoj.
M. I.